Ekonomija in lastninske pravice

Ekonomska teorija ne deluje v vakuumu. Inštitucije, kot so strukture lastninskih pravic, ekonomske teorije ne spreminjajo, ampak vplivajo na to, kakšna je veljavnost teorije navzven. Podobno je z zakoni gravitacije, ki prav tako ne postanejo brez veljave, ko opazujemo, kako se padalci lepo elegantno spuščajo proti zemlji. Padalo preprosto slika veljavnost zakonov gravitacije. Nesposobnost opaziti učinek in pomen različnih struktur lastninskih pravic pri nekem proizvodu, ki ga opazujemo, vodi do napačnih zaključkov.

Razmislite o nekaterih vprašanjih: v katerem gojišču ostrig bodo zrasle večje in bolj zrele ostrige – v tistem, ki je v državni lasti, ali tistem, ki je v zasebni? Zakaj se dogaja, da čredam krav ne grozi izumrtje, medtem ko bizonom grozi? Kdo bo za hišo bolje skrbel – najemnik ali lastnik? In končno, zakaj so nekatere družbe bogatejše od drugih?

Odgovor na vsako od teh vprašanj ima opraviti s strukturo lastninskih pravic, natančneje s tem, ali so lastninske pravice v rokah zasebnikov ali skupnosti. Kadar so lastninske pravice v rokah posameznikov, ima takšna oseba – lastnik – določene pravice, katere pričakuje, da jih bo kot lastnik lahko uveljavljal. Med temi pravicami so pravica do posedovanja, uporabe, omejevanja uporabe in razpolaganja z lastnino, kakor se posamezniku zdi, da je najbolj smotrno in na način, da s tem ne posega v vse te pravice drugih ljudi. Lastnik prav tako poseduje pravico prenesti lastništvo nad lastnino, bodisi kako drugače žeti koristi od njene uporabe. Kadar pa pravice iz lastnine pripadajo neki skupnosti, takšen sklop pravic ne obstaja. V splošnem je ključna razlika med zasebnim in javnim lastništvom lastninskih pravic ta, da posamezniki nimajo pravice izključiti ostalih od uporabe takšne lastnine, pri tem pa tudi nimajo pravice prenesti lastništva nad lastnino na druge.

Posvetimo se sedaj našemu vprašanju. Dokler imamo gojišče ostrig v skupnem oziroma javnem lastništvu, ima vsakdo upravičenje do lastnine. In posameznik, ki želi uveljavljati ta svoj zahtevek, si preprosto prisvoji nekaj ostrig. To pa vodi v prekomerno lovljenje ostrig, kajti posameznik, ki ne želi uloviti nezrelih ostrig, ničesar ne pridobi, pač pa dovoli, da pridobi nekdo drug, ki bo ulovil in tudi obdržal to nezrelo ostrigo.

Povsem drugačna zgodba pa je, ko je gojišče ostrig v zasebni lasti. Lastniku namreč ni treba loviti nezrelih ostrig, da bi s tem uveljavljal svoje zahtevke do posedovanja lastnine, ampak lahko počaka, da ostrige odrastejo.

Za povsem enak princip gre tudi pri bizonih in drugih divjih živalih, ki so v javnem lastništvu. Kljub temu da pomanjkljivo, želijo države ta problem lastninskih pravic rešiti z dodeljevanjem licenc, sezonami lovljenja in omejitvami na ulov, kot tudi na velikost izplena. Ni treba biti posebej moder, da opazimo razlike, do katerih prihaja pri vodenju različne strukture lastninskih pravic. Oziroma, kot je v knjigi z naslovom Knowledge and Decisions zapisal Thomas Sowell: »V zgodovini so bile izropane ravno tiste stvari, ki so pripadale 'ljudem' – divje živali, zrak in plovni kanali predstavljajo najbolj znamenite primere. To seže vse do jedra vprašanja, zakaj so lastninske pravice v prvi vrsti družbeno tako pomembne. Lastninske pravice služijo v službi sebičnih nadzornikov. Nobena žival, ki je v lasti nekoga, ni v nevarnosti, da bi izumrla. Nobeden gozd, ki se nahaja v zasebnem lastništvu, se ne nahaja v nevarnosti, da bi postal izravnan travnik. Nihče si s pohlepom in skopostjo ne uničuje virov svojih dohodkov – nihče ne ubije kure, ki mu nosi zlata jajca, dokler je kura njegova.«

Aristotel je nekoč dejal: »Kar je skupnega več ljudem, temu se namenja najmanj skrbi, kajti vsakdo bistveno bolj skrbi za stvari, ki so njegova last, kot pa za stvari, ki jih poseduje skupaj z ostalimi.« Kar je Aristotel govoril, je, da pravice zasebne lastnine silijo ljudi, da internalizirajo zunanje učinke, kar pa nič drugega kot z bolj izbranimi besedami povedano, da je posameznikovo premoženje v svoji vlogi opravljanja »družbeno odgovornih« stvari postavljeno kot talec – zelo modro in na račun uporabe redkih virov iz okolja. Pravice zasebne lastnine povzročajo, da lastniki svojega premoženja pri trenutni uporabi tega premoženja upoštevajo tudi njegovo prihodnjo vrednost. Zaradi tega je pričakovati, da bo lastnik hiše bistveno bolje skrbel za svojo hišo, kot pa najemnik. Lastnik hiše je namreč bistveno bolj zainteresiran, koliko bo njegova hiša vredna čez 20 let. Mnogo bolj je pričakovati, da se bo lastnik hiše odrekel določenim stvarem in tudi drugače skrbel za hišo, s čimer bo podaljševal njeno življenjsko dobo. Lastnik hiše požanje sadove takšnega vedenja, medtem ko je kaznovan, v kolikor se vede drugače. Lastniki hiše zato od najemnikov ponavadi zahtevajo polog varščine za povzročeno škodo, s čimer želijo del zanimanja za lastnino prevaliti tudi na najemnika.


