Skoraj večno aktualni slovenski ekonomski utrinki

1. Preteklost in trenutno stanje

Formalno ima Slovenija skoraj vse, kar bi relativno sodobna evropska država, ki je pravkar vstopila v EU in EMU (euro), morala imeti. Pa vendar. Številni tu živeči in delujoči nismo zadovoljni s tem, kar imamo. Velikokrat se čudim, kako nam gre tako dobro, ko pa je še tako veliko vidnih in nevidnih ovir in tudi (lokalnih) neumnosti, ki nam tako in/ali drugače preprečujejo, da bi nam šlo še dosti bolje. Ugotovimo lahko, da nam res še marsikaj manjka, da bi bili še uspešnejši, čeprav se stvari s časom spreminjajo na bolje. Vsaka koalicijska vlada je v svojem okviru in zmožnostih ter s svojim videnjem sveta in predvsem Slovenije v glavnem skušala narediti kaj pametnega za razvoj Slovenije. Prva slovenska - Demosova vlada je postavila temelje naše države v vseh pogledih – tudi v ekonomskem z lastnim denarjem na čelu. Tudi LDS vodeče vlade so naredile marsikaj dobrega za Slovenijo v okviru svojega dolgoletnega vladanja – morda so prav zato številne nujne spremembe nepotrebno zastavile postopno (ti. »gradualizem«). V Sloveniji je bil tak pristop na splošni ravni popularen, saj je odseval razmišljanje večine slovenskih državljanov, ki jim je tudi v socializmu šlo relativno dobro, zato niso hoteli večjih, korenitejših sprememb za razliko od nekaterih drugih držav, kjer jim je šlo slabše in so bile korenitejše in hitrejše spremembe nujnejše. In tako je pravzaprav še danes. Ker smo na relativno visoki stopnji razvoja, so – tako številni - korenite spremembe nepotrebne, čeprav sam menim, da jih na marsikaterem področju nujno potrebujemo. Kot pravim v enem od svojih aforizmov (iz knjige Drugi aforizmi in/ali drugo): Slovenci so z eno nogo še vedno v socializmu in s tričetrt glave.

Ni ga finančnega ministra v slovenski vladi, ki ne bi razmišljal o privatizaciji dveh največjih slovenskih bank (NLB in NKBM) in ti. »stebričenju« (oblikovanje dveh ali treh finančnih stebrov okrog največjih treh (seveda) državnih finančnih institucij), pa do danes ni bilo narejenega nič. Pri privatizaciji se ustavi, ko javno mnenje pove, da tri četrt anketirancev iz reprezentativnega vzorca noče tujcev za lastnika največjih dveh državnih bank in/ali zavarovalnice. Pri finančnem stebričenju pa se ustavi, ker prihaja od zgoraj navzdol in dotični nosilci sploh ne čutijo potrebe po povezovanju. Ekonomske razmere jih še ne silijo v to. Menim, da ni smotrno, da imamo tri največje slovenske finančne institucije v prevladujočih državnih rokah. Če upoštevamo še njihove povezane osebe (še ena banka, družbe za upravljanje skladov, leasing podjetja, različna druga podjetja doma in v tujini, itd.) je vpliv države v finančnem sektorju gromozanski. V slovenskem bančnem sektorju državne in tuje banke predstavljajo kakšnih 80% vsega potenciala. V slovenskem zavarovalniškem sektorju pa največja državna zavarovalnica in tuje zavarovalnice dobrih 50%. Sam bi najprej s tujim dolgoročnim strateškim partnerjem privatiziral NKBM, ki bi morala biti predvsem bistveno bolj aktivna v regiji. Pri NLB bi poskusil s kombiniranim zavezujočim domačim lastništvom, pri čemer bi jo ponudil tudi državljanom in jo uvrstil v borzno kotacijo. Primer Zavarovalnice Triglav uvrščam po več kot 15 letih neuspešnega iskanja (nominiranega) lastnika s tega vidika med največje nacionalne sramote.

Pri nas so monoplno-oligopolne strukture na številnih področjih praktično »neiztrebljive«, kar še posebej velja za ne-menjalni sektor, ki dosega približno tretjino slovenskega BDP. Nedvomno so eden od pomembnih virov naše inflacije in antitržne logike razmišljanja. Država monopole v nemenjalnem sektorju »obvladuje« tako, da regulira (nadzira) njihove cene, kar pa seveda ni dovolj, saj se le-te prej ali slej sprostijo. V vmesnem času se nosilci teh služb angažirajo pri lobiranju za čim prejšnji dvig cen namesto, da bi povečali svojo učinkovitost. Država jim ne postavi (primerjalnih) kvalitativnih in kvantitativnih standardov na podlagi, katerih bi se presojalo. Nihče se tudi ne spomni, da bi uvedel npr. več možnih konkurenčnih pobiralcev smeti v istem kraju!?!

