Svobodometer - oktober

Ocena: 2

Preden pričnem oktobrski Svobodometer podatek, da je obseg poseganja državnega sektorja v letu 2007 presegel 12 milijard evrov in pol. Kam gre ves ta na silo pobran denar že vemo, z njim se namreč zraven birokratov napajajo predvsem model socializiranega zdravstva, sistem sprotnih izplačil pokojnin in model socializiranega šolstva, vsi trije zapakirani v nepozornim ušesom všečno retoriko javni: javno šolstvo, javno zdravstvo, javne pokojnine. José Piñera lepo pove, da ti visoko doneči, všečni 'javni sistemi' brišejo sled med vložkom in nagrado, med ceno in izdelkom, če hočete.
Če vas danes recimo vprašam, koliko ste nazadnje plačali za kilogram kruha, boste to verjetno precej natančno vedeli. Precej manj natančni bi bili odgovori na vprašanje cene pregleda pri zdravniku, ure predavanj profesorja, oziroma današnje vrednosti vaše pokojnine. Tukaj vas izzivam, da poskušate odgovoriti, zakaj je to tako in vas sprašujem, ali je takšno stanje pošteno in kako bi moralo biti po vaše, da bi bilo pošteno, da bi torej vedeli, koliko ste plačali za pregled pri zdravniku, koliko ste plačali za uro profesorjevih predavanj in koliko imate na računu za pokojnino. Svoje mnenje o tem vam bom izdal v uvodu novembrskega Svobodometra, torej čez natanko 28 dni.
Sedaj pa k oceni svobode za mesec oktober. Tako čez palec lahko ugotovim, da se v tem mesecu dni na zahodu ni zgodilo praktično nič novega. Pojdimo po vrsti. Na prvo mesto postavljam novo katastrofo, ki pa tokrat ni naravna, kot so bile poplave, ki sem jih obravnaval v prejšnjem Svobodometru, ampak povsem človeška. Gre za vsem dobro poznani zločin nad osebno svobodo posameznika, ki se je zgodil pred vhodom v diskoteko Global. Po pričakovanjih so vladni možje zelo vneto reagirali in potrdili fenomen, ki ga imenujem birokratizacija odgovornosti; ko se namesto učinkovitega kaznovanja dejanskih storilcev posameznih dejanj išče krivca v ne dovolj strogo urejenem področju in v slabem nadziranju izvajanja zakonodaje. Ironično je, da ljudje po tovrstnih dogodkih od birokratov celo zahtevajo strožje predpise, torej nižjo lastno svobodo. Pomislite, vse to samo zaradi tistih redkih posameznikov, ki so v primeru tudi najbolj omejujočih zakonov nagnjeni h kaznivim dejanjem najhujših razsežnosti.
Najbolj učinkovita rešitev vseh podobnih dogodkov je obstoj visokih kazni za tiste, ki nasilno posegajo v svobodo drugih ljudi in učinkovito delovanje sodišč, nikakor pa ne omejujoča pravila licenciranja varnostnikov, omejujoča pravila za delovanje lokalov, omejujoči prometni predpisi ipd. birokratski ukrepi, kot se to pri nas po tragedijah podobnih razsežnostih dogaja. Zakonsko omejevanje izhaja iz podmene, da smo vsi vnaprej po enakem kriteriju obtoženi nekih kaznivih dejanj, in zgolj znižuje stopnjo svobode, k rešitvi pa ne prispeva praktično ničesar. Zanimivo, vendar tega se zavedajo tudi birokrati, saj nam v isti sapi ko sprejemajo posamezen omejujoč ukrep poudarjajo, da je pomembnejša vzgoja. Čemu torej omejujoča zakonodaja, če je na koncu v vsakem primeru pomembna vzgoja?
Tisti bolj pozorni ste verjetno že ugotovili, da se je podobno sklicevanje na premilo zakonodajo dogajalo ob primerih avtomobilske nesreče pred Golovcem, kjer je umrlo sedem ljudi, tragične nesreče na železniškem prehodu v Cirkovcah na Štajerskem, davne tragedije izpred diskoteke Lipa. Enotna posledica teh bolj ali manj naključnih dogodkov se je pokazala v močnejšem omejevanju svobode nam vsem, ki so ga po nesrečah s sprejemanjem omejujoče zakonodaje izvajali birokrati.
Vlada je konec oktobra sprejela dopolnjen dvofazni program prodaje 49% Nove Kreditne Banke Maribor. Program predstavlja kup lepo spisanih želja o bodoči razvojno naravnani lastniški strukturi banke in o ohranjanju njene konkurenčnosti, ki pa z načinom prodaje, kot je predlagan, na žalost trenutnih lastnikov, torej državljanov, komitentov banke in njenih poslovnih partnerjev, nima kaj dosti skupnega. Namesto preprostega javnega mednarodnega razpisa smo najprej dobili svetovalno skupino za privatizacijo NKBM, ki je kot rezultat svojega dela ponudila, da 25% banke +1 delnica ostane v rokah birokratov, ostanek pa predlagala prodati z dvofazno prodajo, pri čemer bi naj imela prva faza tri tranše, druga pa ima nedoločen termin.
