Dogodivščine Jonathana Gullibla

Čigava je briljantna domislica?

»Hura, hura!« je na vso moč, kar so jo njegova pljuča premogla, kričal neki gospod. Prestrašena starejša gospa in gospod sta le strmela v to glasno predstavo. Vsiljivec je bil odlično negovan in je imel vpadljive, prefinjeno urejene brke, oblečen pa je bil v gosposko obleko najnovejše mode. V sobo je prišel v spremstvu sijoče črno oblečene garde mož, ki so s seboj nosili vsak svoj kovček. Tako močno so se mu prilizovali, kot bi vsa njihova življenja bila odvisna od njega. Njihov voditelj je naglo odšel do mize s kavo in z ukazovalno kretnjo roke nejevoljno odpravil svoje pribočnike. Kot ovce so se umaknili v kot sobe in čakali na njegove nadaljnje ukaze.
»Čestitke,« je rekel Jonathan, »za to, kar pač slavite.« Jonathan je čutil dolžnost, da temu gizdalinu nalije kavo, pri čemer je skrbno opazoval stroge linije njegove obleke. »Vas moti, če vas vprašam, čemu ste tako veseli?«
»Seveda ne,« je ponosno odvrnil galantni gospod. »Hvala za kavo. Au! To je vroče! Številka dve, zapišite si tole,« je dejal enemu od svojih spremljevalcev, ki je nemudoma prihitel in iz žepa potegnil beležnico. Odložil je kavo in pomolil roko Jonathanu: »Ime mi je George Selden. In kako je ime tebi?«
»Jonathan. Jonathan Gullible. Me veseli.«
George je močno stisnil Jonathanovo roko: »Jonathan, danes sem postal bogat. Ravnokar sem prejel odločilen glas.«
»Kakšen glas?«
»S tremi glasovi proti dvema mi je Višje sodišče odobrilo izdajo patentnega potrdila za izdelavo 'ostre kovine na konici palice'.«
»Kaj je to patentno potrdilo?« ja vprašal Jonathan.
George je ponosno vzravnal prsi in razložil: »Gre za najpomembnejši kos papirja na Korumpu. Svet je izdal potrdilo, s katerim lahko samo jaz uporabljam revolucionarno idejo za sekanje dreves. Odslej nihče ne sme uporabljati 'ostre kovine na konici palice'. To mi bo prineslo precejšnje bogastvo!«
»Kdaj pa ste to izumili?«
»Oh ne, to ni bila moja ideja. Charlie Goodyear, naj počiva v miru, on si je vse skupaj izmislil in oddal dokumentacijo na Urad za nadzor idej. Umrl je, preden je bila zadeva zaključena. Njegovi vdovi sem nato plačal simbolično odškodnino in s tem odkupil avtorske pravice. Naložba se bo kmalu poplačala!« Obrnil se je proti krdelu v kotu stisnjenih mož in dodal: »Charlie si ni mogel privoščiti, da bi lahko najel vse te odvetnike.«
»Kdo vse pa je v glasovanju izgubil?« je vprašal Jonathan.
»Mnogo jih je!« George je poškilil proti stropu in v svojih mislih pričel preštevati: »Gotovo nekje okrog, se pravi, najmanj okrog štiriintrideset jih je trdilo, da je domislica njihova in ne moja, uh, torej, Charliejeva. Nekateri so prepričevali, kako je izum povsem logična nadgradnja 'kamna na palici'. Ha! Charliejeva babica je celo vložila protizahtevek, kjer je trdila, da je vse to odkril zaradi nje. En pisec znanstvene fantastike si je recimo domišljal, da je Charlie vse te ideje dobil pri njemu in mu jih torej ukradel.«
George je nekoliko postal, da je srknil svojo kavico: »Zadnji izziv na sodišču pa je dejansko bil najtrši. Tožnica je trdila, da je njen oče sekal drevesa tako, da je na les pritrdil kovino. Njenega imena se niti več ne spomnim.«
Jonathanu je zastal dih, saj je oživelo njegovo srečanje z gozdarji: »Je bilo gospe morda ime Drawbaugh?« V tem trenutku se je natančno spomnil prvega incidenta z gozdarko, ki se je zgodil takoj po tem, ko je prišel na otok.
»To sploh ni pomembno. Kakorkoli ji je že ime, imela je več kot dvajset lažnih prič, ki so pričale o tem, kako je ženska imela to idejo že dolgo nazaj. Trdila je, da je bil njen oče rojen šušmar in da sta imela idejo, kako ji nekoliko olajšati delo. Nato je poskušala z igranjem na čustva sodnikov, ko je trdila, kako kot uboga gozdarka ni imela dovolj denarja, da bi plačala za zaščito patenta. Vse skupaj sem ji pokvaril z razkritjem njene nedavne aretacije. S tem sem ji uničil kredibilnost, ki jo je imela pri sodnikih. Velika sreča, kajneda?«
»Sreča?« je reagiral Jonathan.
