Kuponizacija NKBM

Začelo se je prodajanje 49 odstotkov državnega deleža Nove kreditne banke Maribor. Glede na sprejeti dvofazni program prodajanja banke lahko brez težav ugotovim, da gre za vnovičen pojav kuponizacije državne lastnine. Zakaj? Po končani prvi fazi bo banka imela množico nepovezanih, nezainteresiranih in relativno slabo informiranih lastnikov ter nekaj manj pomembnih in bolje informiranih portfeljskih lastnikov, preteči pa bo moralo veliko časa, da se bo lastnina banke sčistila in prešla v roke tistim, ki bodo z njo dejansko želeli upravljati.
S tem se na nek način nadaljuje praksa iz časov lastninskih certifikatov, ki jih je uvedel Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, in ki je podjetjem v lastniško strukturo prinesel množico certifikatskih lastnikov, dva državna sklada (KAD in SOD) ter nekaj pooblaščenih investicijskih družb, ki so bile napolnjene s certifikati. Ni odveč ponovno poudariti, da večina podjetij po petnajstih letih od začetka procesa lastninjenja še vedno nima normalnih lastniških struktur ter so bolj ali manj zaprta okoli družb pooblaščenk (podjetja ustanovljena s certifikati zaposlenih) ter podprta z lastnino KAD-a in SOD-a. Lastnina slednjih se po petnajstih letih končno nekoliko bolj aktivno znižuje.
Prodajanje deležev NKBM je v osnovi zamišljeno kot dvofazni proces, pri čemer bi naj državni birokrati po končani drugi fazi ohranili lastniški vpliv v obsegu 25 odstotkov plus ene delnice, kar je poznano kot opevana formula 26xy. Prva faza, ki poteka od ponedeljka dalje, predvideva prodajo 49 odstotkov banke med dve skupini investitorjev, državljane (t. i. manj poučeni investitorji) in institucionalne lastnike (t. i. poučeni investitorji), medtem ko je termin za drugo fazo prodajanja premaknjen v prihodnje in še ni določen. Glede na nizko stopnjo kredibilnosti birokratov pri prodajanju NLB belgijski super banki KBC, se kaj lahko zgodi, da druge faze prodajanja NKBM v doglednem času sploh ne bo. Močan osebni vpliv v drugi največji banki pri nas je pač preveč mamljiv, da bi se mu politiki bili pripravljeni odreči kar tako, zlepa. Povsem realno lahko torej pričakujemo odlašanje druge faze, ki bo temeljilo na že znanem šovinističnem leporečenju o nacionalnem interesu.
Že nekajkrat sem zapisal, da pomeni nacionalni interes strinjanje vseh državljanov, se pravi Buchananovo super večino, in da je v domeni države, torej v nacionalnem interesu, lahko edino in samo zaščita osebne in ekonomske svobode državljanom. Nadzor nad banko je osebni interes vpletenih političnih veljakov in nima z zaščito svobode državljanom, torej z resničnim nacionalnim interesom, popolnoma nič skupnega.
Resnici na ljubo se zgodba o prodajanju NKBM od certifikatske nekoliko razlikuje. Tokrat so namreč birokrati pokazali nekaj več domišljije, saj so izumili tip prodajanja lastnine, kjer se cena prve emisije ne bo določila neposredno glede na razmerje med ponudbo in povpraševanjem, temveč bo cena delnice določena upoštevaje vnaprej določen cenovni pas. Tako bodo najprej pobrali naročila obeh skupin investitorjev, nato bodo glede na obseg povpraševanja določili razmerje med poučenimi in nepoučenimi lastniki ter nazadnje prodajno ceno delnice.
Kaj lahko se zgodi, da bo interes po nakupu banke bistveno močnejši od vrednosti deleža NKBM, ki je na voljo. V tem primeru bodo najprej glede na vplačane vrednosti vpisanih delnic določili lastniška razmerja med nepoučenimi investitorji, nato pa vsakemu posebej odobrili končno število delnic, ki jih bo lahko prejel. Vsi nepoučeni investitorji bodo dobili preveč vplačan denar povrnjen. Kar se tiče poučenih vlagateljev pa bodo predlog končnih lastnikov delnic izbrali predstavniki Citigroupa, ki bo globalni koordinator prodaje, predstavniki banke in predstavniki državne komisije za prodajo NKBM. Poučene investitorje in ceno delnice bo pred delitvijo delnic morala potrditi še vlada.
