Dan žalovanja za podjetnike
V soboto, 17. novembra, se je v že povsem »predvolilni« stavki v Ljubljani pri nas verjetno prvič zgodilo, da so se na idejni ravni proti skupnemu sovražniku združili praktično iz vseh strani slovenske politike in civilne družbe. In ta skupni sovražnik so tisti, ki ljudem dejansko dajejo smisel za njihovo delo; delo za denar. To so podjetniki in uspešni gospodarstveniki.
Četudi niste bili med stavkajočimi in ne podpirate zahtev sindikalistov, me zanima, če ste se morda kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi se namesto sindikalistov vsi podjetniki in gospodarstveniki odločili za stavko? Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi ti nenadoma svoje znanje, premoženje, stroje in bogastvo iz Slovenije prenesli v tiste države, kjer na njih ne bi gledali kot na državne sovražnike, sebične pohlepneže in goljufe, ampak kot na nosilce napredka v družbi, ustvarjalce novih delovnih mest in blaginje? Ste morda kdaj razmišljali, kje in kaj bi delali vsi ti ljudje, kjer jim danes v podjetjih podjetniki in gospodarstveniki zagotovijo delo za plačilo, ki jim omogoča življenje in tudi življenje za njihove družine, če bi se podjetniki in gospodarstveniki odločili, da zapustijo državo, in kakšna bi bila videti »socialna« Slovenija? Vas morda zanima, kdo bi delal za plačilo socialnih prispevkov najbolj ogroženih državljanov? Ste se morda kdaj vprašali, kako visoke davke vsak mesec plačujejo podjetniki in uspešni gospodarstveniki? In, ste se morda kdaj vprašali, kdo bi v primeru, ko bi uspešni podjetniki in gospodarstveniki zapustili Slovenijo, organiziral stavke, kdo bi hodil na njih in proti komu bi ljudje stavkali?
Vsekakor bi bila država in njeni državljani v hudih težavah, v kolikor bi se podjetniki in gospodarstveniki odločili, da prenehajo z delom v Sloveniji. Kakšne alternative bi ob dejstvu, da državna poraba dosega skoraj polovico ustvarjene vrednosti, imela politika? Ali bi skrčila svoj proračun vsaj za polovico, ali pa bi za izpad proračunskega denarja povišala davke vsem ostalim državljanom.
Bistvo gospodarske uspešnosti vsakega podjetja je ustvarjalno okolje, ki spodbuja produktivne dejavnosti njenih prebivalcev in akumulacijo kapitala, pridobivanje novih sposobnosti in znanja ter inovacij in tehničnega napredka. Takšno okolje v prvi vrsti zapolnijo ustvarjalni podjetniki, ki s svojim znanjem, jasno vizijo in trdim delom ustvarjajo novo vrednost. Ti so namreč tisti, ki zaznavajo potrebe ljudi, investirajo svoj denar in premoženje, najemajo delovno silo in s svojimi idejami ustvarjajo takšne nove proizvode in storitve, ki ljudem v največji možni meri izpolnijo njihove potrebe. Na primer, ljudje so naleteli na reko, ki jim je preprečevala, da bi prišli na drugi breg in si razširili svoja obzorja in podjetniki so si izmislili most. Ljudje so se znašli pred problemom premagovanja oddaljenih krajev v nekem realnem času in ustvarjalni ljudje so iznašli vlak, avto in letalo. Tako lahko danes v osmih urah preletimo Atlantik ali pa gremo na Japonsko, Kitajsko oziroma kam v karibske kraje. Ljudje so se znašli pred problemom nesimetrične rasti prebivalstva, ki bi lahko povzročala probleme prehranjevanja in podjetniki so iznašli genetsko hrano. Ljudje so umirali zaradi povsem preprostih bolezni in podjetniki so iznašli cepiva in druge pripomočke in metode zdravljenja. Danes imamo računalnike in robotizirane stroje in še in še, s čimer si ljudje lajšamo svoje življenje in zapolnjujemo svoj prosti čas. Skratka, podjetniki so tisti, ki dajejo temeljni impulz vsakemu uspešnemu podjetju, kakor tudi ekonomskemu dogajanju v vsakem gospodarstvu. In država brez podjetnikov je umirajoča država, njeni prebivalci pa lačni in obubožani.
