Dogodivščine Jonathana Gullibla
Stric Božičko
Do vrnitve h karnevalskemu šotoru je Jonathan uspel zaslužiti več kot petdeset kajnov. Ženska je bila tako zadovoljna, da je uspela najti nekoga, ki svoje delo opravlja resno, da je Jonathana zaprosila, če bi naslednji večer ponovno prišel. Obljubil je, da bo prišel, če bo utegnil. Odšel je poiskati prenočišče. Še sanjalo se mu ni, kaj storiti, pa je brezciljno odtaval skozi mesto. Ko se je ustavil v senci ulične svetilke, se je pred portalom bližnje hišo pojavil majhen, starejši gospod, oblečen v nočno srajco. Bežno je preletel čez strehe okoliških vrstnih hiš.
Presenečen, ko ga je videl, je Jonathan vprašal: »Kaj pa opazujete?«
»Streho tiste hiše,« je zašepetal gospod in s prstom pokazal v temo. »Vidiš tistega okroglega možakarja oblečenega v rdečo, belo in modro? Njegova plenilska vreča je z vsakim njegovim obiskom večja.«
Jonathan je pogledal v nakazano smer. Po strehi ene izmed hiš se je plazila nerazločna senca. »Zakaj … aha, vidim ga! Zakaj ne sprožite alarma in o tem ne obvestite ljudi, ki tukaj živijo?«
»Oh, tega pa nikoli ne bi naredil,« je zadrgetal. »Stric Božičko je zlobnega karakterja in obračuna z vsakim, ki se mu postavi na pot.«
»Torej ga poznate?« je protestiral Jonathan. »Ampak …«
»Pssst! Ne tako na glas,« je rekel stari mož in s prstom pokazal na ustnice. »Tiste najbolj glasne Stric Božičko posebej obišče. Med temi groznimi večeri, ko hodi okrog, se večina ljudi pretvarja, da spijo – čeprav je takšen vdor v zasebnost težko spregledati.«
Da bi ga lahko ostareli gospod slišal, se je Jonathan nagnil naprej proti njegovim ušesom. »Ne razumem. Zakaj si ljudje zatiskajo oči, medtem ko jih ropajo?«
»Ljudje so te posebne aprilske noči tiho,« je Jonathanu razložil stari mož. »Drugače lahko vse skupaj pokvari vzburjenje, ki ga ljudje občutijo, ko se na 'Božičko' večer Stric Božičko vrne in v vsak dom prinese nekaj malega igrač in krame.«
»Oh,« je z vidnim olajšanjem odvrnil Jonathan. »Stric Božičko torej vse pobrano lepo vrne nazaj?«
»Težko bi to rekel! Vendar ljudje si radi predstavljajo, da jim. Poskušam vseskozi biti buden, ko spremljam, kaj ljudem najprej vzame in kaj jim nato vrne nazaj. Lahko bi rekel, da gre za neke vrste moj hobi. Po mojih izračunih Stric Božičko večji del pobranega zadrži za sebe in nekatere posebej izbrane hiše. Vendar,« je dejal stari mož in jezen udarjal z dlanjo ob ograjo, »Stric Božičko je zelo pazljiv, saj vsakemu nekaj malega vrne nazaj, samo zato, da ohrani ljudi srečne. To povzroča njihovo 'aprilsko spanje', ko lahko Stric Božičko mirno pride in vzame to, kar pač želi.«
»Ne razumem,« je izkušenemu gospodu odvrnil Jonathan. »Zakaj ljudje ne ostanejo budni, prijavijo kradljivca in zavarujejo svojega lastnega imetja? Potem bi lahko sami kupili katerokoli okrasje bi sami želeli in ga podarili komurkoli bi sami želeli.«
Stari mož se je zahihital nad Jonathanovo naivnostjo in hkrati zmajal z glavo. »Stric Božičko je domišljija iz otroških let. Starši svojim otrokom vedno govorijo, kako so igrače in okraski, ki jih prinaša Stric Božičko, zastonj in pridejo kar tako iz neba.« Ko je videl Jonathanov zmeden izraz na obrazu, je starec dejal: »Zgleda, da je za tabo naporen dan, mladi gospodič.«
»Iskal sem prenočišče,« je nekoliko prestrašen dejal Jonathan.