Vsa tako razdeljena prva emisija se bo šele kasneje preselila na borzni parket in dobila značaj javne in transparentne prodaje. V tej fazi se bo končno začela oblikovati tržna cena mejne delnice NKBM. Kakorkoli se bo teh 49 odstotkov banke razrezalo, lahko vlagatelji pričakujejo zagotovljen donos, vendar še pred uvrstitvijo na borzo tudi vračilo precejšnjega deleža vplačanega denarja. Po vsej verjetnosti bo namreč interes precej presegel ponudbo. Z veliko gotovosti lahko rečem, da bo cena delnice po njeni uvrstitvi na borzo poskočila, saj jo bodo zraven raznih institucionalnih lastnikov, ki bodo krepili svoj položaj v banki, želeli kupiti tudi vsi tisti, ki bodo po prvi fazi spričo vrnjenega denarja najbolj razočarani.
In več kot bo teh nesrečnih kupcev, močnejši bo pritisk na ceno delnice, ko bo le ta prosto kotirala na borzi. Dvomim namreč, da bi precej nejasna obljuba o dodatni delnici na deset zagotovljenih in zadržanih delnic (ugodnost velja samo za nepoučene vlagatelje) lahko zaustavila prodajanje po precej verjetnih višjih tržnih cenah. Obljuba je nejasna zato, ker je človek ob pričakovanju dodatnih delnic lahko hitro zaveden, saj zmotno misli, da bo dodatno delnico dobil glede na vse delnice, ki jih bo za leto dni zadržal. V resnici bo dodatne delnice dobil le za zadržane zagotovljene delnice, se pravi samo za 10, 20 ali 30 delnic. Število zagotovljenih delnic bodo določili po končanem razpisu in sicer glede na število pobranih naročil. Za vse preostale delnice, ki bodo posameznikom odobrene in jih bodo le-ti obdržali do 12. septembra, ta boniteta ne bo veljala. Takšna rešitev je resnici na ljubo s tehničnega vidika razumljiva, saj ves postopek preračunavanja delnic bistveno olajša. Je pa način, na katerega je to v prospektu o prodaji NKBM predstavljeno, nepozornim očem nejasen.
Z gotovostjo lahko zapišem, da bo končni izplen prodajanja 49 odstotkov NKBM takšen, da večina državljanov od vsega skupaj ne bo imela ničesar, saj zaradi različnih razlogov pri nakupu ne bodo mogli sodelovati (pomanjkanje informacij, znanja, denarja). Izplen bo bolj pičel tudi zato, ker nam bodo zaradi zelo omejenega deleža banke, ki se prodaja in zaradi fiksirane cene, precejšen delež vplačanega denarja morali vrniti.
Še na nekaj bi rad ob tem opozoril. Glede na to, da bo poučenim investitorjem lastnino delnic določila komisija v sodelovanju z banko in koordinatorjem, potrdila pa vlada, se ne morem izogniti misli, da bodo tisti z močnimi političnimi povezavami deležni privilegirane obravnave. Nič novega, če vemo, da je korupcija sestavni del vseh tistih gospodarstev, kjer imajo birokrati zadnjo besedo. Glede na predvideno vračanje denarja nepoučenim vlagateljem in glede na predviden potek izbora poučenih vlagateljev lahko po razpletu prvega dela prodaje pričakujemo kar nekaj negodovanja.
Upoštevaje dosedanjo prakso delovanja naših Niskanen politikov (z Niskanen politikom imenujem tistega, ki stremi k omejevanju ekonomske in osebne svobode državljanom) in glede na podobnost prodaje NKBM s certifikatizacijo pričakujem, da NKBM vsaj še nadaljnjih nekaj let ne bo imela večinskega investitorja, ki ne bi bil povezan z državo, temveč precej razbito strukturo majhnih lastnikov s prevladujočim vplivom državnih uradnikov, ki bodo banko popolnoma obvladovali ravno spričo razbitja lastnine.