»Domnevam, da je hotela priti v zgodovino. Sedaj o njej kmalu ne bo več ne duha ne sluha.«
George je ponovno za trenutek odložil skodelico kave, se naslonil na zid, pregledoval svoje dovršeno negovane nohte na desni roki in vidno užival v trenutku svojega zmagoslavja. »Vsak izmed teh izzivov ima svoje posebnosti,« je nadaljeval. »Nekateri pravijo, da nimam pravice lastiti si te ideje, ker s tem jemljem svobodo drugim. Vendar sodišče pravi, da lahko, ker je Charlie to prvi prijavil, in tukaj ni prostora za zamudnike. Sedaj sem jaz lastnik ideje za sedemnajst let.«
»Sedemnajst let? Zakaj sedemnajst let?« je vprašal Jonathan.
»Kdo ve?« se je zahihital. »Morda pa gre za magično število.«
»Zakaj pa lastništvo nad uporabo ideje preneha po sedemnajstih letih? Ali takrat preneha tudi premoženje?« »Hm.« George je nekoliko postal in ponovno dvignil skodelico kave. Zamišljen jo je pričel mešati. »Dobro vprašanje. Ponavadi nad lastnino ni nobene časovne omejitve, razen v primeru, ko Svet ugotovi posebni, višji družbeni interes. Morda pa tukaj gre za višji družbeni interes. Samo trenutek.« Dvignil je roko in v hipu je k njima pridirjal Številka dve. Ta človeški cucek je praktično skočil ob Georgeov bok.
»Gospod, kaj lahko storim za vas?«
»Številka dve, povej mojemu mlademu prijatelju, zakaj ne morem biti lastnik patenta dlje kot sedemnajst let.«
»Seveda, gospod. To je takole. V starih časih je dvor patentna potrdila dodeljeval sebi podrejenim prijateljem. Danes pa je naloga patentnega potrdila v tem,« je v lenobnem tonu recitiral Številka dve, »da motivira izumitelje k izumljanju koristnih stvari in k razkrivanju njihovih skrivnosti, česar sicer ne bi počeli. Pred stoletjem je nek brezveren izumitelj prepričal Svet guvernerjev, da je prav sedemletno vajeništvo tisto, ki izumiteljem zagotavlja zadostno mero monopolnih privilegijev za njihovo motivacijo za ustvarjanje.«
»Popravite me prosim, če se motim,« je dejal Jonathan, ki se je trudil vse skupaj razumeti, »vendar vi pravite, da izumitelje k bogastvu žene to, kako ostalim preprečevati uporabo njihovih idej?«
George in Številka dve sta se prazno spogledala. George je odgovoril: »Ali morda obstaja kak drug način?«
Odsotnost njune domišljije je Jonathana nekoliko zmedla: »Torej vam mora vsak proizvajalec 'ostre kovine na konici palice' plačevati?«
»Bodisi mi vsak proizvajalec to plačuje ali pa vse skupaj izdelujem sam, in sicer manj, a po višjih cenah.«
Številka dve se je nekoliko živčen nasmejal in s strani občudoval Georgea. »Hm, to je še vedno nekoliko negotovo, gospod. Vendar naše osebje se s tem vprašanjem že ukvarja. Kot verjetno veste, je treba urediti vse potrebno tudi z Zakonom o zaposlenih v gozdarstvu, ki prepoveduje uporabo novih orodij v gozdarstvu. Pozno zvečer imamo sestanek na to temo z Lady Tweed. Če bomo uspeli doseči izvzetje iz zakonodaje, potem nam bodo zaposleni v gozdarstvu morda ponudili sedemnajstletno uporabo nove ideje.«
Številka dve se je obrnil proti Jonathanu in mu razložil: »Gozdarji imajo čudno, starodavno miselnost, da mora nekdo ščititi uporabo njihovih starih idej pred prihodom novih. Za njih smo dejansko mi zamudniki.«
George je izgubil misel. Povsem odsotno in brez razmišljanja je pripomnil: »Zakon o zaposlenih v gozdarstvu je absolutno proti napredku, ali ni tako, Številka dve? Vem da se na tebe lahko zanesem. Ti si vedno naprednejši od stvari.«
»Toda gospod,« je vztrajal Jonathan, »kaj pa če vi ne bi dobili vašega patentnega lista?«
George je oba, Jonathana in Številko dve, močno objel okoli ramen in ju pospremil do vrat. »Mladi mož, staviš lahko, da brez patenta ne bi čenčal z vama dvema. Tekmoval bi v tem, kako najhitreje postaviti najboljšo tovarno za izdelavo 'ostre kovine na konici palice'. In Številka dve bi sedaj iskal zaposlitev nekje drugje. Ali ni tako, Številka dve? Morda v proizvodnji, morda v marketingu, morda v raziskavah. Vse to namesto prava. Vsak izdelan kos 'ostre kovine na konici palice' pa bi moral imeti nekaj novega, da bi bil boljši od vseh ostalih proizvajalcev!«»Uf, sliši se grozno!« se je pridušeno zasmejal Številka dve. »Ne, ne, gotovo bi se zaposlil na kakšnem drugem področju prava, recimo v pogodbenem pravu ali pa v kazenskem pravu.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 15. maja 2008