Dogodivščine Jonathana Gullibla

O želvi in zajcu

Jonathanu se je sanjalo o ženski s Karnevala posebnih interesov. Ženska mu je nenehno podajala denar in mu ga nato grabežljivo jemala nazaj. Vedno znova mu je plačevala in mu v naslednjem trenutku že hlastala po denarju. Ves tresoč se je nenadoma prebudil in se spomnil, da mora svoj zaslužek prijaviti davčnim uradnikom.
Nos mu je napolnil čudovit vonj po sveže popečenem kruhu. Ob mizi je stal poznani mu stari mož in si za zajtrk pripravljal debel kos popečenega kruha z marmelado. Opazil je tudi majhnega dečka žalostnega videza, kako je sedel ob mizi. Možakar je dečka predstavil kot njunega vnuka Davyja, ki bi naj za nekaj časa ostal pri njiju z Rose.
»Tebe se pa spomnim,« se je razvedril Davy. »Dedi, on je pomagal meni in mamici, ko sva morala zapustiti kmetijo.« Zaradi te novice je Jonathan postal še bolj dobrodošel. Medtem ko je Jonathan hlastal po z maslom na debelo namazanem kosu kruha, se je Davy nemirno presedal in si poskušal povleči sicer nepravilno poveznjene nogavice. »Babi, še enkrat mi preberi tisto zgodbico,« je zaprosil.
»Katero zgodbico, ljubček?« Jonathanu je na krožnik zvrnila še vroča umešana jajca.
»Mojo najljubšo, tisto o želvi in zajcu. Slike so tako smešne,« je zasijal Davy.
»Že dobro,« je dejala Rose in vzela knjigo iz kuhinjske omarice. Prisedla je k suhcenemu Davyju in pričela. »Pred davnimi časi …«
»Ne, ne, babi, pred mnogimi časi … « jo je prekinil.
Rose se je nasmehnila. »Kot sem dejala, pred mnogimi časi sta živela želva z imenom Frank in zajec z imenom Lysander. Obe živali sta se preživljali z razdeljevanjem pisem vsem, ki so živeli v njuni vasici. Nekega dne je Frank, čigar ostra ušesa so bila mnogo bolj učinkovita od njegovih kratkih nog, ujel, kako je neka skupina živali hvalila Lysandra, kako hiter da je. Hitronogi zajec je samo v nekaj urah razdelil enako, kot so ostali komaj v več dneh. Razburjen se je Frank priplazil in se vmešal v debato.
'Zajec', je, skoraj tako počasi, kot je hodil, dejal Frank, 'stavim, da lahko v tednu dni pridobim več kupcev kot ti. Za to sem pripravljen zastaviti ves svoj ugled.'
Lysander je bil nad izzivom začuden. 'Tvoj ugled? Ha! Kar ljudje menijo o tebi, ni stvar tvoje stave,' je vzkliknil razposajeni zajec. 'Vseeno sprejmem tvoj izziv!' Sosedje so se začeli rogati in strinjali so se, da počasna želva nima nobenih možnosti. Da bi se prepričali o tem, so se vsi strinjali, da bodo čez teden dni na tem istem mestu določili zmagovalca. Lysander je odhitel, da bi se lahko kar najbolje pripravil, Frank pa je dolgo časa samo sedel, nakar je lagodno odšel.
