sreda, 28. maj 2008

Tribunalovo oko

Zoran Janković, župan Mestne občine Ljubljana, je 19. maja 2008 v oddaji Vroči stol izjavil:

»Nacionalni interes. Jaz ga zagovarjam pod tem pogojem, da je domači prvi med enakimi.«

Se še spomnite leta 2001, začetka pivovarske vojne in vprašanja, ali se naj Pivovarna Union proda Belgijcem ali pa naj še naprej ostane v slovenski lasti? Takrat se je 57 poslancev podpisalo pod poslansko peticijo in se zavzelo za domače lastništvo v Pivovarni Union, njeno vsebino pa bi lahko strnili v besede takratnega poslanca SDS danes pa ministra za gospodarstvo, Andreja Vizjaka, ki je dejal, da vidi povezanost slovenskih podjetij kot pogoj za njihov uspešen nastop v tujini. Pojavljali so se argumenti, da bo tak konglomerat v ponos Sloveniji ter da naj zaradi tega »slovenska politika dobro premisli, komu in kako se naj prodajajo podjetja«. Od vidnejših politikov je le takratni premier, Janez Drnovšek, ocenil, da »gre za zelo resen in precedenčen poseg politike v povsem gospodarsko in ekonomsko odločitev v zasebnem sektorju«.

Epilog pivovarske zgodbe je znan, vse bolj se pa tudi kaže, kam je privedla zgodba o tako imenovanem nacionalnem interesu. In seveda, spoznanje je lahko boleče, za nekatere posameznike zelo boleče. Podobno boleče, kot je bilo spoznanje za Petra Keatinga, sicer uspešnega in priljubljenega arhitekta, v dialogu s svojo ženo, Dominique Francon, v romanu The Fountainhead: »Končno si uvidel, a ne?« In potem čez nekaj časa nadaljuje: »Pravijo, da je najhuje, kar lahko nekdo naredi človeku, to, da mu uniči njegovo samospoštovanje. Toda to ni res. Samospoštovanje je nekaj, česar ne gre uničiti. Najhujša stvar je človeku uničiti njegovo pretvarjanje pri tem.« Maske so padle!

V politiki se je razvil termin politična korektnost. Le-ta pride še posebej do izraza v primeru, ko začnejo posamezniki pri razlaganju različnih pojavov iz vsakdana potlačevati uporabo svojega razuma in se namesto tega raje zatekajo k čustvom. Takrat doseže uporaba politično korektnega besednjaka svoj namen in seveda pridobi na uporabnosti. Smisel uporabe politične korektnosti je zelo preprosta. To je pri posameznikih prikazati posamezne skupine kot žrtve, ki zato potrebujejo zaščito pred kritiko, pri javnosti pa ustvariti občutek, da je vsako kritiziranje ravnanja članov teh skupin skrajno nezaželeno. Glede na definicijo bi koncept politične korektnosti nemara lahko enačili s totalitarno miselnostjo.

In tukaj pridemo do vzporednic uporabe politične korektnosti z opevano zgodbo o nacionalnem interesu v slovenskem gospodarstvu, ki se vije že vse od začetka privatizacije v letu 1992. Celotna zgodba, ki se je v vsem tem času razvila v dvodejanko, je toliko banalna, kolikor se za žrtev proglasi kar ves slovenski narod, ki da se v prvem delu pod primežem »izkoriščevalskega« tujega lastništva vrača v zgodovinsko osramočeni podložni odnos. Potem so tukaj braniki slovenske identitete, ki jim je treba za to nuditi vso podporo v bitki s tujci, in pa seveda skrbno izbran besednjak kot nujni dodatek, v smislu, da je »domače lastništvo kot temelj ekonomske suverenosti«, ki politiko gospodarskega šovinizma zgolj legitimira pred očmi širše javnosti.

Pri vsem skupaj pa je še posebej zanimiva uporaba besedne zveze »prvi med enakimi«, ki jo je tudi sicer moč kar pogosto zaznati v ekonomsko-političnem besednjaku. Dejansko gre za latinski prevod besedne zveze »primus inter pares«, ki se je za čas rimskega imperija pojavljala tudi v obliki »princeps«, kar bi v slovenskem prevodu pomenilo »prvi državljan«. Naziv »prvi državljan«, ki je v Rimu služil izključnemu namenu prikrivanja dejanske ravni diktature, si je prvi prilepil Avgust Oktavijan leta 23 pred našim štetjem. Ugotovil je namreč, da mu lahko uporaba do takrat običajnih vladarskih naslovov zmanjša njegovo priljubljenost. Beseda »princeps« se je v različnih izpeljankah do danes ohranila, ohranila pa se je tudi njegova uporaba za potrebe političnega zavajanja, saj pri posameznikih zbuja, sicer varljiv, občutek enakovrednosti.