»Videti si čisto v redu fant,« je rekel stari mož. »Lahko ostaneš pri naju. Z Rose imava ves ta prostor samo za dva.«
Jonathan je povabilo sprejel. V hiši je spoznal Rose, starčkovo prisrčno ženo. Z nasmeškom mu je postregla z vročo čokolado in s pladnjem sveže spečenih piškotov. Ko je pokončal še zadnjo drobtinico, se je Jonathan pretegnil na kavču, ki sta mu ga starec in žena pripravila za spanje. Starec si je prižgal podolgovato pipo in se pogreznil v blazino svojega gugalnika.
Čeprav njun dom ni bil niti velik niti opremljen z bogatim pohištvom ter vsekakor ne nov, je bil za mladega in utrujenega ubežnika popoln, pravo zavetišče. Z lesom obloženo sobo je osvetljeval in grel majhen ogenj iz kamina. Nad plinsko mrežico sta visela dva okvirja, eden z družinsko sliko, drug pa z družinskim drevesom. Na lesenih tleh je bila obrabljena preproga okrogle oblike. Med nameščanjem v kavču je Jonathan vprašal. »Kako se je ta aprilska tradicija sploh pričela?«
»Včasih smo imeli praznik, ki smo ga imenovali Božič. Takrat je to bilo čudovito religiozno obdobje v letu, zaznamovano z obdarovanjem in veseljem. Vsi so ga tako občudovali, da se je Svet Guvernerjev odločil, da je praznik preveč pomemben in ne sme biti prepuščen nebrzdani spontanosti in kaotičnemu praznovanju. Prevzeli so nadzor nad praznovanjem, da bi to lahko bilo vodeno 'nepristransko'.« Sarkazem v njegovem glasu je razkrival nestrinjanje. »Najprej je morala oditi neustrezna religiozna simbolika. Guvernerji so praznik uradno preimenovali v 'Božičko'. Mitsko priljubljen razdeljevalec daril je dobil novo ime, Stric Božičko, obleko pa si je nadel davčni inšpektor.«
Stari mož je postal, da bi nekajkrat globlje potegnil tobak in natlačil pipo. Nato je nadaljeval. »Sedaj moramo Službi dobre volje oddati tri kopije 'Božičko' davčnih obrazcev. Urad dobre volje na podlagi pravila, ki so ga sprejeli Guvernerji, vsakemu davkoplačevalcu določi obvezno stopnjo velikodušnosti. Pravkar si lahko videl letno pobiranje. Naslednji je na vrsti Urad za poredne in pridne. S pomočjo uradnega Merilca morale mora vsak izpolniti obrazec in do podrobnosti navesti svoje dobro in slabo obnašanje skozi vse leto. Urad za poredne in pridne ima zaposleno vojsko uradnikov in preiskovalcev, ki preverjajo ustreznost tistih, ki vlagajo prošnje za darila v decembru. Nazadnje Komisija za ustrezen okus standardizira velikosti, barve in oblike dopustnih izborov daril in izda neobvezujoče pogodbe že izbranim proizvajalcem z ustrezno politično pripadnostjo. Vsak nato brez pristranskosti prejme enak državni praznični okras za polepšanje svojega doma. Na 'Božičko' večer pokličejo policijo, ki poje značilne festivalne pesmi.«Izčrpan mlad avanturist je medtem že skoraj zaspal. Ko je stari mož prekril Jonathana z odejo, se je z zunanje strani okna zaslišal mijav. Rose je zašepetala: »Vesel 'Božičko'!«
Ken Schoolland
objavljeno v Tribunalu, 8.11.2007
Št. komentarjev: 0:
Objavite komentar
Naročite se na Objavi komentarje [Atom]
<< Domov