sreda, 28. maj 2008

Kaj je spontani red?

Že od nekdaj je veljal red za osrednjo preokupacijo političnih filozofov in mislecev. In danes je pojem reda splošno znan kot stanje harmonije med ljudmi oziroma kot družbeni mir. V pred-modernem času se je koncept reda razumeval kot ohranjanje stabilne oziroma hierarhične ureditve, ki je bila postavljena od boga, narave ali kar obojega. Na red je tudi možno gledati z zornega kota obstoja zakonitosti in predvidljivosti v človeških odnosih oziroma kot odsotnost kaosa. Čeprav ideja reda danes ni več povezana s togo družbeno ureditvijo, postavljeno na temelju privilegijev in moči, se ta še vedno visoko ceni. To je posledica tega, ker omogoča ljudem z različnimi interesi in vrednotami, da živijo v skupni družbi, ne da bi se bilo treba zatekati k prepirom, konfliktom oziroma državljanskim vojnam. To je moderna ideja spontanega reda.

Bernard de Mandeville je bil prvi mislec, ki je oblikoval moderen koncept spontanega reda. V svoji knjigi, The Fable of Bees, opisuje paradoks, da lahko »zasebne pregrehe«, kot je posameznikov zasebni interes, vodijo do »družbenih koristi«, ki koristi celotni družbi. Mandeville opazi, da lahko skupek dejanj posameznikov, ki delujejo vsak z ločenimi motivi, privede do trgovske družbe (commercial society), ki v osnovi ni bil del nikogaršnjega namena. Ta ideja, da omogoča razvoj človeških institucij posameznikom, da lahko zadovoljujejo potrebe ostalih, čeprav imajo lahko ti povsem zaseben interes, je bil v središču škotskega razsvetljenstva, ki se je zraslo krog Adama Smitha, Davida Huma in Adama Fergusona. Ti so poizkušali uporabiti to idejo na celotnem spektru družbenih institucij. Vključno s trgovino, pa tudi na področje prava, jezik, človeško moralo, celo na šege in običaje. Smith je v svojem delu A Theory of Moral Sentiments ugotavljal, da se razvoj morale razvija daleč od ozke teorije ekonomije in to s tistimi, ki so človeštvu omogočili, da uspeva in napreduje, na način, da so bili počasi sprejeti s strani skupnosti in so prestali preskus časa.

Ti možje so bili navdušeni nad tem, kako so te vrednote in institucije dorasle, celotnemu človeštvu pa prinesle ogromne koristi, čeprav to ni bila ideja nobenega posameznika. Opažanja Adama Fergusona, da so človeška dejanja (human action) privedla do superiornega reda v družbi, v primerjavi s tistimi, ki jih je ustvaril človekov plan (human design), so odmevale v mislih avstrijskega misleca Friedricha Hayeka dve stoletji kasneje. Hayek je privzel starodavno idejo, da se institucije deli na tiste, ki so »naravne«, in tiste »umetne«. Hayek pravi, da obstaja tudi tretja skupina, in sicer so to družbene institucije. Ker so te zakonite in urejene, jih ljudje jemljejo tako, kot da so ustvarjene od človeštva, in jih je zatorej možno po volji spreminjati oziroma prenavljati. Hayek poudarja, da je takšno pojmovanje napačno, saj sta se človekov duh in družba razvijali skupaj. Porušenje institucij, ki držijo družbo skupaj, in izgradnja novih institucij, kar so zagovarjali socialisti, vodi do uničenja reda, ki je privedlo celotno družbo do tega, da deluje.