V odnosu med potrebami in zadovoljevanjem potreb pa je treba dodati še eno pomembno kategorijo, in to je učinkovitost. Ni namreč dovolj, da podjetniki zadovoljujejo potrebe ljudi, ampak morajo to delati na učinkovit način. Za potrošnike je učinkovitost pomembna zaradi tega, ker določa višino cene posameznega proizvoda ali storitve. Le kdo bi se cepil proti gripi, če bi za odmerek cepiva bilo treba plačati tisoč evrov? Kdo bi se prevažal z avtomobilom, če bi zanj moral plačati 400.000 evrov, ali pa letel z letalom, če bi za vozovnico bilo treba odšteti 100.000 evrov? Na drugi strani pa je učinkovitost pomembna tudi zaradi redkosti dobrin, zaradi česar je z njimi treba skrbno ravnati. V mednarodni trgovini je učinkovitost pomembna tudi z vidika konkurenčnosti. Če lahko šivilja iz Kitajske naredi krilo za polovično ceno od domače, potem je jasno, da bodo ljudje raje kupovali krilo iz Kitajske. In tega se morata zavedati tako podjetnik s šiviljsko delavnico, kot tudi šivilja. Seveda potrošniki določajo, kako je določeno podjetje ustvarjalno in učinkovito, in to tako, da izdelek ali storitev kupijo, ali ne. Podjetnik pa kasneje na podlagi dobička vidi, ali je bila njegova ideja uspešna, ali ne. Torej, ključni problem podjetnika je, da iznajde tak izdelek ali storitev, s katero bo na najbolj učinkovit način zapolnjeval potrebe ljudi, pri tem pa bo tudi stroškovno učinkovit in boljši od konkurence.
In tukaj se vrnemo na celotno gospodarstvo, ki je sestavljeno iz množice majhnih, srednje velikih in velikih podjetij, ki delujejo po različnih gospodarskih panogah. V Sloveniji je po podatkih Statističnega urada trenutno registriranih skoraj 100 tisoč podjetij, od katerih jih je več kot devetdeset odstotkov mikro podjetij z manj kot desetimi zaposlenimi. Torej od tod izhaja prva zmota, ki so se jo šli sobotni protestniki in njihovi podporniki in izhaja iz problema posploševanja, ki je do večine zelo krivična, do nekaterih podjetnikov pa celo usodna. Ne moremo se namreč izogniti proučevanju posameznih podjetij, v kolikor želimo razumeti, kako deluje celotno gospodarstvo. To tudi pomeni, da kar je dobro za eno podjetje, ni nujno dobro tudi za neko drugo, kar je velika kritika sobotnim stavkajočim. Le kdo bo namreč nosil odgovornost za morebiten propad katerega podjetja, ali za odpuščanja delavcev, ki bi jih povzročil dvig proizvodnih stroškov?
Drug problem, ki se nanaša na sobotno stavko in tudi sicer na stavke na državni ravni v splošnem, pa je problem, kdo v družbi pa je tisti, ki ima pravico in dolžnost, da določi, kaj je ljudem v družbi več ali manj pomembno in koliko je kaj vredno; kaj je pravično in kakšna mora biti razdelitev bogastva posameznih podjetij, v kolikor to pravico in dolžnost za posamezna podjetja odvzamemo podjetnikom in gospodarstvenikom, njihovim lastnikom, ter posameznim ljudem, ki z vsakodnevnimi nakupi potrjujejo pravilnost podjetniških strategij in njihovih cen? Ali mogoče obstaja nekdo s popolnim znanjem in poštenjem, ki bo takšno pravično delitev izvedel?