V javnih financah nedvomno pogrešamo več javnosti. Saj so javne finance! Prave transparentnosti ali preglednosti je premalo. Kritičen odnos do česarkoli v zvezi s tem ni najbolj zaželen. Delež javne porabe v BDP je predebel (čez 45% BDP). Prav bi bilo, da bi bil vsaj tam do 40% BDP. Večja ambicioznost (do tretjine BDP) bi bila za tradicionalno evropsko kontinentalno državno miselnost morda prevelika. Spomnim se temeljite in polemične proračunske razprave na britanskem davčnem združenju v Londonu, ko je davčna sprememba botrovala 0,1% spremembi proračunskega primanjkljaja v BDP. Vsi potrebni podrobni podatki in analize so bile na voljo. V Sloveniji se dogodi 0,5% sprememba proračunskega primanjkljaja v BDP, pa nihče ne reagira; prav tako je natančnih podatkov in analiz, zakaj je temu tako, premalo na voljo. Največkrat smo odpravljeni s tem, da je prišlo do zamenjave metodologije.

Slovenska rodnost se je po dolgem času nekoliko popravila. V letu 2006 je število živorojenih otrok zabeležilo najvišjo številko v zadnjih desetih letih – skoraj 19.000 (Urad R Slovenije za statistiko). Število brezposelnih je v letu 2007 najmanjše in število zaposlenih najvišje, odkar imamo svojo državo. Konkretne številke so mednarodno primerljivo dobre. Na drugi strani pa se staranje prebivalstva pospešeno nadaljuje, kar povzroča pritisk na pokojninsko blagajno. Že vsak četrti Slovenec je upokojenec. Imajo celo svojo parlamentarno stranko (Desus), ki je sicer (presenetljivo) komaj presegla parlamentarni prag štirih odstotkov. Tudi v tem pogledu postaja Slovenija vedno bolj podobna tipičnim starim članicam EU. Najmanj, kar vemo je, da je treba razširiti krog možnih naložb pokojninskim skladom in ustrezno spremeniti ti. zajamčenost, kar bo na dolgi rok dalo boljše rezultate upravičencem. Prav tako bo potrebno morda oklestiti (že nekatere pridobljene) pravice upokojencem in uvesti spremembe za prihajajoče upokojence, da bo sistem dolgoročno vzdržen.

Vpletanje politike v gospodarstvo, kulturo, šolstvo in praktično v dobesedno vse je posebna zgodba, ki se ji ni odrekla niti ena vlada in/ali stranka na oblasti v sicer relativno kratki slovenski zgodovini. Nekatere politične stranke to delajo morda nekoliko bolj pretanjeno in spretno, druge manj. Ta fenomen je rezultat pomanjkanja dolgoletne tradicije prave demokracije, kajti po določenem obdobju bi se politiki tega morali naveličati, saj bi uvideli, da pretiravanje na tem področju morda prinese kakšne kratkoročne koristi – vsekakor pa ne dolgoročnih. Za ključne točke v vseh sferah, kjer ima država neposreden vpliv, je logično, da pride do zamenjav. V Sloveniji je problem, ker je teh ključnih točk preveč (so skoraj povsod) in ker je neposreden vpliv države zaradi njenega pretežnega lastniškega deleža v številnih podjetjih, prevelik. POZOR! Po zaključku masovnega lastninjenja/privatizacije slovenskih podjetij, je država še vedno lastnik približno 50% vsega! Ali je temu sploh moč reči lastninjenje/privatizacija? To je seveda preveč in skušnjavam se je težko upreti. Sicer pa, saj veste, kako potekajo te zamenjave: najprej se človeka javno diskreditira in potem likvidira – v stari komunistični navadi. To formulo danes uporabljajo vsi ne glede na (svojo) barvo.

Na drugi strani se pospešeno razvija evropska »super« nadnacionalna država, ki lahko preveč vpliva na samostojnost nacionalnih držav. Ohlapnejša struktura Evropske unije, ki bi dala njenim državam-članicam dovolj prostora za individualnost in samostojne - originalne rešitve, prek katerih bi se lahko kazala njihova konkurenčnost, bi bila po eni strani primernejši model povezovanja v Evropi. Po drugi strani pa bi takšen razvoj upočasnjeval nujno potrebno unifikacijo, standardizacijo na številnih področjih. Kot kaže gre razvoj EU vseeno zaenkrat v to drugo smer, kar pomeni, da je prevladal evropsko-kontinentalni (francosko-nemški) koncept, čeprav je nekatere stvari in trende na tem področju vseeno težko natančno oceniti. Pa vendar.

