Financiranje zasebnega šolstva

I. Kaj javno šolo dela javno?

Debata o financiranju zasebnega šolstva, ki se je v Sloveniji odprla v času sprejemanja sprememb šolske zakonodaje, na prvi pogled prinaša povsem enoznačna vprašanja in še bolj enoznačne odgovore. Vendar, če razčlenimo nekatere pojme, lahko vidimo, da je odgovor na vprašanje o javnem financiranju zasebnega šolstva precej drugačen od tistega, ki ga v javnosti predstavljajo in zagovarjajo nasprotniki financiranja zasebnih šol.
V vsakdanjem jeziku javna šola pomeni zgradbo (beri: prostor), kjer se vrši izobraževanje otrok iz določenega šolskega okoliša. Pri tem se pojavlja vprašanje, kaj javno šolo sploh dela javno. Ali je šolski prostor javne šole javen zaradi javnega financiranja, ali zaradi nadzora s strani države, ali zato, ker se lahko v javni šoli zaposlijo zgolj učitelji, ki pripadajo določenemu sindikatu, ali zaradi točno določenega učnega načrta, ki ga določi država, ali zaradi obče sprejete tendence, da vsak otrok uspešno zaključi izobraževanje?
Postavlja se torej vprašanje, zakaj razlikovati med financiranjem javne šole na eni strani in zasebne šole na drugi strani.

II. Javni in zasebni interes

Razlika med javnim in zasebnim interesom je pri vprašanju financiranja šol običajno prikazana z vidika šole oziroma uporabnika javnofinančnih sredstev. Razlikovanje je seveda zavajajoče, saj je vprašanje financiranja šol potrebno ovrednotiti s stališča uporabnikov šolskih storitev, torej otrok in njihovih staršev.
Javni interes morajo zasledovati tako javne kot zasebne šole. Otroci morajo v izobraževalnem procesu pridobiti sposobnosti, ki jim bodo omogočale pridobitev informacij, oblikovanje razumnih predlogov za dosego lastnih in širših interesov in dejavno vključitev v družbeno, gospodarsko in politično življenje.
Javno izobraževanje ne more biti opredeljeno kot aktivnost določenih ljudi na določenem prostoru, ki uporabljajo določene pedagoške metode, ampak mora biti njegov cilj zagotoviti vsem otrokom dovolj znanja in veščin, da bodo lahko dejavno in samostojno udeleženi v družbenem življenju. Na ta način se uresničuje javni interes na področju izobraževanja. Javna šola ne zagotavlja javnega interesa per se zgolj zato, ker je financirana iz javnih sredstev. Javno izobraževanje torej predstavlja standard, ki ga mora dosegati tako javna kot zasebna šola.
Načelo demokratičnosti, opredeljeno v 1. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Ustava), zahteva, da država zagotavlja svobodo posameznika in obstoj svobodne družbe. Svoboden je subjekt, ki sam odloča o lastnem mišljenju in delovanju na podlagi pravice do avtonomije in samoodločbe. Slovensko ustavno sodišče je v odločbi U-I-158/94 zavzelo stališče, da je izhodišče konkretne žive in dejavne ustavne ureditve človekova svoboda in dostojanstvo.
Medtem ko javni interes odraža interes celotne družbe, zasebni interes oblikujejo otroci in njihovi starši. Pomembno je, da se skozi zasebni interes otrok in staršev, uresničuje tudi javni interes. Izobraženi ljudje so največje bogastvo in jamstvo za prihodnji razvoj družbe. Če predpostavimo, da javno izobraževanje zasleduje javni interes, tj. interes širše družbe, potem lahko sprejmemo logično izpeljavo, da so tudi zasebne šole del javnega izobraževanja.