Če se ponovno navežem na Hayeka, je jasno, da je celotno znanje v družbi med posamezniki zelo razpršeno, torej tudi ne obstaja nekdo, ki bi posedoval celotno znanje. Zaradi tega tudi ne obstaja tista oseba, ki bi lahko opravljala takšno »pravično« delitev na ravni celotnega gospodarstva ter vseh zaposlenih in brezposelnih. Podjetja so si med seboj namreč zelo različna, delujejo na različnih področjih, imajo različne strukture poslovnih partnerjev in poti, različno tehnološko opremljenost, znanje in strukturo zaposlenih in podobno, zaradi česar so tudi različno produktivna. To pomeni, da ne more obstajati nek splošen dogovor na ravni celotnega gospodarstva, ki bo zadovoljiv za vse udeležence na trgu na ravni posameznih podjetij. In problem, ki je povezan s sobotno stavko, in tudi vsemi drugimi stavkami na državni ravni, leži ravno v vprašanju, kdo bo sprejemal takšne odločitve na podjetniški ravni.
Seveda je jasno, da takšne odločitve lahko sprejemajo izključno menedžerji posameznih podjetij, ki za pravilnost svojih odločitev tvegajo s svojim denarjem in premoženjem, zaradi česar imajo največji interes, da se pravilno odločijo. Menedžerji so tudi edini, ki poznajo konkurenčnost svojih podjetij, tako na domačih kot tudi svetovnih trgih, poznajo njihove prednosti, slabosti ter nevarnosti, ki jim pretijo in priložnosti, ki se jim ponujajo.
Sicer pa, zakaj pa bi verjeli, da je razdelitev, ki jo predlagajo sindikalisti, pravična in do koga je pravična? Je mogoče pravična do vseh brezposelnih in tistih, ki so zaradi višjih stroškov dela, za kar si prizadevajo sindikati, ostali brez služb? Je mogoče pravična do vseh tistih podjetnikov, ki tvegajo s svojim denarjem in premoženjem in ustvarjajo nova in tehnološko vedno bolj izpopolnjena podjetja, kjer si ljudje služijo za življenje?
Na žalost se je gonja proti ustvarjalnim podjetnikom, dejanskim pospeševalcem napredka, polastila nadzora nad mišljenjem in srcem ljudi, hkrati pa se razširja prepričanje o socialni nepravičnosti. To ponavljajo že vsi: sindikalisti, vlada, opozicija, mnogi profesorji in novinarji, študentje in upokojenci. In to kljub dejstvu, da ljudje z vsakim dnem živimo bolje, in to vsi ljudje. Privoščimo si lahko vedno več stvari, ki so vedno cenejše. T. i. socialna nepravičnost in gonja proti dobičkom je že zdavnaj prerasla v religijo, ki ji mnogi slepo verjamejo. Sicer pa velja, da lahko v odprtih gospodarstvih vsakdo postane lastnik kapitala, kar stori z nakupom premoženja preko borze vrednostnih papirjev.
Ayn Rand zelo nazorno pokaže na pomembnost podjetništva za vsako družbo: »Podjetniki so tista družbena skupina, ki razlikuje med kapitalizmom in ameriškim [op.p. potrošniškim] načinom življenja ter totalitarnim statizmom … Vse druge družbene skupine: kmetje, delavci, profesionalci, znanstveniki in vojaki obstajajo tudi v diktatorskih sistemih, čeprav živijo v okovih, terorju, bedi in naraščajočem lastnem uničenju. Ni pa v totalitarnih sistemih takšne skupine, kot so podjetniki … Poslovneži so simbol svobodnih trgov … Če in kadar podjetniki umirajo, tam umirajo tudi civilizacije.« In tega se moramo zavedati. Žal si mnogi goreče prizadevajo, da bi ljudi napojili s sovraštvom do uspešnih ljudi, ob tem pa njihovo srečo in zadovoljstvo povezali z nesrečo in nezadovoljstvom drugih. Kako boste potem gospodje rešili problem, če bo vaš sosed imel lepšo ženo od vaše, oziroma, gospe, kakšna se vam zdi pravična rešitev problema postavnega čistilca bazenov? Seveda me v obeh primerih zanima tudi komentar nasprotnega spola.
Matjaž Steinbacher
objavljeno v Tribunalu, 22. novembra 2007
avtor Tribunal @ 13:31
Št. komentarjev: 10
Št. komentarjev: 10:
Podjetništvo si predstavljate preveč idealizirano, družbena odgovornost pa je predvsem odgovornost tistih, ki si jo lahko privoščijo.