RED BREZ UKAZOVANJA

Spontani red skrbi za to, da se kolesje družbe še naprej vrti brez potrebe po ukazovanju iz centra. Svobodna družba ni urejena za to, ker bi se ljudem diktiralo, kaj naj delajo, pač pa za to, ker razvijajoča tradicija in institucije, ki jih je človeštvo podedovalo, dopuščajo posameznikom, da zasledujejo svoje lastne cilje, pri čemer se srečujejo tudi s cilji drugih. Človeško vedenje sledi določenim vzorcem, ki jih je človeštvo sprejelo. In to primarno za to, ker so le-ti omogočili skupinam ,ki so jih sprejele, d uspevajo. Ni naključje, pravi Hayek, da so je možno največje razlike v materialnem bogastvu opaziti v državah Tretjega sveta. Tam, kjer mesta sovpadajo s podeželjem, kjer se na kompleksnih pravilih delujoče družbe na eni strani srečujejo z bolj intimnimi skupnostmi z zelo različnimi pravili, ki so primerna za mirno delovanje teh družb. Pravila, ki omogočajo kompleksen družbeni red, kot je na primer delovanje mesta ali globalne ekonomije, niso ukazi v smislu, kot se pojem običajno razume. Dejansko dopuščajo pravila, ki posameznike odvračajo od tega, da bi se na primer medsebojno poškodovali oziroma bili vključeni v krajo, prevare ali kršenje obljub, ljudem pri njihovem obnašanju veliko svobode. Ljudem kažejo, kako stvari narediti, ne pravijo pa tega, kako morajo to narediti.


EVOLUCIJA MORALNOSTI

Moralno ogrodje delovanja človeške družbe ni določeno v kamnu, ampak se nenehno spreminja. Odkrivajo se nova pravila, ki omogočajo družbenemu redu, da bolje deluje. Težava nastane, ker ni znano v naprej, katera pravila bodo delovala in katera ne bodo delovala. Obstoječi zakoni in navade nam kažejo, kaj je delovalo, da nas je pripeljalo do stopnje razvoja družbe, ki jo trenutno imamo. Toda njihova prenovitev kot tudi poskusi in napake so potrebni, če želimo nadaljevati z iskanjem novih pravil, ki smo jih v preteklosti nemara zanemarjali in ki bodo omogočila delovanje družbe. Družbene institucije, ki vzdržujejo družbo urejeno, kot so institucije, običaji, tradicija in vrednote, so kot orodja. Vsebujejo védenja predhodnih generacij o tem, kako se vesti in obnašati, te pa bodo dopolnjene s spoznanji vzhajajočih generacij in se bodo ponovno prenesle naprej na prihodnje generacije. Takšno ravnanje koristi skupinam, ki privzemajo ta pravila, nam pa niti ni treba vedeti zakaj. Institucije, ki prenašajo informacije o njih, so proizvod človeških dejanj (human action), ki pa ni nujno rezultat človeških namer (human design).


PRENAŠANJE PRAVIL

Hayek loči med tremi skupinami družbenih pravil. Prve so tiste, ki jih ustvarimo sami, kot je na primer zakonodaja, sprejeta v parlamentu. Druge imenuje za »tiho znanje«. To so pravila, ki jih vsi privzemamo in jih tudi vsi razumemo, ampak jih ne gre ubesediti. Recimo občutek za pošteno igro in nepravičnost. Končno obstaja še tretja skupina pravil dobrodejnega vedenja, ki ga je možno opaziti in tudi zapisati, toda naši poskusi uzakonitve se lahko samo približajo principu, ki ga opazujemo. Anglosaksonski sistem običajnega prava je primer tega tretjega tipa pravil. Ta se razvija preko različnih sodnih zadev in sodb, ki se potem dodajajo jedru zakonodaje. Anglosaksonski sistem tako nastaja skozi stoletja, se postopoma izboljšuje in je odprt za prihodnje spremembe. Od teh pravil se učimo, k njim pa tudi prispevamo, čeprav jih mnogokrat ne moremo v popolnosti obrazložiti. Od vseh skupin pravil sta druga in tretja tisti, ki imata moč oblikovati kompleksen red, ki se zanaša na večji količini znanja, kot ga lahko kdajkoli poseduje katerikoli posamezen človeški um.