Lysander je po vsem podeželju razobesil obvestila o tem, da znižuje cene na več kot polovico tega, kar je zaračunaval Frank. Dostave bo od sedaj izvajal dvakrat dnevno, tudi med vikendi in v času praznikov. Zajec je z zvonjenjem zvonca, raznašanjem pisem, prodajanjem znamk in celo s tehtanjem in zavijanjem pošiljk na licu mesta prešel vsako sosesko. Za nizko doplačilo je obljubil dostavo na želen termin, in to podnevi ali ponoči. Vse skupaj je opravljal z iskrenim, prijateljskim nasmeškom. Ker je bil učinkovit, kreativen in prijazen, je seznam njegovih kupcev hitro naraščal.«
Davy je bil prilepljen na slike in je babici med njenim glasnim branjem pomagal z obračanjem strani. »O želvi ni nihče videl nobenega sledu. Ko se je teden zaključil, je Lysander, prepričan v svojo zmago, odhitel k sosedom-sodnikom. Na njegovo presenečenje, je želva že bila tam in čakala na njegov prihod. 'Tako mi je žal Lysander,' je počasi in v neprijaznem tonu dejala želva. 'Medtem ko si ti dirkal od hiše do hiše, imam jaz samo tole pismo za dostaviti.' Med podajanjem dokumenta in pisala Lysandru je Frank dodal: 'Prosim, če se podpišete na črtkani črti.'
'Kaj pa je tole?' je vprašal Lysander.
'Kralj je pooblastil mene, želvo, za ekskluzivnega poštarja in me pooblastil, da razdeljujem vsa pisma v vsej pokrajini. Oprosti zajec, to pomeni, da moraš prenehati z dostavljanjem.'
'Vendar to ne more biti mogoče!' je rekel Lysander in v jezi cepetal z nogami. 'To ni pošteno!'
'Točno to je dejal tudi kralj,' je odgovorila želva. 'Ni pošteno, da bi imeli nekateri njegovi ljudje boljšo oskrbo s poštnimi storitvami od drugih. Tako mi je dal ekskluziven monopol in s tem zagotovil enako kakovost storitve za vse.'
'In kako si ga pripravil do tega, da je to storil? Kaj si mu ponudil?' je jezen Lysander dražil želvo.
Kljub temu, da se zelo težko smeji, je želva uspela zavihati lusko na strani svojih ust. 'Kralju sem zajamčil, da bo lahko vse svoje pošiljke pošiljal zastonj. Spomnil sem ga jasno tudi na to, da imeti vsa pisma kraljestva v zanesljivih rokah pomeni učinkovito odkrivanje morebitnega uporniškega vedenja ljudi. Ja kdo pa se bo upiral, če bom tu ali tam izgubil kakšno pismo?'
'Vendar med razdeljevanjem pošte si vedno izgubljal denar!' je vznemirjen izjavil zajec. 'Kdo bo plačal za to?'
'Kralj bo določil ceno in mi s tem zajamčil dobiček. Če bodo ljudje prenehali pošiljati pošiljke, mi bodo pač davki pokrili nastalo izgubo. Čez nekaj časa se itak nihče več ne bo spominjal, da sem kadarkoli imel konkurenta.'« Babica je dvignila pogled in dodala: »Konec zgodbe.«
»Morala te zgodbe je v tem,« je nadaljevala Rose, »da se lahko v primeru posebnih težav vedno obrneš na oblast.«
Mali Davy je ponovil: »V primeru posebnih težav se lahko vedno obrneš na oblast. Babi, to si bom zavedno poskušal zapomniti.«
»Ne, dragi. To samo piše v knjigi. Dosti bolje je, če poskušaš najti svojo lastno moralo.«
»Babi?«
»Da, dragi?«
»Ali živali lahko govorijo?«
»Samo ptice govorijo. To je le pravljica, dragi. To ni Veliki Bard.«
»Babi, povej mi o Velikem Bardu.«
Zahihitala se je. »Kolikokrat si ga že slišal? Bard je modri jastreb, ki kroži nad sedmimi vodami, od ledenih vrhov High Yek, do meglenih obal Rotha. Ne, ne, ne, ne boš me zapeljal v naslednjo zgodbico. Tole bova prihranila za jutri.«Jonathan je zaključil z zajtrkom in se zahvalil staremu paru za njuno ljubeznivo gostoljubnost. Ko so stopili na vhodno verando, da bi se poslovili, mu je stari mož dejal: »Ko boš kadarkoli karkoli potreboval, se naju spomni kot lastnega dedka in babice.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 22. novembra 2007