Ker sem podjetnica (najprej obrtnica) od leta 1989, govorim iz prve roke.
V sindikalnem shodu nisem videla naboja proti mikro, malim in srednje velikim podjetjem, temveč proti managementu velikih podjetij, ki jih v glavnem obvladuje posredno ali neposredno država. Tam pa obstajajo vzvodi, s katerimi se lahko ustavi neodgovorno ravnanje do tistega, kar smo v nekem prejšnjem sistemu pomagali soustvarjati in plementititi vsi, tudi tisti, ki so bili v soboto na sindikalnem shodu.
Za podjetništvo me ne skrbi.
Ne bi se mogel čisto strinjati z vami. Predvsem ne v tistem delu, ko govorite o družbeni odgovornosti tistih, ki si jo lahko privoščijo. Družbena odgovornost ne pomeni nič drugega kot navadno odgovorno vedenje vsakega posameznika, ne glede na njegov položaj. Ljudje večinoma mislijo, da so tudi velika podjetja oni ustvarili. Resnica je nekoliko drugačna, saj so ta podjetja večinoma že obstajala, njihovi izvirni ustanovitelji pa so bili podjetniki, podobni kot ste vi, torej nikakor ne zaposleni. Kjer pa je podjetje ustanovila država, pa smo lastniki vsi, tudi vi in jaz. Tista bi se morala prodati najboljšemu ponudniku denar pa nameniti v prehodni sklad za nujno potrebno pokojninsko reformo, nikakor pa ne kar počez razdeliti. Ker odločitev o ustanovitvi podjetij ni prihaja s strani ljudi, potem jih tudi ne morejo kar tako dobiti v last. Za svoje delo so že bili plačani. Lastnina ni enako plačilu za opravljeno delo.
Kot se verjetno še spomnite, je v prejšnjem sistemu bila predpisana minimalna amortizacija, to pa iz preprostega razloga, da se ne bi podjetja popolnoma izčrpala, saj je velika večina dohodka podjetij bilo razdeljenega za plače. Podjetja so se torej izčrpavala, v njih se ni vlagalo, kar je logično, saj so bila pod neposrednim nadzorom zaposlenih - samoupravljana.
Sicer smo o fami o družbeni odgovornosti podjetij že pisali precej nazaj, točneje v sklopu o Miltonu Friedmanu ( Odgovorna podjetja visajo dobicek ).
Je pa dejstvo, da bo vsaka uprava znala nagraditi svoje zaposlene. O tem koneckoncev priča tudi podatek, da so letos plače zvišali za cca 5%, dogovorili pa so se za 2,5%. Gre preprosto za to, da se ne da centralno kar počez določati razmerij med zaposlenimi in da lahko plače najbolje določajo edino uprave podjetij same.
Povrh ima stavka tudi časovno zanimiv trenutek: Semoliču se izteka mandat in bi rad ponovno zasedel položaj predsednika zsss. Podobno je nedavno počel predsednik študentske organizacije, ki pa so ga nato na volitvah kljub temu zavrnili.
Še za konec, sindikaliziranost v Sloveniji je nekje 30 odstotna, medtem ko dogovori v ESS-ju veljajo praktično za vse zaposlene. To je skrajno nepošteno.
Pozdravljeni, gospod Steinbacher.
Večkrat prebiram vaš Tribunal (torej ste verjetno dosegli svoj namen, namreč pritegnili pozornost), a se pogosto ne morem strinjati z vami. Tudi tokrat se ne povsem. Razumem vaše idejno izhodišče, pozdravljam vaše citate, a kot gospa, ki se je oglasila pred mano, in ki ste ji obširno odgovorili, lahko ugotovim le, da si podjetništvo predstavljate preveč idealizirano. Teoretske sisteme je mogoče imenitno zaokrožiti, utemeljiti, ko pa jih postavite v stvarnost, jih velika večina propade. Zakaj? Ker življenje ni epruveta in človeški faktor odigra ključno vlogo.