III. Pravica do svobodne izbire izobraževanja

Po dolgi stagnaciji na področju šolstva je v času sprejema njenih zakonodajnih sprememb ključno eno: kako naj družba in posamezniki združijo in povežejo učinkovito in transparentno porabo javnih sredstev, nadzorno moč države in pomanjkanje časa za otroke zaradi vse bolj dinamičnega življenja, da bi doprinesli k bolj demokratični, pravični in ekonomsko stabilni družbi.
Obstoječe javne šole, kot tudi zasebne šole (te se v tujini financirajo predvsem z vaučerji ali na podlagi koncesije t. i. charter school) niso same po sebi niti dobre niti slabe. Njihova edukacijska vrednost zavisi od tega, kako izobraženi in samostojni so njihovi učenci.
Starši in otroci v slovenski javni šoli nimajo skoraj nikakršnega vpliva na izobraževalni proces, kar je posledica pretekle centralizacije in birokratizacije šolskega prostora ter popolne odsotnosti šolske avtonomije. Ni mogoče pričakovati, da bi »monopolist«, ki zagotavlja določeno storitev npr. osnovnošolsko izobraževanje, poskušal učinkovito zadovoljiti želje in pričakovanja učencev in staršev, še posebno, če ne dobi plačila neposredno od slednjih. Edina rešitev je odpraviti izobraževalni monopol in zagotoviti, da bodo imeli otroci in starši možnost izbire med različnimi šolami.
Ustava v 57. členu določa, da je izobraževanje svobodno, kar pomeni, da je vsakomur zagotovljena pravica do svobodnega izobraževanja. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Na ta način Ustava državo zavezuje k ustvarjanju možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.
Pravica in dolžnost staršev vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke iz 54. člena Ustave in pravica do svobodnega izobraževanja zahtevata svobodno izbiro izobraževanja. Starši imajo pravico za svoje otroke svobodno izbrati bodisi javno bodisi zasebno šolo. Starši imajo dolžnost in odgovornost usposobiti otroke za samostojno in odgovorno življenje, zato je izjemno pomembno, da jim je zagotovljena tudi pravica do svobodne izbire šole.

IV. Nujnost javnega financiranja zasebnih šol

Pravica do svobodne izbire izobraževanja oziroma svobodne izbire šole je, kot smo videli, v javnem interesu vseh nas. S svobodno izbiro šole lahko starši zagotovijo svojim otrokom dostop do izobraževalnih programov, ki bodo otroku ponudili največ za dosego ekonomske samostojnosti in osebne svobode.
Republika Slovenija je socialna država, kar jo med drugim zavezuje k javnemu financiranju osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja. Ker je izobraževanje svobodno, mora država zagotoviti delovanje zasebnih šol. Skladno z načelom enakosti, je država dolžna zagotavljati enako javno financiranje tako javnega kot zasebnega izobraževanja. Javno financiranje zasebnih šol med otroki vzpostavlja enakopravnost. Namreč, v kolikor država ne financira zasebnih šol, se lahko na te šole vpisujejo zgolj otroci premožnejših staršev. Govorimo lahko celo o neenakopravnosti med starši, saj tisti, ki izobražujejo otroke v zasebnih šolah, poleg davkov, s katerimi se financirajo javne šole, plačujejo tudi šolnino za izobraževanje svojih otrok v zasebni šoli.
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-68/98 pri razlagi namena zakonodajalca glede financiranja šol zavzelo stališče, da obstoj javne šole ni ogrožen, če bi v določenem šolskem okolišu zaradi vpisa otrok v zasebne šole zmanjkalo otrok za vpis v javne šole. Država je ne glede na zasebni ali javni status izbrane šole dolžna le-te tudi financirati.
Ne glede na status šole, se v njej izobražuje ista skupina šoloobveznih otrok, torej se tudi sredstva porabijo za isto skupino otrok, le uporabnik sredstev je drug. Država ne zbira javnofinančnih sredstev zgolj za delovanje javnih šol, ampak za izobraževanje "javnih otrok", ki pa se izobražujejo tako v javnih kot v zasebnih šolah.

V. Sklepno
Demokratična družba dopušča iskanje najboljše rešitve, ki naj vodi k izboljšanju kakovosti tako javnega kot zasebnega šolstva. Razlika med javnim financiranjem zasebne in javne šole je torej zgolj navidezna, tako javna kot zasebna šola zasledujeta isti javni interes. Nevtralnost pri izobraževanju je zaveza in hkrati dolžnost demokratične države, zagotoviti pa jo je mogoče le s pluralnostjo izbire. Država ne sme nikogar privilegirati in nikogar diskriminirati, torej mora zagotoviti enako financiranje tako javnih kot zasebnih šol.

Simon Umek

objavljeno v Tribunalu, 8.11.2007