ZAKAJ POTERBUJEMO SVOBODO

Zelo zapleten družbeni red za svoje delovanje potrebuje svobodo, saj informacije in védenje, ki omogočajo, da tak sistem lahko deluje, ne morejo biti nikoli nakopičene pri centralni oblasti. Vsak poskus, da bi z uporabo pravil prve kategorije, to je z zakonodajo, spremenili drugo in tretjo kategorijo spontanega reda, bo spodletel, saj je skupna vsota vsega človeškega znanja tista, ki je omogočila ljudem v družbi, da živijo drug z drugim, in je tudi pripeljala do tiste ravni blaginje in populacije, ki jo danes uživamo. To je bilo za opaziti pri starih socialističnih državah sovjetskega imperija, v katerih je država napadala in spodjedala tradicionalno moralo, pravičnost in pošteno igro, in se obenem zanašala na zahodna gospodarstva, da bi tako zadržala življenjski standard ljudi pred padcem pod eksistenčni minimum. Za doseganje spontanega reda v družbi je svoboda nujnega pomena, saj ne vemo vnaprej, katera pravila bodo delovala. Svoboda je nujna za delovanje procesa poskusov in napak, ki pokaže, kaj deluje, saj se kreativna moč ljudi lahko izrazi le v družbi, kjer sta moč in znanje izredno razpršena. Tako bodo poskusi vsiljevanja vnaprej določenih vzorcev obnašanja privedli takšno družbo do prenehanja njenega obstoja kot kreativne sile. Napredek se ne more ukazati.


RAZPRŠITEV MOČI

Bistvo za napredek urejene družbe je delitev moči med njene državljane kot nasprotje koncentracije moči v rokah države. To omogoča družbi, da eksperimentira s pravili in običaji, ki potem vplivajo na njihovo vedenje. Medtem delovanje procesa poskusov in napak omeji vpliv zmot le na majhen segment družbe, obenem pa omogoči, da se tista pravila, ki delujejo, opazi in posnema, če pa se pokažejo za uspešne, pa se jih potem prevzame v družbeno ogrodje svobodne družbe. Prevzemanje tveganja in kršenje pravil sta dejansko nemogoči v majhnih in bolj domačih ruralnih okoljih, a vseeno so te nujne za ohranjanje številnih tistih, ki živijo v velikih in neosebnih skupnostih sodobnega življenja. In te dragocene aktivnosti se lahko vršijo le takrat, ko je moč razpršena med vso populacijo in ne skoncentrirana v rokah centralizirane oblasti.


AS IF NEVIDNE ROKE…

V svobodni družbi je življenje ljudi stvar minimalne državne prisile, pa vendar to ni anarhija. Dejansko je lahko življenje v svobodni družbi težko, saj posameznike prisiljuje, da se prilagajajo potrebam ostalih ljudi. Svobodna družba deluje, ker navzkrižne interese ljudi med sabo koordinira na način, da pri ljudeh ustvarja spodbude, s katerimi le-ti zadovoljujejo svoje želje preko zadovoljevanja želja ostalih. To je v nasprotju z anarhično državo, v kateri lahko nekdo doseže svoje cilje le na račun ostalih. Kot pravi Adam Smith, spodbujeni smo, da zadovoljujemo potrebe ostalih, medtem ko zasledujemo svoj lastni interes. Kot če bi delovala nevidna roka.

Ta kompleksen red, ki navzkrižne interese ljudi, ki so si med seboj zelo različni, med seboj harmonizira in časovno usklajuje, je lahko na prvi pogled zamegljen. Pa vendar je nujno potrebno pogledati preko te začetne zamegljenosti, v kolikor želimo videti, kako deluje svobodna družba. Ko se je Alexis de Tocqueville leta 1831 prvič izkrcal v New Yorku, je slišal, kar je sam opisal kot »zmedeno momljanje«. Ta velik letopisec ameriške družbe je zapisal: »Še preden posadite svojo nogo na ameriška tla, že postanete osupli od neke vrste razburjenosti. Na vseh straneh se sliši zbegan trušč in tisoče glasov sočasno zahteva zadoščenje svojih družbenih potreb.« Preprost poskus, da bi kar preko njenega opazovanja in poslušanja ugotovili, kako deluje družba, nam pove bolj malo. To bi bilo podobno, kot če skušali razumeti mehanizem delovanja ure kar preko govorjenja, koliko je ura. Dejansko gre za to, kako morajo ljudje med sabo vzajemno delovati, kar omogoča, da bo družbena ura še naprej tiktakala.