Da kar takoj razčistiva - nisem se udeležil delavskih demonstracij, do njih se niti ne opredeljujem, razmišljam pa o vaši idejah, g. Steinbacher. Svobodno družbo si predstavljate zelo enoplastno, pri tem pa zapadate v enostranske razlage gibal razvoja. Seveda prodjetniki niso iznašli zdravil, cepiv, ne premorejo kreativnega potenciala za kulturno ustvarjanje, nimajo pojma, kaj je to genetsko obdelana prehrana itd. Imajo pa delež pri odkrivanju in razvoju teh dobrin. Če ne bi začutili možnosti za zaslužek, do vseh dobrin, ki nas obdajajo, družba nikoli ne bi prišla. Ampak, saj ne boste trdili, da podjetniki podpirajo razvoj, ker so takšni človekoljubi, razvojni zanesenjaki ipd.? Morda kateri, večina pa zagotovo ne. Gre izključno za njihove kapitalske interese, ki pa so po mojem mnenju povsem legitimni, da ne bo pomote. Niso pa to edini interesi v družbi, ki so legitimni, in to spoznanje pogrešam v vaši razdelavi problematike, gospod Steinbacher.
Zakaj tako vehementno odrekate učinkovitost in željo po napredku nekemu profesorju, znanstveniku, kulturniku ali konec koncev, delavcu? Zakaj štejete, koliko davkov plačujejo podjetja in ne, koliko posamezniki? A ste sploh pomislili, koliko ljudi v Sloveniji živi zelo slabo? Kljub splošnemu dvigu standarda, z vsemi dobrinami, ki jih imamao na voljo, o čemer pišete. Pa pustite statistiko za trenutek ob strani - kot ekonomist se gotovo zavedate, kako manipulativna je lahko statistika. Veste, meni se lastnik ali direktor podjetja ali član uprave, ki mesečno odnese domov od 6000 EUR navzgor, se vozi v dragem (službenem ali zasebnem) avtomobilu, počitnikuje v eksotičnih krajih itd. ne smili tako zelo... Čeprav mu vseh teh dobrin nikakor ne odrekam. Pravico ima do njih. Samo nima pa pravice, da si lomi roke zaradi zahtev drugih po spodobnem življenju. Konec koncev - visoko produktivnost in učinkovitost lahko dosega samo sistem, ki pa ima različne dele, ne samo glave, recimo temu.
In še enega izmed vaših argumentov nikakor ne morem sprejeti in zdi se mi skrajno nenavadno izpeljan - namreč tistega dela, ko pišete, kaj bi bilo, če bi vsi ti podjetniki svojo dejavnost prenesli na tuje. Iz tega bi lahko namreč spet naredili logičen sklep, da ti ljudje delujejo v Sloveniji samo zato, ker se jim ti bedni in zavistni Slovenci tako zelo smilijo. Da jim je pač treba nekaj dati, da lahko tlačijo to ubogo zemljo. Daje pa se jim benevolentno, v smislu že pravcate utopične filantropije... Dajte no, sem pa že pričakoval kaj več od vas. Tukaj so zato, ker se jim še zmeraj splača. Na srečo.
Ne bom več razpredal, se že tako opravičujem, ker sem vam vzel toliko časa - samo še tole - ko govorite o pokojninski reformi in optimalni prodaji državnih deležev. Oprostite, lahko rečete, da sem tokrat naiven jaz, ampak načina, kako se to počne v Sloveniji, ne morem podpirati. Mislim na KAD in SOD, pa na Petrolove in Istrabenzove posle, koncentracijo kapitala skupine Laškega itd. So to podjetniki, o katerih pišete? Ki čutijo to neznosno družbeno odgovornost? Veste, prepričan sem, da marsikatero podjetje v Sloveniji danes ne posluje po načelu gospodarnosti in učinkovitosti. Zakaj je potem toliko investicij in nakupov netransparentnih? Zakaj bi potemtakem plačevali visoke plače članom uprav (tudi) neuspešnih podjetij? Zakaj bi potemtakem odobravali potovanja pod krinko službenih poti, kupovali neupravičeno drage službene avtomobile, ki si jih taisti člani uprav uporabljali tudi v zasebne namene? Ali pa letalske "vikend-migracije" v Slovenijo managerjem, ki deljao v tujih predstavništvih ipd. Ker si lahko privoščijo? Na čigav račun?
