Konec centralnemu planiranju

Preambula
Osnovni princip centralnega planiranja je koncentracija ekonomske, politične in druge moči v rokah birokracije za ceno znižanja osebnih svobod vsem ostalim pripadnikom družbe. Kot najbolj poznani izvedbi centralnega planiranja sta se uveljavila dva ekonomsko-politična sistema: socializem in fašizem. Prvi je sistem organizacije družbe, kjer sta lastnina in nadzor nad proizvodnimi sredstvi, kapitalom, zemljo itd. v rokah skupnosti kot celote. Medtem ko je fašizem sistem z močno vlogo oblasti, ki sicer dopušča zasebno lastnino, vendar vrši močan nadzor nad ekonomskim in siceršnjim ustvarjanjem.
Oba sistema izhajata iz sle pripadnikov političnih skupin po nadzoru in spregledata očitno dejstvo o tem, da se razmerij v družbi ne da centralno planirati, vsaj ne na način, ki bo za vse sprejemljiv, saj znanje, kot je v svojem članku The Use of Knowledge in Society leta 1945 ugotovil Friedrich August von Hayek, ne obstaja v koncentrirani obliki, temveč izključno v obliki mnogih med seboj razpršenih delcev. Ker torej popolnega védenja ne more nihče posedovati, je najbolje, da vsak posameznik pri soočanju z vsakodnevnimi vprašanji sam zase in po svojih najboljših močeh razrešuje svoja vprašanja ter sam zase odgovarja za to, če bo morebiti kdaj sprejel kakšno odločitev, ki zanj v danem trenutku ne bo najboljša. Oziroma, kot je dejal Hayek: »Ne gre za vprašanje planiranje da ali ne. Gre za vprašanje tega ali naj bo planiranje vodeno centralno za ves ekonomski sistem ali pa ga naj izvajajo posamezniki vsak zase.« Mises v svojem osrednjem delu Human Action ugotavlja, da centralno planiranje zabriše pomen ceni kot osrednjemu signalu redkosti oziroma zaželenosti posamezne dobrine ali storitve na trgu, kar v končni posledici pelje bodisi v pomanjkanje bodisi v presežke te konkretne dobrine ali storitve.
Centralno planiranje ni zmožno slediti dinamiki spreminjanja družbenih odnosov, slednji pa se v popolnosti razvijejo le ob njegovi popolni odsotnosti. Sledenje osnovni logiki človekovega delovanja nas nujno pripelje do ugotovitve, da je edina naloga državnega aparata ta, da varuje spoštovanje prostih dogovorov med državljani in skrbi za njihovo varnost.

Kolaps centralnega planiranja v praksi
Ugotovitvi Hayeka in Misesa potrjujejo vsi obsežnejši centralno usmerjani programi, ki jih praktično vse od 30ih let prejšnjega stoletja izvajajo birokracije velike večine svetovnih držav in so med drugim pripeljali do: (i) razmaha socializma in fašizma ter z njima povezanega trpljenja milijonov ljudi; (ii) prve in druge svetovne vojne; (iii) velike gospodarske krize konec 1920ih; (iv) stagflacije v začetku 1970ih; (v) skokovitega porasta cen nafte v 1970ih; do (vi) najnovejše krize hrane in posledičnega porasta revščine v svetu ipd.
