Tribunalovo oko

Barbara Žgajner Tavš, poslanka Slovenske nacionalne stranke, je 26. oktobra 2007 sprejem Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki uvaja 100-odstotno financiranje zasebnih šol, za javnost pospremila z besedami:

»Uvedba 100-odstotnega financiranja bi pomenila degradacijo javnega šolstva.«

Pred dnevi je Državni svet izglasoval odložilni veto proti zakonu, ki bi staršem omogočil možnost izbire. Zavrnil je namreč novelo zakona, ki bi financiranje izobraževalnih programov na zasebnih šolah izenačil z javnimi šolami. Glede na odziv sindikata učiteljev vzgoje pa se nam na temo uvedbe možnosti izbire v šolstvu obeta celo referendum.

Danes obiskuje večina od 163.000 otrok javno šolo, za njeno financiranje pa je v proračunu za leto 2008 rezerviranih preko 700 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, oziroma, če to preračunamo na posameznega učenca, to znese približno 4.300 evrov na leto. Uzakonitev novele zakona o šolstvu bi pomenila, da bi s to vsoto, ki se vsako leto porabi za osnovnošolsko izobraževanje, razpolagali starši sami in ne več šole kot ustanove, kot se to dogaja do sedaj. Staršev tudi ne zanima, ali so šole označene kot primerne, ampak ali bodo nudile ustrezno okolje, v katerem bodo njihovi otroci najbolj napredovali.

S tega vidika je financiranje in pojav zasebnih šol korak v želeno smer. V primerjavi z javnimi šolami so se namreč te izkazale za stroškovno bolj učinkovite, učenci v njih pa praviloma dosegajo tudi boljše učne rezultate. To jasno dokazuje študija Paula Petersona in Herberta Walberga, ki sta proučevala predele Manhattna, Bronxa in Brooklyna. Medtem ko so znašali povprečni stroški na učenca v javnih šolah 5.124 dolarjev, so bili stroški zasebnih šol v teh istih območjih več kot 50 odstotkov nižji. Poleg tega pa so učenci, ki so obiskovali pouk v kakšni izmed zasebnih šol praviloma dosegli boljši rezultat pri testiranju, kot pa njihovi vrstniki v javnih šolah.

Uveljavitev zakona, ki bi staršem omogočila možnost vpisa v šolo, bi tako največjo korist prinesla v prvi vrsti staršem oziroma otrokom samim. Trenutno stanje je namreč takšno, da obiskuje zaradi pomanjkanja ustrezne konkurence med šolami večina šolarjev kar šolo, ki je najbližje kraju bivanja, in to ne glede na njeno kakovost. Na drugi strani omogoča sistem, ki ponuja staršem možnost izbire, otrokom bistveno izboljšanje njihovega učnega uspeha. Konkurenca med šolami namreč sili posamezne med njimi, da se bolj posvetijo interesom in željam staršev, predvsem pa ponudijo takšne programe, ki bodo učencem omogočili, da v popolni meri razvijejo svoje potenciale.

Glede na prakso drugih držav, ki so uvedle popolno financiranje zasebnih šol, lahko od takšnega sistema pričakujemo tudi izboljšanje šolskih programov v javnih šolah. Caroline Hoxby s prestižne univerze Harvard tako na primeru proučevanja osnovnih šol v Arizoni ugotavlja, da so javne šole, ki so bile obkrožene s konkurenčnimi zasebnimi šolami bistveno izboljšale uspešnost svojih učencev v primerjavi z ostalimi javnimi šolami, ki niso bile deležne konkurence.

Čemu pripisati to izboljšanje? Možnosti izbire, saj se upravniki teh šol dobro zavedajo moči staršev. Ko se enkrat staršem ponudi možnost, da prosto izberejo šolo, v katero bodo vpisali svojega otroka, se bodo seveda odločili za tisto, ki bo njihovemu otroku ponujala najboljše obete za prihodnost. Posameznim šolam bi tako naenkrat postalo v interesu, da bi njihovi učenci dosegali najboljše rezultate, saj bi le tako lahko prepričali starše, da pomeni vpis otroka v njihovo šolo dobro popotnico za nadaljnjo uspešnost otroka. Še kako dobro bi se namreč zavedli, da lahko v nasprotnem primeru ostanejo brez učencev.

V takšnem sistemu, ki bi izhajal iz potreb otrok samih, bi bili na boljšem tudi posamezni učitelji, ki bi se izkazali za vrhunske strokovnjake. Na trgu osnovnošolskih učiteljev, ki bi se vzpostavil, bi se namreč povpraševanje po njihovih storitvah zelo povečalo, kar bi posledično vodilo do njihovega višjega dohodka.
Ne preseneča pa, da so tudi pri nas največji nasprotniki uvedbe možnosti izbire v šolstvu predstavniki sindikata šolstva (SVIZ). Podobno kot drugod po svetu se tudi naši sindikalisti še kako dobro zavedajo, da je s prehodom možnosti izbire na starše izgubljen nadzor nad denarjem, ki se v proračunu letno namenja osnovnošolskemu izobraževanju.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 8.11.2007