Kar sem želel doseči s tem dolgim komentarjem je le, da bi si skušali svobodno družbo predstavljati širše, ne zgolj kot družbo svobodnih podjetnikov. In pri tem me ne vodi pregovorna slovenska zvist, da ne bo pomote. Jaz delam veliko in menda dobro, zato sem tudi dobro plačan. V življnju nimam denarnih, niti družinskih težav, na svojo veliko srečo. Zato tudi nimam razloga, da bi komurkoli zavidal - s tem merim na lepoto soproge in postavnost čistilcev bazenov. Morda niti ni tako zelo dobro, da bi razloge za drugačno mnenje naprtili le človeški zavisti, tudi lahko, seveda, pa vendarle ne izključno...
In na koncu ena majcena prošnja - napišite kakšen članek, v katerem se boste poigrali s pojmom "avtarkija". Zadnjič sem bral besedilo o Rusiji, ki ga je napisala gospodična, ki jo imenujete urednica za zunanjo politiko. Dobil sem občutek, da te besede ne razume. Pa je članica vašega društva in avtorica sestavkov v vašem glasilu.
Želim vam še veliko uspehov in zanimih tem...
Zelo sem vesel vsakršne debate, tako da mi sploh ne jemljete časa. Ravno nasprotno. Ne bi rekel, da idealizirano. Ko si bomo odgovorili, kako to, da so v ljudje v nekaterih državah bolj uspešni kot drugje, bomo na pravi cesti. Ni pomembno, kako poimenujete Billa Gatesa, strokovnjake iz Appla, Siemensa, Edisson, avtomobili..., ki so ustvarili toliko fantastičnih stvari, brez katerih si življenja danes ne moremo predstavljati. Jaz jim rečem podjetniki. In kaj je tista sila, ki jih žene naprej? Izključno dobiček. Zelo poznana je Smithova izjava: "Ni stvar radodarnosti mesarja, pivovarja ali peka, da dobimo kosilo, ampak izhaja to iz njihovega osebnega interesa." In to bomo morali razumeti. Tako kot je za športnike edina prava motivacija medalja in druge koristi, ki jih prinaša šport.
V družbi ima vsak svoje interese, o tem ni nobenega dvoma. In to na obeh straneh: ponudba in povpraševanje. Tako kot pek, ali pa frizer, kakor tudi tisti, ki želi kupiti kruh ali se ustriči.
Slovenski način dojemanja gospodarstva je sporen v tisti točki, kjer se vanj vpleta politika. Žal je to zelo pogost pojav. Pa tukaj niso samo nadzorni sveti in uprave, toliko pomembnejši so javni razpisi in različne licence in omejitve, ki nekatere podjetnike zelo ovirajo, medtem pa drugim dajejo netvegan donos. TAKŠNO STANJE JE TREBA TAKOJ ODPRAVITI, celotno gospodarstvo pa prepustiti trgu.
Ne razumem, zakaj se tega tako bojimo, ko pa smo trg ljudje. Vi, jaz in vsi ostali. Po drugi strani pa je zmotno tudi razmišljanje ljudi, da pa so politiki nekaj več od nas. Tudi oni so samo ljudje, s to razliko, da so praviloma brez odgovornosti, saj trošijo tuj denar. In, če se podjetnik pri investiciji odloča glede na koristi in stroške (pa še nevarnosti in priložnosti), politiki tega ne počnejo, saj računajo le koristi.
Za konec pa bi rad povedal, da se zaradi peščice velikih državnih podjetij, posplošuje tudi na druge. V Sloveniji je skoraj 100 tisoč podjetij, velikih pa je le nekaj več kot 200.