Svojo največjo in hkrati najbolj žalostno interpretacijo pa je sla po moči in nadzoru nad družbenimi razmerji doživela s polomom Sovjetske zveze, katere politični sistem je temeljil na centralnem načrtovanju vseh gospodarskih in siceršnjih aktivnosti v državi: (i) centralno so bila določena plačna razmerja za vse zaposlene v gospodarstvu; (ii) centralno so bila določena razmerja cen vseh izdelkov in storitev v gospodarstvu; (iii) centralno so bili določeni plani proizvodnje za vsa večja podjetja v državi; (iv) centralno se je določala količina denarja v obtoku; (v) centralno so se določale pokojnine upokojencem; (vi) centralno se je določalo učne programe in število učnih mest za vse generacije učencev, dijakov in študentov; (vii) centralno se je določal vrstni red in obseg vseh opravljenih zdravstvenih storitev; (viii) vsa lastnina nad proizvodnimi faktorji je bila pod neposrednim nadzorom centralnih oblasti; (ix) uvoz in izvoz sta bila strogo pod nadzorom centralnih oblasti itd. Končni rezultat vsega tega planiranja je šokanten, saj je sistem pahnil generacije ljudi v spiralo intelektualne in siceršnje pasivnosti z osrednjo posledico v popolnem uničenju njihovih kreativnih potencialov in izgubi občutka resnicoljubnosti in moralnosti.
Človek pravzaprav težko verjame, kako so lahko veliki umi staro-ruske šole matematike in fizike sploh padli na tako preprostem izpitu, ko so sledili nareku partijcev in jim pripravljali plane za usmerjanje ekonomskih aktivnosti 150-200 milijonov ljudi, v končni fazi pa celo verjeli v to, da so uspeli vzpostaviti ekonomsko-političen sistem optimalnih razmerij v družbi. V resnici je potrebno samo osnovno poznavanje psihologije in zavedanje o raznolikosti naših talentov, raznolikosti motivacije, raznolikosti preferenc ter poznavanje logike povezovanja ljudi v različne tipe družbenih skupin in logike nastajanja in usihanja novih podjetij, in človek hitro ugotovi, da se dinamičnih odnosov, ki v vsakem trenutku potekajo v določenem družbenem okolju, ne da učinkovito centralno planirati in napovedovati. V nekoliko bolj tehničnem besednjaku to pomeni, da vsak človek v vsakem trenutku bolj oziroma manj zavestno rešuje svoj več-dimenzionalen optimizacijski problem, pri čemer s svojimi odločitvami vstopa v polje sprejemanja odločitev drugih in vpliva na potek sprejemanja njihovih odločitev in obratno. Tudi ob popolnem nadzoru življenj vseh ljudi v neki družbi je nemogoče posedovati vse potrebne informacije o njihovih preferencah in njihovem znanju, niti ne obstaja objektiven mehanizem, ki bi te informacije pretvoril v za vse optimalno rešitev in stroj, ki bi vse skupaj v doglednem času optimiziral.

Centralno planiranje – prevladujoča doktrina v Sloveniji
Slovenija je tipičen primer države, ki je zgrajena na principih centralnega urejanja družbenih razmerij, torej centralnega planiranja. Državna ureditev je nekje vmes med socializmom in fašizmom, pri čemer prevladujejo elementi nadzora, torej slednjega. Nekatere najbolj očitne značilnosti, ki to povsem jasno potrjujejo, so: (i) obseg nasilnega prerazdeljevanja dohodka v gospodarstvu znaša okrog 46% vse novo ustvarjene vrednosti; (ii) zdravstvo in šolstvo sta skoraj popolnoma centralno plansko organizirana in nadzorovana; (iii) centralno-plansko se določa okrog 15% vseh cen v gospodarstvu; (iv) višina pokojnin je v veliki meri določena centralno-plansko; (v) tretjina lastnine kapitalnih dobrin je pod neposrednim centralnim nadzorom oblasti; (vi) plačna razmerja za 95% vseh zaposlenih so določena centralno-plansko; (vii) približno desetina vrednosti vseh dodeljenih poslov podjetjem, ki poslujejo v Sloveniji, je pod neposrednim centralnim nadzorom oblasti (javni razpisi brez posrednega vpliva preko nadzora lastnine) ipd.
