sreda, 14. maj 2008

Svobodometer - april

Ocena: 1,5

April se je pričel v znamenju predsednika Danila Türka, ki je prijateljsko obiskal venezuelskega samodržca Huga Cháveza in s tem dal legitimnost nastajajočim socialističnim režimom v Južni Ameriki, ki jih pooseblja prav Hugo Chávez. Močno dvomim, da je predsedniku Türku pred njegovo južnoameriško misijo ušlo dejstvo, da Hugo Chávez širjenje svojega socialističnega poslanstva gradi na dediščini kubanskega diktatorja Fidela Castra, kar pomeni na podrejanju medijev, prevzemanju nadzora nad naftnimi podjetji, prevzemanju nadzora nad proizvajalci elektrike, izgonu in razlaščanju premožnih, skratka na izločanju vseh tistih, ki Chávezu osebno niso po godu, in da svoje mednarodne ambicije gradi na »boju proti kapitalističnim zavojevalcem«, povsem podobno kot je to vrsto let počel ostareli zimbabvejski tiran Robert Mugabe.
Če je še nedolgo nazaj, kot ugotavlja Francisco Guillermo Flores Pérez, nekdanji predsednik El Salvadorja, ki je poskrbel za delno oživitev sicer popolnoma izčrpanih Salvadorcev, praktično vsa južnoameriška hemisfera še samozavestno za Čilom, danes eno najsvobodnejših ekonomij na svetu in najrazvitejšo državo v Južni Ameriki, korakala proti ekonomskim in političnim svobodam, pa se v tem trenutku tam razrašča socialistična doktrina razrednega bojevanja. Venezuela je kot osrednji branik socialistične ideologije v Južni Ameriki na najnovejši lestvici Indeksa ekonomske svobode uvrščena na 148. mesto izmed 157-ih držav in je v skupini najbolj nehumanih režimov na svetu: Bangladeš, Belorusija, Iran, Turkmenistan, Burma, Libija, Zimbabve, Kuba in Severna Koreja. Predsednik Türk je s tem, ko ni obsodil dejanj, ki jih Chávezov režim izvaja, in je na trenutke z njim celo simpatiziral, dal jasen signal, da Chávezu pri njegovih prizadevanjih za manj osebne in ekonomske svobode v svetu (vsaj javno) ne bo nasprotoval.
To lahko konec koncev razberemo tudi iz uradnih spletnih strani urada predsednika republike, kjer so zapisali, da je predsednik Türk pred obiskom Huga Cháveza »izpostavil pomen razvijanja kontaktov z vsemi državami Latinske Amerike, ki se vsaka na svoj način trudijo zagotavljati napredek v tej regiji,« po obisku z njim pa, da »Venezuela ceni prispevek Slovenije v okviru Evropske unije in spoštuje dosežke Slovenije v ekonomskem in socialnem razvoju.« Zadeva je skrb zbujajoča, vse skupaj pa izpade nekako podobno ironično, kot je nekoč izpadel v Sloveniji precej čislan Noam Chomsky, ki je v Pjongjangu, torej sredi ortodoksno stalinističnega in najbolj krutega režima v moderni človeški zgodovini, opozarjal na kršenje človekovih pravic v ZDA.
Mnogo bolj kot paktiranje s tiranom Chávezom je na stanje svobode pri nas vplivalo povišanje kazni za vse tiste, ki ne bodo upoštevali z 2. aprilom spremenjenega Zakona o varnosti cestnega prometa. Ob tem nam birokrati Ministrstva za promet prek številnih reklamnih panojev celo sporočajo, da je namen njihovega tako močnega omejevanja prometa, dobro pazite, njihova skrb za našo varnost. Kot da se ne zavedajo, da je verjetnost za to, da bomo umrli v prometni nesreči komaj nekoliko višja od verjetnosti, da bomo ob obkroženih osmih številkah loto listka zadeli sedmico in nekajkrat nižja kot verjetnost, da bomo zadeli šestico. Preden se usedete v avto in odpravite na pot, se torej ne rabite prav ničesar bati, saj je vaša verjetnost, da boste umrli v prometni nesreči, praktično neznatna. Povrh vsega pa se močno znižuje, kar konec koncev potrjuje razmerje med številom umrlih na cestah in skupnim številom vseh letno registriranih avtomobilov, ki je v upadanju.