Matjaž Steinbacher
tudi nasa najvecja podjetja...pa ne mislim trgovska, so na zacetku res ustavrili podjetniki. to pa pri najvecjih podjetjih sega v 19. stoletje (npr. Litostroj, Impol). Nato sta se zgodili obe vojni, podjetja so bila uničena in prišel je Tito. Ta je v socialističnem duhu prepričal ljudi, da so "prostovoljno" delali za skupno dobro in tovarne gradili, mostove cest-od tam izvira beseda udarniško. V tujini je uredil ogromne kredite itd. S pomočjo tega dela vseh "prostovoljcev" in tujih kreditov so danes nasa najvecja podjetja tam kjer so. V ta podjetja so bila vložena enormna sredtva in dela. In čigava so zdaj po vašem mnenju ta podjetja. Od tistih prvotnih podjetnikov iz 19. stoletja? Od vseh nas, ker so skoraj vsi nasi predniki "Prostovoljno" delali? Ali od direktorjev, ki sedaj ta podjetja vodijo. Me resnicno zanima odgovor na to vprašanje s strani avtorja članka. Hvala.
Pravilo lastništva je zelo jasno: to je tisti, ki neko stvar ustvari ali jo kupi od prejšnjega lastnika. V normalnem svetu s tem ni nobenih težav in stvari funkcionirajo.
Pri nas pa gre za problem socializma in nacionalizacij in različnih družbenih in nacionalnih interesov, ki so se dogajali, kar zadevo telo zakomplicira. Zakaj? Nekdo, ki je ustanovil recimo Litostroj ali Impol, je danes že davno pokojni, ampak njegovi dediči verjetno še nekje živijo in bi praviloma morali podedovati tudi premoženje svojih staršev. Seveda nastane problem, ker je bilo premoženje pred nekje 50 leti odvzeto in v tem vmesnem času dograjeno. Tako so iz kovačnic zrasle tovarne. Ampak, ne smemo pozabiti, da bi tudi sami lastniki verjetno v tem istem času dokaj hitro prerasli omejenost svojih kovačnic in bi tudi sami naredili tovarne. Morda še večje, boljše in učinkovitejše od Litostroja ali Impola. Morda pa tudi slabše, ali bi vmes tudi propadli. Ne vemo.
Pomembno je to, da je ljudem bilo vzeto njihovo premoženje in to je zelo krivično. Po mojem rpepričanju je bistvo poprave krivic v tem, da vzpostavi prejšnje stanje. Tudi to je zaradi 50 let in več nemogoče narediti.
Problem današnjih direktorjev je v tem, da jih je, v kolikor se pogovarjamo za podjetja v državni lasti, da jih je tja posadila politika. To je zelo narobe. Vsekakor pa se mi ne zdi sporno, da si nekdo na trgu kapitala prizadeva kupiti določeno podjetje. Bom spet uporabil besedo načeloma, ker je tranzicijska Slovenija zelo specifičen in prepleten sistem, ampak vsak ima možnost kupiti delnice podjetij, ki kotirajo na borzi. Prav tako lahko vsak ustanovi podjetje, če ima kakšno idejo. Pri nas prepletenost politike in gospodarstva povzroča mnoge koruptivne spore, ob tem pa se dviguje veliko prahu za nekatere povsem normalne zadeve, kar menedžerski odkupi vsekakor so. Je pač tako, da je tranzicija življenjska priložnost, da si nekateri pridejo do premoženja. Pri tem pa obstajajo tako legalne, kot ilegalne poti. Vsekakor pa ne smemo vseh metati v isti koš. Pri prodajah, tudi menedžerskih odkupih, je pomembno, da se to stori z javnim in mednarodnim tenderjem, kjer je cena glavni dejavnik. Dokler pa bo pri nas veljalo, da je tuj kapital "strupen," tako dolgo pa se bodo dogajale stvari, ki pač se.
Da povzamem: odgovor na vaše vprašanje ni preprost, vsekakor so izvirni lastniki oz. njihovi dediči upravičeni do odškodnine, ki jim je bila v tem času povzročena. Drugo vprašanje pa je, ali to pomeni, da postanejo lastniki celotnih današnjih podjetij, ali ne. Vse ostalo nekdanje "družbeno premoženje" pa je treba prodati na javnih dražbah, prejeto kupnino pa nameniti bodisi za zmanjšanje javnega dolga, bodisi vložiti v pokojninske sklade. Kajti, pretekle generacije in politične elite so a pay-as-you-go pokojninskim sistemom resno ogrozile prihodnost mlajših generacij, pa tudi njih samih.