Še enkrat se je potrdilo, da pri nujnem takojšnjem umiku vpliva politikov iz podjetij pod Alpami delamo pravo umetnost. Je res tako težko prodati celotno banko v enem kosu naenkrat najboljšemu ponudniku? Je to res tako težko? Cena, ki bi jo dosegli, bi bila najvišja, banka pa bi v hipu prišla do tistega lastnika, ki bi imel interes upravljati z njo. Tako pa bo neprepoznavna NKBM imela veliko število slabo organiziranih malih lastnikov in še vedno močno prevladujoč položaj politikov, ki bodo s 25% + eno delnico ter ob pomoči birokratske EBRD ali katere druge njej podobne inštitucije, ki bo verjetno kupila tranšo A (20% vseh delnic), banko do nedoločenega termina druge faze še vedno popolnoma obvladovali. Stanje je slabo.
Zanimivo, vendar v oktobru je vladna ekipa ponovila prakso iz septembra in s tem, ko je ponudila ugodna posojila nekaterim podjetjem v težavah, odigrala vlogo bančnega posrednika. Zadeva je v svobodnem gospodarstvu nesprejemljiva, saj vladni možje ne odločajo o denarju, ki so ga sami ustvarili, temveč najprej odvzamejo tistim, ki ustvarjajo, ter potem to delijo naprej, brez privolitve tistih, katerim so denar pred tem odvzeli. Kredite naj ponujajo svobodno delujoče finančne inštitucije.
Od financiranja podjetij k financiranju pokrajin. Oktobra sprejet Prenos finančnih sredstev in kadrov na pokrajine za leto 2009 jasno kaže, da se bodo pokrajine financirale iz centralno pobranih davkov in da med njimi ne bo vzpostavljena davčna konkurenca. Tako je vladna ekipa zapravila zelo lepo možnost, da bi s popolno deregulacijo davčnega sistema, po zgledu recimo na švicarske kantone in mesta, pokrajinam dovolila, da bi vsaka s svojim davčnim sistemom in na svoj način privabljala ustvarjanja željne in s tem vplivala na nivo standarda lokalnega prebivalstva.
Tako birokrati ob trenutni organiziranosti javnega sektorja dejansko vzpostavljajo dodaten sloj birokracije, ki bo svoje predvidene izdatke prijavljal centralnim oblastem, ki mu bodo nato te izdatke plačale iz centralno pobranih davkov. Če se že spuščajo pristojnosti na nižji nivo, potem bi pokrajine morale biti samostojne pri določanju večine davčnih prihodkov, razen v grobem za vojsko, policijo in sodišča. Le tako bi lahko pričakovali, da bi se našla kakšna pokrajinska oblast, ki bi slej ko prej znižala pokrajinske davke, poenostavila oziroma ukinila različne vrste birokratskih postopkov, skratka, ki bi svoj razvoj temeljila na minimalnih davkih, svobodnem podjetništvu, minimalni administraciji, tj. na osebni in ekonomski svobodi ljudi. Vsemu vloženemu trudu ob pripravljanju obsežnih zakonskih regulativ glede pokrajin navkljub ostaja s predlaganim načinom financiranja pokrajin logika delovanja našega popolnoma zbirokratiziranega ekonomskega okolja praktično nezmanjšana, prej nasprotno.
Že v prejšnjem Svobodometru sem napovedal uvedbo tipa vavčerskega sistema osnovnega šolstva in to se je v oktobru zgodilo. Parlamentarci so potrdili zakonodajne spremembe, ki spreminjajo splošen negativen odnos do zasebnega osnovnega šolstva. Žal je Državni svet z vetom zadržal izvajanje zakona in preprečil, da bi se v osnovnošolski sistem uvedel princip sledljivosti otroka, kar bi sicer dvignilo stopnjo svobode otrokovim staršem, ki bi imeli več možnosti izbire. Sedaj se obeta celo referendum. V praktičnem jeziku vavčerski sistem pomeni, da se osnovne šole financirajo glede na število prijavljenih učencev in to ne glede na naravo lastništva šole. Za popoln pritisk zasebne iniciative na dvig kvalitete osnovnih šol bi seveda bilo treba odpraviti večino administrativnih postopkov glede ustanavljanja šol, ki so sedaj preveč togi in dolgotrajni in imajo zaviralni učinek na pojav konkurence. Osnovno šolstvo namreč po definiciji pomeni učenje osnovnih veščin in vrednot, potrebnih za normalno delovanje v določenem okolju, zato dolgotrajni in zapleteni birokratski postopki sploh niso potrebni. Ob robu dodajam, da je devetletno skupno financiranje osnovnega šolstva preveč obsežno in bi ga bilo treba skrajšati na recimo največ šest let. Vendar, maksimalen obseg skupnega financiranja osnovnega šolstva je izziv, ki ga hranim za kdaj drugič, saj je tema preširoka in je enostavno ni moč zreducirati na nekaj osnovnih misli. Kakorkoli, zraven omenjenih so državniki v oktobru sprejeli še več kot 250 različnih sklepov, uredb, programov, zakonov, kar je statistično značilno več kot ponavadi. Več sklepov po definiciji pomeni več omejevanja, da se razumemo. Oceno svobode dvigujem na 2, ker gre za uvajanje novega pogleda na zasebno iniciativo v šolstvu.


Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 8.11.2007