Dogodivščine Jonathana Gullibla

Tožba

Ko so ostali možje videli svojega voditelja Georgea, kako se odpravlja proti vratom, so nemudoma pobrali svoje kovčke in mu sledili. »Številka dve,« je rekel George, »daj mi še enkrat razloži tisto vprašanje glede odgovornosti.« George je Jonathanu želel pokazati spretnost svojih odvetnikov.
Vsa skupina se je urno odpravila po hodniku, pri čemer sta Georgevi roki še vedno viseli okrog vratov Jonathana in Številke dve. »Poglejte,« je dejal Številka dve, »kovinski del lahko odpade z lesene palice in koga poškoduje. Zato vas moramo kot investitorja ustrezno zaščititi.«
»Da bi zaščitili mene, ker je kovinski del poškodoval nekoga drugega? Kaj vendar s tem misliš?« je George spraševal svojega odvetnika.
»Poškodovana oseba vas lahko toži na sodišču in od vas zahteva plačilo za nastalo škodo – izgubljeni dohodek, travmatske posledice, stroške odvetnikov, in tako dalje, in tako dalje.« Možje so se tako trudili približati Georgeu, da so ob tem stopali Jonathanu po petah. Tempo hoje je bil posebej neugoden za vse tiste, ki so 'kolenili'. Pridušeno so vzdihovali in mislili na davčni donos, ki ga bodo zaradi 'kolenjenja' deležni konec leta.
»Tožba me lahko uniči!« je hlinil George in s stranskim očesom opazoval morebitno Jonathanovo reakcijo.
Številka dve je nadaljeval, pri čemer se ni zavedal, da k izvajanju ni bil neposredno poklican. »Svet guvernerjev je s tem v zvezi sprejel genialno novost, ki vas bo odrešila osebne odgovornosti za škodo, ki bi jo vsi ostali utegnili utrpeti.«
»Vau, še ena nova ideja! Kdo pa je lastnik patentnega potrdila za to idejo?« je nedolžno vprašal Jonathan.
Številka dve je ignoriral Jonathanovo vprašanje. Privzdignil je obrv in nadaljeval: »Treba je le izpolniti te formularje in za ime vašega podjetja dodati črke 'O.o.o.'« Ne da bi ob tem izgubil korak je Številka dve odprl mapo in iz nje potegnil za cel kup papirjev. »Gospod Selden, ravno sem se spomnil, prosil bi vas za podpis nad tole črto.«
Jonathan je bil od navdušenja ves iz sebe. »Kaj je to 'O.o.o.'?« je vprašal, spotikajoč se ob hitrem tempu hoje.
»'O.o.o.' pomeni 'Omejena osebna odgovornost',« je rekel Številka dve. »Gospod Selden lahko v primeru tožbe izgubi največ toliko, kot je v podjetje investiral. Vso njegovo preostalo premoženje je tako varno skrito pred oškodovanci. Gre za neke vrste zavarovanje, ki ga Svet guvernerjev ponuja v zameno za nekaj dodatnega davka. Ker Svet s tem investitorjem omeji tveganje njihovih finančnih izgub, bo več ljudi pripravljenih investirati v podjetje, pri čemer jih delo podjetja sploh ne bo toliko zanimalo.«
»V najslabšem primeru,« je dodal George, »lahko preprosto zapremo podjetje in odpremo novega z drugačnim imenom. Precej premeteno, ali ne?«
V tem trenutku je George zagledal podobo fantastične mlade dame, kako prihaja po hodniku. Imela je več oblin, kot bi jih na javnem mestu bilo dovoljeno razkazovati, in s hojo je vsako izmed njih posebej poudarjala. Ko je pogledal za njo, da bi jo ujel, kako gre mimo njega, se je ob tem spotaknil, padel in s svojimi do popolnosti negovanimi prsti nerodno zadel ob steno. »Au!« je zatulil od bolečine in z vsemi štirimi opletal v vse možne smeri. Ves nasršen od bolečine v roki in križu se je poskusil vzdigniti. Odvetniki so se divje zgnetli okrog njega in razburjeno debatirali. Nekaj jih je pomagalo pobirati stvari, ki so Georgeu padle iz njegovih žepov, medtem ko so si ostali vneto zapisovali vse mogoče informacije o dogodku. »Tožil bom!« je kričal George in svoje poškodovane in okrvavljene prste tiščal v svilen robec. »Zmlel bom smrdljivega spaka, ki je kriv za vso tole zmedo! In ti, mlada dama, midva se bova zaradi tega, ker si povzročila mojo vznemirjenost, videla na sodišču!« Kot strela se je skupina odvetnikov zagnala proti njej, da bi zahtevali njene osebne podatke.
Naduta jim je zabrusila: »Mene bi tožili? Ali sploh veste, kdo sem jaz?«
»Me sploh ne zanima,« je odločno rekel George. »Pomembnejša, kot si, boljše zame. Tožil bom!«
V navalu drhtenja in jeze se je poskušala kontrolirati: »Tega ne morete storiti! Moj partner Carlo, gre za Carla Ponzija,« je poudarila, »pravi, da je moja lepota javno dobro, saj koristi vsakomur. In včeraj mi je povedal, da jo je kot javno dobro tudi uradno razglasil!« Podzavestno je iz torbice potegnila ogledalo. In nad tem, kar je videla, je bila razočarana. Maska nad njenim očesom je bila videti razmazana. »Sedaj pa vi poglejte, kaj ste naredili z javno dobrino! Carlo pravi, da bi vsi morali plačevati za javne dobrine. Moja kozmetika gre vedno na njegov račun. Torej, še žal vam bo! Zaradi tega lahko pričakujete povišanje davkov!« Ogledalo je stlačila nazaj v svojo torbico in odhitela poiskati žensko stranišče.
Jonathanu se je mlada dama do neke mere zasmilila in je vprašal: »Tožili da jo boste? Kako jo sploh lahko krivite?«
George je ignoriral Jonathana in se začel plaziti po tleh in iskati morebitne izbokline, ki bi jih lahko pripisal malomarnosti koga drugega. Obstal je ob neki zarezi in zavpil: »To je to, Številka dve! Ugotovi, kdo je za to odgovoren. Hočem, da izgubi službo in zadnji cent, ki ga ima v lasti. Kako je ime tej ženski?«
»Umirite se, George,« je rekel Številka dve. »To je Ponzijevo dekle. Če želite razveljaviti Zakon o zaposlenih v gozdarstvu, potem pozabite na njo. Kakorkoli, ta stavba je del Palače. Z dovoljenjem guvernerjev bi lahko tožili davkoplačevalce.«
George se je na široko nasmehnil in ves iz sebe zakričal: »Številka dve, ti si genij. Daj to na program za Tweedovo! Guvernerjem je seveda popolnoma vseeno, če bi tožili Palačo. Poravnava ne bo šla iz njihovega denarja. Lahko celo poskrbimo, da bodo tudi oni dobili svoj del.« Pomislil je na to, kolik delež bi za takšno uslugo zahtevala Lady Tweed. Bolečina je hitro pojenjala. »To mi odpira dostop do najgloblje denarnice od vseh.«
»Vprašali boste guvernerje, da vam plačajo zdravljenje poškodb?« je vprašal Jonathan.
»Ne, ti tepec,« je ostro odgovoril George. »Guvernerji imajo neskončno možnost za O.o.o. Na srebrnem pladnju mi bodo dostavili nič krive davkoplačevalce. Obeta se mi obiranje na veliko!«

Ken Schoolland