V vsej zgodbi prepričevanja je minister za promet šel celo tako daleč, da je močno povišanje kazni upravičeval z v osnovi precej težko dokazljivimi trditvami o tem, da bodo poostrena pravila kaznovanja dosegla namen, če bomo s tem prihranili smrt enemu udeležencu v prometu. Nihče takšne trditve ne more dokazati. In to zaradi zelo preprostega razloga, saj na to, da se dva avtomobila v točno določenem trenutku zaletita tako, da ima nesreča usodne posledice za kateregakoli izmed udeležencev, preprosto vpliva mnogo med seboj neodvisnih dejavnikov, ki se morajo zgoditi sočasno. To naključnost in nezmožnost nadzorovanja prometnih nesreč dokazujejo precejšnja medletna nihanja v številu prometnih nesreč, v številu huje poškodovanih v prometnih nesrečah in v številu umrlih v prometnih nesrečah, ki se precej neredno in naključno dogajajo kljub vztrajnemu zviševanju kazni in vedno ostrejšemu nadzorovanju prometa s strani policistov.
Z malo logike hitro ugotovimo, da so za prometne nesreče krive predvsem ne dovolj racionalne reakcije voznikov v konkretnih okoliščinah. Poglejmo denimo zelo tragično nesrečo pod Golovcem, kjer je umrlo sedem ljudi. Te konkretne nesreče ni mogel preprečiti noben zakon, saj je usodno napako in s tem smrt svoje družine povzročil neodgovoren in premalo spreten voznik s svojim manevriranjem sredi tunela. Niti noben zakon ni mogel preprečiti nesreče na Cirkovcah, kjer je trčenje vlaka in osebnega avtomobila na sicer povsem ravnem in preglednem železniškem prehodu bilo usodno za veččlansko družino. Tukaj je bil ponovno kriv voznik s svojim neodgovornim in nespretnim prečkanjem železniškega prehoda. Morda ga je v trenutku vožnje čez prehod zmotil kdo izmed članov družine v avtomobilu, v vsakem primeru pa velja, da se ni dovolj dobro prepričal o tem, ali je bilo prehod v tistem trenutku varno prečkati. Vsi se gotovo spomnite zdaj že precej oddaljene in precej grozne nesreče kombija z mladimi skakalci. Ali pa konec koncev nesreče hrvaškega košarkarja Dražena Petrovića, kjer jim je pot na avtocesti naenkrat prekrižal tovornjak.
Noben zakon oziroma birokratsko pravilo ne more preprečiti prometnih oziroma katerihkoli drugih nesreč, saj so predvsem plod mnogih naključij in konkretnih zavestnih in manj zavestnih reakcij voznikov. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da sem kot voznik s hitro in učinkovito reakcijo uspel preprečiti dve prometni nesreči. V primeru trka bi se oba primera zelo verjetno končala tragično. Nesrečo lahko torej prepreči zgolj racionalna, učinkovita, hitra, pravilna, zbrana reakcija voznika oziroma voznice, nikakor pa ne zakon, uredba, oziroma kakšno podobno birokratsko pravilo. Rešitev je torej vzgoja in ne omejevanje.
Podobno kot Chávez so tudi slovenski birokrati gospodarji proizvodnje in distribucije energije vseh vrst. V aprilu so denimo s sklepom potrdili ustanovitev regionalne energetske borze BSP, kjer bo naša birokracija prek privilegiranega trgovca z energijo, državnega podjetja Borzen, imela večinski, 51-odstotni delež. Če k temu prištejemo praktično stoodstoten lastniški nadzor birokratov nad proizvodnjo električne energije, močan lastniški nadzor birokratov nad največjim naftnim trgovcem in birokratske centralno-planske modele določanja cene gorivom in elektriki, potem postane slika o proizvodnji in trgovanju z energijo pri nas precej podobna venezuelski.