Zasledovanje filozofije prvi med enakimi je v slovenskem gospodarstvu pripeljalo do pretežnega slovenskega lastništva v podjetjih. Dejansko so bili tujci v podrejenem položaju že vse od sprejema Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij iz leta 1992. In že takratni zakon je politiki oziroma vladi omogočil izvajanje šovinistične politike pri procesu privatizacije in omogočil implementacijo filozofije »prvi med enakimi«. V 5. odstavku 20. člena je namreč določal, da »če vrednost delnic podjetja, ki se prodaja tujemu kupcu oziroma domači pravni osebi z večinskim tujim kapitalom, presega tolarsko protivrednost 10.000.000 ECU, prodajo na predlog Agencije odobri Vlada Republike Slovenije na podlagi strategije Republike Slovenije do tujih vlaganj.«

V Tribunalu je bilo že veliko govora o nacionalnem interesu. Tako je natanko pred letom dni v članku z naslovom Politično lobiranje za nacionalni interes (Tribunal letnik 1, številka 10) Matjaž Steinbacher zapisal: »Zgodba okrog nacionalnega interesa je toliko popačena, kolikor je ljudem nacionalni interes vsiljen s strani skupine ljudi, ki z besedno retoriko in izrabljanjem najglobljih čustev ljudi, kar sklicevanje na nacionalnost vsekakor je, išče legitimnost za svoja dejanja. In ljudje bodo na koncu spoznali, da so pod krinko navideznega nacionalnega interesa prodali svoj razum za ideje uničevanja samega sebe in da to nima nobene povezave z njihovo razlago nacionalnega interesa.« S tem pa nekako napovedal drugi del zgodbe, ki kot takšna predstavlja negacijo prvega dela, in se trenutno odvija.

Negacijo v smislu, da se na taiste branike nacionalnega interesa iz prvega dela sedaj gleda v luči nasprotnikov nacionalnega interesa, ki jih je treba preganjati z vsemi sredstvi. To pomeni z mediji, sodišči, raznimi političnimi komisijami in ostalimi kvazi-neodvisnimi državnimi agencijami. In kot po pričakovanju se je v vlogi žrtve ponovno znašel kar ves slovenski narod, kar kaže na to, da se igranje s čustvi ljudi za doseganje lastnih interesov posameznikov nadaljuje. Ljudje smo pač v svoji biti racionalno egoistični, nacionalni interes pa je tudi že po definiciji lahko le skupek interesov gradnikov posamezne nacije, torej posameznikov, ki jo sestavljajo, in lahko kot tak slika le osebni interes tistega, ki ga zagovarja.

Tako se lahko na koncu ponovno vrnemo k dialogu med Dominique in Petrom: »Želel si ogledalo. Ljudje ne želijo drugega okrog sebe kot pa ogledal. Da jim zrcalijo, medtem ko se sami zrcalijo. […] Dobil si, kar si želel.«

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 29. maja 2008

Št. komentarjev: 1:

Ob 03. junij 2008 12:13, Anonymous Anonimni pravi ...

Po temeljitem premisleku menim, da je termin "nacionalni interes" še vedno pravilen, ne glede na to, da so v ozadju privatni interesi. Kaj pa tujec, ki kupuje naše premoženje nima privatnega interesa? Zakaj naj bi bil boljši od domačega? Ker bo prinesel novo znanje? Poglejte si tranzicijske države, ki so se "prodale". So morda na boljšem? Madžarska? Slovaška? Hrvaška? Tujec hoče le dobiček, drugo ga ne zanima. Znanje moramo ustvarjati predvsem sami najbolje v navezi z domačimi kapitalisti. To uspešno počnejo Finci. Šli smo v kapitalizem in navaditi se moramo na kapitaliste. Vaše zgornje razmišljanje me spominja na "slovensko favšijo". Tuj kapitalist je sprejemljiv, ker je daleč in ga ne vidimo. Poleg tega pa smo Slovenci tradicionalno navajeni, da nas vodijo tujci. Mar ne gospod?

 

Objavite komentar

Naročite se na Objavi komentarje [Atom]

<< Domov