SVOBODA POSPEŠUJE HARMONIJO

Pot pri družbenem sodelovanju je v svobodni družbi olajšana z vključenostjo v trgovino. Delno zaradi tega, ker ta ponuja ljudem priložnost, da zadovoljujejo potrebe ostalih, kar sicer preprosto ni možno pri samostojnem delovanju oziroma v stanju vojne vseh proti vsem. Te spodbude ljudem omogočajo, da sodelujejo drug z drugim, čeprav se lahko njihovi politični pogledi ali pa verska prepričanja radikalno razlikujejo. Ko ljudje ponujajo proizvode in storitve ali pa jih kupujejo drug od drugega, ne vedo, s kom trgujejo. Od trgovinske aktivnosti imajo v svobodni družbi koristi vsi, tako protestanti, katoliki, Židje, muslimani, ne da bi s tem spreminjali njihova fundamentalna prepričanja. Njihova varnost in blaginja sta tako v svobodni družbi odvisni od varnosti in blaginje ostalih, s tem pa bistveno presega varnost in blaginjo pri tistih narodih, kjer različni verski pogledi vodijo do sporov. Te razlike se v svobodni družbi razrešujejo po miroljubni poti in na dobičkonosen način, saj so se koristi, ki iz tega izhajajo, prelile po celotni družbi, s tem pa tudi postale del njihovega vrednostnega ogrodja. Odsotnost delovanja tega mehanizma, ki bi omogočal prenašanje moralnih vrednot, v nesvobodnih družbah je eden izmed razlogov, zakaj so družbe, ki niso nikoli poznale svobode, poznane kot tiste z verskimi boji in družbenimi razprtijami.


SVOBODA USTVARJA RED
Ena glavnih institucij, ki ustvarja pogoje, da svobodna družba sploh lahko deluje, je pravo. Tukaj se pravo razlikuje od prava v arbitrarnih držav totalitarnih in avtokratskih družb, niti ni enako zakonodaji Zahodnih parlamentarnih demokracij. Kot smo videli, gre za kod, ki se ni razvijal v rokah politike, ampak v odločitvah sodnikov. V delu Democracy in America je Tocqueville obrazložil, kako zakoni ohranjajo red v svobodni družbi. Sam pravi, da »duh zakona, ki se ustvarja v šolah in sodiščih, se postopoma prebija preko njihovih sten v srce družbe, kjer se potem pretaka do najnižjih razredov, zaradi česar se na koncu vsi ljudje navadijo na pravnega razsodnika.« Zakonodaja se v svobodni družbi ne spoštuje zaradi uporabe sile (čeprav si države pridržujejo pravico do uporabe sile za zaščito svobode), ampak za to, ker temelji na pravilih, ki so se dograjevali in so bili preverjeni v resničnem življenju. Te vrednote oziroma duh zakona pa so zelo povezani z moralnim kodom civilizacije. Preobsežna država, ki družbi vsiljuje različne oblike omejitev, ki se ne skladajo podedovanemu ljudskemu čutu, kaj je prav in kaj narobe, spodjeda to spoštovanje. Svoboda ustvarja red v družbi. In institucije svobodne družbe dajejo ljudem interes za ohranjanje miru bolj učinkovito kot katera koli policija ali koncentracijsko taborišče.

Nigel Ashford

objavljeno v Tribunalu, 29.maja 2008

Št. komentarjev: 0:

Objava komentarja

Naročite se na Objavi komentarje [Atom]

<< Domača stran