OMEJITVE NA DOBIČKIH
Popolnoma zanemarjen vidik omejevanja zasebne lastnine je omejevanje pravice na dobičkih. Predstavljajte si, da ste lastnik podjetja in lahko zaposlite eno od dveh popolnoma enako usposobljenih tajnic. Lepa tajnica zahteva 300 dolarjev na teden, medtem ko je manj lepa tajnica pripravljena delati že za 200 dolarjev na teden. Če zaposlite slednjo, manj lepo tajnico, potem bo vaš dobiček višji za 100 dolarjev. Kaj pa če bi imeli 50 odstotni davek na dobiček? Takšen davek bi oklestil vaš dobiček in bi torej zmanjšal vaš strošek razlikovanja v škodo manj lepe tajnice. Pred davkom na dobiček znaša strošek diskriminacije v škodo manj lepe tajnice 100 dolarjev na teden. Po plačilu davka na dobiček pa bi vas takšna diskriminacija stala le še 50 dolarjev. Zapostavljanje manj lepe tajnice je povsem v skladu z zaključki zakonov povpraševanja: manjši kot je strošek, da ljudje nekaj naredijo, bolj bodo ljudje to počeli. Zaposlitev lepe tajnice nagiba dobiček v nedenarne, in torej neobdavčene oblike. Kjerkoli zmanjšamo lastninske pravice do dobička, lahko pričakujemo, da bo do več odločitev prihajalo na osnovi neekonomskih dejavnikov, kot so rasa in druge fizične lastnosti. Do tega prihaja še posebej takrat, kadar ne obstaja nikakršen dobičkonosni motiv, kot na primer v neprofitnih organizacijah, kot so vlade in univerze.

Nekomu se utegne prejšnja izjava zdeti nekoliko privlečena za lase, če vemo, da imajo vlade in univerze preferenčno politiko zaposlovanja, ki je v prid rasnim manjšinam. Ampak temu sploh ni tako. Ko je bilo politično primerno, so bile vlade in univerze vodilne v diskriminaciji med rasnimi manjšinami. Danes, ko pa se zdi, da je politično primerna diskriminacija v prid rasnim manjšinam, pa se vlade in univerze ponovno postavljajo v ospredje. Na primer, leta 1936 so bili na vseh »belih« univerzah po celotni ZDA zaposleni samo trije temnopolti univerzitetni profesorji kemije, medtem ko je bilo v zasebnem sektorju zaposlenih 300 temnopoltih kemikov. V državni administraciji je leta 1930 bilo samo odstotek javnih uslužbencev, ki ne opravljajo poštnih storitev, temnopoltih. Zanimivo, ko so temnopolti ljudje končno uspeli stopiti v bele univerze, je bilo mnogo tega storjenega v dobičkonosnih delih univerz – v športu.

Gospodarska rast je odvisna od strukture lastninskih pravic. Kar nekaj študij, ki izhajajo na letni ravni, ocenjuje spremenljivke, kot so uveljavljanje ustave, svoboda pogodb ter zaščita lastninskih pravic, s katerimi primerjajo ravni svobode med različnimi državami v času ter ocenjujejo povezavo med svobodo in napredkom. Vse te študije enoglasno zaključujejo, da je gospodarska rast pozitivno povezana z varovanjem zasebnih pravic. Lanska edicija The Economic Freedom of the World ugotavlja, da države v zgornji četrtini ekonomsko svobodnih držav dosegajo BDP na prebivalca 26.013 dolarjev, v primerjavi s 3.305 dolarji, ki jih dosegajo države v spodnji četrtini svobodnih držav. Zgornja četrtina držav dosega povprečno stopnjo rasti BDP na prebivalca 2,25 odstotka, medtem ko spodnja četrtina 0,35 odstotka. V posameznih letih so države iz spodnje četrtine dosegale celo negativno rast.
Četudi pravice zasebne lastnine ne bi privedle do večje proizvodnje bogastva, blaginje in učinkovite razporeditve virov, bi bile moralno superiorne glede na katerokoli drugo alternativo, saj priznavajo nedotakljivost posameznika. Kot je dejal John Adams: »Lastnina je zagotovo pravica človeštva, kakor je pravica človeštva svoboda,« ter dodal, »da je v trenutku, ko v družbi prevlada zamisel, da lastnina ni tako sveta, kot so božji zakoni in je s pomočjo pravosodja in javnega sodstva ni mogoče zaščititi, potem se začenjata vzpenjati anarhija in tiranija.«

Walter E. Williams

z dovoljenjem FEEja objavljeno v Tribunalu, 29.maja 2008