Vso jakost težnje po centralnem planiranju razmerij pri nas je konec koncev moč lepo videti iz vneme, ki jo glede sistema plač v javnem sektorju izkazujejo predstavniki političnega vrha, ko želijo vse zaposlene v javnem sektorju (153.496) uvrstiti v eno samo veliko birokratsko tablico, na podlagi katere nameravajo določiti križna razmerja njihovih dohodkov ter vsem definirati načine njihovega premikanja po tej plačilni tablici navzgor oziroma navzdol. Vse skupaj lepo odseva dejstvo, da je javni sektor edini sektor v Sloveniji, ki še ni doživel preobrazbe. Še več, v vsem obdobju od osamosvojitve sta se obseg javnega sektorja in z njim povezana moč na oblikovanje družbenih razmerij pri nas krepila. Okrepil se je celo do te stopnje, da nas danes vladni možje prepričujejo o tem, da si javni sektor zasluži višje plače od zaposlenih v podjetjih, ker da imajo zaposleni v javni upravi višjo izobrazbo od ljudi zaposlenih v podjetjih. Gre za hipokrizijo najnižje vrste, saj je vsak zaposleni v javni upravi plačan izključno iz naslova nasilnega ropanja zaposlenih v podjetjih. Z drugimi besedami: tisti z nižjo izobrazbo najprej nekaj ustvari, nato pa mu zaposleni v javnem sektorju, ki ima višjo izobrazbo od tistega, ki dohodek ustvarja, del dohodka pobere in si izplača višjo plačo, kot jo ima tisti, kateremu je zaposleni v javni upravi dohodek nasilno odvzel.
Ugotovim lahko, da se je Slovenija od socialističnega gospodarstva s popolnim nadzorom nad lastnino in popolnim nadzorom ustvarjanja premaknila h gospodarstvu, kjer imamo dve tretjini zasebne lastnine in poudarjeno vlogo centralne oblasti v družbi. Premaknili smo se torej k elementom ekonomsko-politične doktrine fašizma, kjer se sicer dopušča zasebno lastnino, ki pa jo centralne oblasti močno nadzirajo, med ljudmi pa vzgajajo notacijo nacionalnega interesa in nacionalnih ciljev nad zasebnim interesom in zasebnimi cilji. Kolektivno je torej v Sloveniji postavljeno nad individualno, kar osrednji predstavniki vlade vseskozi javno govorijo. S tem ustvarjajo neko novo ideologijo, oziroma ne-ideologijo, kjer se mešajo elementi socializma in fašizma. Eni to mešanje, ta vakuum vrednot, imenujejo tretja pot, spet drugi družba konsenza, spet tretji država blaginje.

Edini konsenz je svobodna družbaV vseh treh primerih gre za poimenovanje popolnoma iste stvari: mešane ekonomije nadzora gospodarstva in (navideznih) svobod. V takšni ekonomiji ima prav tisti, ki pripada vladajoči večini in ne tisti, ki ima boljši argument in jasno postavljene vrednote. V mešani ekonomiji so čustva pomembnejša od resnice in morale; pomembno je biti 'naš'. Edini koncept, ki v takšnem okolju velja, je vladavina večine, pri čemer se njegova vsebina spreminja v odvisnosti od tega, katera interesna skupina je v sli po obvladovanju ustvarjanja in določanju resnice in morale v danem trenutku prepričala največ ljudi. Predpogoj za delovanje takšne družbe in za to, da boj interesnih skupin za nadzor nad resnico dobi smisel, je močan obseg države v gospodarstvu. Če državnega aparata ne bi bilo v vseh porah naše družbe oziroma bi bil skoncentriran zgolj na varovanje miru in spoštovanje medsebojnih svobodnih dogovorov med ljudmi, potem ne bi bilo nikakršnega interesa po klanju interesnih skupin za nadzor nad mogočnostjo, ki jo zraven razporejanja velikega obsega bogastva od ustvarjalcem k 'našim' prinaša določanje resnice in morale. Takšna družba bi bila svobodna in v njej bi veljal samo en konsenz: lasten. Nujno je torej treba opraviti globok strukturni premik ekonomsko-političnega ustroja pri nas, se pravi stran od centralnega planiranja in k zasebni iniciativi.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 29. maja 2008