2. Kaj čaka Slovenijo v prihodnosti?

Kljub predsedovanju Slovenije Evropski uniji v letu 2008 in skorajšnjemu članstvu v OECD ter posledičnemu razširjanju obzorij vseh bomo še vedno ostali nekoliko lokalni, če se lahko tako izrazim. Majhnost in zgodovinska utesnjenost brez državotvorne zgodovine naredijo svoje. To pomeni, da bomo še vedno premalo izkoristili EU v vseh smislih. Slovenija je v letu 2007 neto plačnica v EU proračun, kar pomeni, da ne izkorišča dovolj vseh možnosti financiranja različnih projektov iz EU skladov, ki so na voljo. Na drugi strani je slovenska miselnost tista, ki bo vsako ureditev, nalogo, regulativo, ki bo prihajala iz Bruslja, izpolnila več kot natančno. Včasih tudi nepotrebno sebi v škodo in tudi če to ni oz. ne bo nujno potrebno.

Gospodarska rast bo še nekaj časa nad evropskim povprečjem, pri čemer ga bomo dosegli v času med dvanajstimi in petnajstimi leti. Prišlo bo tudi obdobje recesije v Sloveniji, ko se bo ustavilo črpanje EU skladov in začetna EU in EMU zagona, ki sta trenutno močno prisotna. Problemi pokojninske blagajne se bodo stopnjevali; zelo počasi bomo izboljševali delovanje in (ne)učinkovitost nemenjalnega sektorja. Slednje se bo zgodilo takrat, ko bodo večino županskih stolov zasedli nepolitiki – bivši (uspešni) gospodarstveniki ali vsaj konkretni pragmatiki. Politika bo vedno bolj postajala odvisna od kapitala; seveda se bo to lahko v večji meri udejanilo šele takrat, ko se bo država resnično umaknila iz številnih podjetij, kar se bo zgodilo takrat, ko bo konkretno prodala svoje deleže v teh podjetjih. Če bodo kupci teh deležev, vodstva podjetij, ne bo to nujno dobro za dolgoročni razvoj teh istih podjetij. V tem trenutku je to v Sloveniji sicer glavni trend. To so v glavnem ljudje, ki so zagovarjali nacionalni (beri: svoj) interes.

Slovenija ne bo imela v prihodnosti večjih težav z vzdrževanjem maastrichtskih in stabilnostnih kriterijev - še posebej ne fiskalnih; še najhuje bo z inflacijo, ki ima večplastno strukturo. Verjetno z vstopom Slovenije v EMU (euro) težko rečemo, da je slovenska inflacija, ki je v 2007 skoraj še enkrat višja od evropske, izključno denarni fenomen. Verjetno tudi ni samo Balassa Samuelsonov učinek in tudi ne samo rezultat negativnih zunanjih vplivov. Najmanj, kar je treba dodati, je proračunska poraba, ki bi morala biti v časih konjukture nižja, ter nekonkurenčna monopolistično-oligopolistična struktura nekaterih dejavnosti (trgovina, infrastruktura, komunala, ipd.). Pritiski na plače z makroekonomskega vidika ne izgledajo problematični, saj produktivnost že vrsto let zaostaja za njihovo rastjo; problematična pa je lahko rast plač v določeni panogi linearno, saj menim, da bi morala biti rast določena predvsem na ravni podjetja in v odvisnosti od uspešnosti tega podjetja in ne od zunaj.

Določene spremembe v politiki se bodo zgodile šele takrat, ko bodo začeli v njo prihajati novi obrazi – neobremenjeni s preteklostjo in 'tradicionalno' bipolarno delitvijo. Prvi novi obrazi se že kažejo. Kako uspešno, bomo kmalu videli na vsesplošnih državnozborskih volitvah 2008. Seveda pa bo ne glede na to, kdo od mladih in kdaj bo prišel na oblast, verjetno vedno prisoten problem, kako na primer organizirati šolstvo; z več ali manj cerkvene usmeritve in/ali vpliva.

Sloveniji se vsekakor obeta soliden, dober in nadpovprečen evropski razvoj; kako dober, je v veliki meri odvisno od tega, kako bomo uspeli narediti nekatere nujne preobrate v našem bivanju, ustvarjanju in izkoriščanju priložnosti, ki se nam ponujajo.

Draško Veselinovič

objavljeno v Tribunalu, 22. novembra 2007