Matjaž Steinbacher
se sicer z mnogim navedenim strinjam. ampak sedaj pa trcimo ob tisto kljucno vprasanje. koliko casa pa gremo nazaj. najbrz tudi tisti podjetnik, ki je pred cca 150 leti ustavnovil kovacijo je moral od nekej tisto zemljo dobiti in tudi denar za to. v vecini primerov pa so v konec 19 stoletja bili tisti, ki so ustanvaljali podjetja, premozni sloj, pogosto veleposestniki, najveckrat tudi potomci grofov itd. kako pa so oni prisli do te zemlje, posesti in denarja. najveckrat z darovi grofov. od kje pa ta zemlja njim. ce gremo se nazaj. obicajno z vojnami, porokami itd. in od kje denar in posesti slednjim. odvzeli so jih preprostim kmetom in ljudem, ce niso placevali dajatev, tlake itd. seveda so tukaj se vojne itd. lahko gremo seveda se bolj nazaj, ce govorimo o sloveniji, se lahko vrnemo v rimske case in se bolj nazaj, kar je najbrz nesmisel. Nekdo, zagovorniki kapitalizma in liberalnosti, ste si za locnico vzeli cas po industrijski revoluciji. ampak zakaj. ce preprosto pogledamo se 100 let nazaj, vidimo, da je bilo konec koncev vse skupaj lastnina ljudi. najbrz je nekej na zacetku vsak clovek imel svoj koscek posesti. ceprav mi to tezko gre iz ust, ampak potem takem je tito po 200 letih samo vrnil ljudem kar je njihovega nekoc bilo. ce torej pogledamo malo bolj nazaj, ugotovimo, da so tisti najvecji podjetniki tipa Dunlop in podobni oz. njegovi predniki denar in premozenje vzeli nekomu drugoemu in iz tega premozenja naredili imperij. ampak a ni to sporno po tej logiki. skratka, nikakor nebi zelel hvaliti tita, ali kaj podobnega ampak stvari niso tako preproste....
Časovna distanca je zelo pomembna. Ampak v časih, ko lastnina ni bila določena, so ljudje pač nekje živeli in to na nek način tudi priposestvovali. Človek bi rekel na podlagi tradicije. Ne bi šel tako daleč nazaj, ker bi se zgodba lahko zameglila, pa še lastninske pravice niso bile definirane. Je pa to vsekakor pomembno, vsekakor pa ni enostavno.
Pri nacionalizacijah je šlo za odvzem lastništva od znanih lastnikov (pa ne mislim reči, da pa 200 let nazaj morda lastniki niso bili znani) in tudi čas in vrednote ljudi so bile bistveno bolj drugačne od tistih zgodovinskih. Mimogrede, na društvu smo tudi glede tega aktivni, saj smo aktivni na mednarodnem projektu poprave krivic in sprave. In nacionalizacije in razlastitve so bile pomemben del teh zgodovinskih krivic.
Matjaž Steinbacher
Sindikati, ki zahtevajo da so vključeni pri delitvi dobičkov, morajo tudi sprejeti odgovornost pri delitvah izgub s tem, da dajo denar podjetju da pokrije izgubo.
Ja, malo cinično rečeno.
Ampak je to povsem v nasprotju z lastninskimi pravicami in povezavo med vložkom in nagrado (ali pa izgubo), ki je pomembna pri sprejemanju odločitev posameznikov. Ker poslovanje na eni strani prinaša potencialne priložnoati, za kar je treba investirati, na drugi strani pa tudi nevarnosti, da se obeti ne bodo izvršili po planu, je izguba tista palica, ki posameznike opozarja, da lahko utrpijo tudi izgubo in da je potrebna previdnost. Seveda pa dobiček nagrada za uspešnost.
Seveda sindikati in vsi drugi nimajo kaj iskati niti pri dobičku podjetij, niti pri izgubi, ker podjetje pač ni njihova lastnina. Torej iz tega nimajo nikakršnih upravičenj.
Matjaž Steinbacher
Objavite komentar
Naročite se na Objavi komentarje [Atom]
<< Domov