Aprila so ministri sprejeli sklep, s katerim bodo pridelovalcem kmetijskih izdelkov kar v imenu vseh povrnili približno 28 odstotkov ocenjene škode, ki jo je v letu 2007 domnevno povzročila suša. S takšnim neodgovornim trošenjem davkov vladni možje v prvi vrsti zvišujejo moralni hazard pridelovalcev kmetijskih izdelkov, ki vedo, da jim pridelka ni treba zavarovati. Vsako tovrstno razdeljevanje pa odpira tudi ogromno polje za nepravilnosti in korupcijo. Razlog je preprost: (i) pri zavarovanem pridelku pri zavarovalnici bi se škoda pokrila v skladu z zneskom zavarovalne police, ki neposredno odraža stopnjo pripravljenosti in odgovornosti konkretnega kmetovalca, (ii) v primeru vračanja škode iz neke skupne vreče pa največjega deleža škode ne bo dobil povrnjenega tisti, ki je plačal najvišjo premijo, temveč praviloma tisti z največ političnimi poznanstvi. Prvi način sili kmetovalce k odgovornemu vedenju z lastnim denarjem, drugi pa k političnemu kupčkanju z denarjem drugih.
V ta kontekst sodi tudi vnovičen birokratski program odpravljanja opustošenja, ki ga je za seboj pustilo septembrsko neurje. Ko se je birokratski kolos za reševanje posledic poplav pognal, sem takoj opozoril na nelogičnost in nesmotrnost tovrstnega načina odpravljanja posledic in nakazal, da se bo zadeva vlekla precej časa, nekako podobno, kot se vleče popotresna obnova Posočja, ter da se bo pri vsem skupaj dogajalo veliko kupčkanj glede dodeljevanja denarja in glede določanja vrstnega reda objektov, predvidenih za obnovo. Domneve o slednjem so se nedavno že pojavile v Železnikih.
Vladni možje so v aprilu potrdili poročilo o odpravljanju administrativnih ovir za leto 2007, v katerem se na Ministrstvu za javno upravo ponašajo, da so z zavrnitvijo 268 pravilnikov oziroma zakonov državljanom prihranili 250 milijonov evrov. Trditev je smešna, saj birokracija ničesar ne more nikomur prihraniti, lahko samo manj omejuje in manj jemlje. Po tej isti logiki bi bilo zanimivo slišati mnenje pripravljavcev tega istega gradiva o tem, kakšna je po njihovem mnenju skupna vrednost omejevanja, ki jo ljudem prinaša vsa obstoječa zakonodaja in vsi obstoječi pravilniki, če ocenjujejo, da je samo zavrnitev 268-ih prihranila 250 milijonov evrov.
Izmed številnih ostalih aprilskih ukrepov birokracije izpostavljam: dvig plač zdravnikom in zobozdravnikom, potrditev smernic o harmonizaciji davčnih stopenj znotraj EU-ja, določanje cen učbenikom, komunalnim storitvam in distribuciji pare za daljinsko ogrevanje, podeljevanje ekskluzivnih dovoljenj za gojenje školjk, postavitev sedežnice, za rabo vode za proizvodnjo električne energije in za pridobivanje dolomita, subvencioniranje proizvodnje hmelja, dodatni denar za popotresno obnovo Posočja (za potresa leta 1998 in 2004) in dodaten denar za poplave in točo iz leta 2005.

Svoboda se kritično približuje oceni 1.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. maja 2008

Št. komentarjev: 0:

Objava komentarja

Naročite se na Objavi komentarje [Atom]

<< Domača stran