Iz do sedaj povedanega sledi, da predlaganega načina prodajanja NKBM nikakor ne podpiram, saj zraven zgoraj naštetih bolj tehničnih dejstev ne zadovolji vsaj še dveh zame kot zagovornika individualne odgovornosti zelo pomembnih kriterijev: poštenosti in racionalnosti. Sprejet način je nekje vmes med skrajno nepošteno kuponsko privatizacijo in najbolj pošteno odprto prodajo na borzi. Program je nepošten, ker sadov prodaje ne deli med vse davkoplačevalce, ki so banko zaradi preteklih odločitev birokratov, da se bankam z državnimi obveznicami popravijo bilance, bili prisiljeni sanirati. Pri tem kot nepomembno dejstvo izpade to, da je takratno izdajanje obveznic za sabo potegnilo verigo novega zadolževanja, saj so birokrati namesto sprotnega zniževanja javne potrošnje, in s tem seveda davkov, pri odkupovanju teh in podobnih obveznic raje izdajali nove obveznice ter dolg s tem prenašali naprej, torej na pleča naslednjih generacij.
Najbolj pošteno in edino sprejemljivo bi bilo, če bi NKBM v enem kosu prodali na odprti dražbi, pri čemer bi kupnino namenili bodisi v prehodni sklad za izvedbo nujno potrebne pokojninske reforme (za enak znesek bi morali znižati prispevke na plače), bodisi bi z njim vrnili nekaj mednarodnega dolga bodisi bi za ta znesek znižali davke. Tako bi koristi od prodaje NKBM avtomatsko bili deležni vsi državljani, ki njenih delnic zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne bodo mogli kupiti, oziroma, če sem nekoliko bolj nazoren, od prekmurskih tekstilnih delavk do dolenjskih izdelovalcev avtomobilov. Ker smo trenutno kar nekako omamljeni zaradi nenadnega pojava inflacije, takole ob robu dodajam, da denarja od kupnine, v primeru, če bi sredstva za nakup banke prišla izven Slovenije, v domačo končno potrošnjo nikakor ne bi smeli usmeriti, ker bi le-to pomenilo precej hipen preliv v cene in dodatno pritisnilo na toliko neželen dvig cen.
Verjetno mi ni treba posebej razglabljati o tem, da bi bila s prodajo v enem kosu dobljena kupnina precej višja, saj stavim, da bi uveljavljene mednarodne finančne inštitucije čakale v vrsti in bi se dobesedno zgrizle za nakup. Zraven tega bi NKBM v hipu dobila strateškega lastnika, ki bi bil pripravljen v banko vlagati in jo razvijati. Državljani bi v zameno za izsiljeno investicijo v sanacijo slabih terjatev bank, ki so nam jo pred več kot desetletjem naprtili birokrati, dobili največ in to v najkrajšem možnem času ter z najnižjimi možnimi stroški.
Program je neučinkovit tudi zaradi tega, ker v osnovi preprosto zadevo po nepotrebnem komplicira in jo dela birokratsko, povrh vsega pa banki vsiljuje obliko lastniške strukture in kot tak v celoti močno spominja na certifikatizacijo iz leta 1992, skratka na lastninjenje, ki je podjetjem namesto svežega kapitala prineslo zelo slabe in izrazito protirazvojne lastniške strukture, s katerimi se mnoga še danes soočajo. Eden izmed mnogih stranskih učinkov certifikatizacije je denimo izrazito sovražen odnos Slovencev do tujih investitorjev, t. i. nacionalni šovinizem, ki je praktično že dosegel mitološke razsežnosti.Naravnost šokantna je ugotovitev, da je največji del lastništva bank še vedno pod neposrednim lastniškim nadzorom oblasti, se pravi politikov, ki popolnoma obvladujejo obe največji banki, NLB in NKBM. Zavito v celofan nacionalnega interesa omogoča takšno stanje veliko manevrskega prostora za politična mešetarjenja različnih vrst, če uporabim kar se da blag izraz. Država kot lastnica, torej birokrati kot upravljavci, nimajo v bankah (gospodarstvu) kaj iskati in bi se morali iz bančnega sektorja (gospodarstva) kar se da hitro in v popolnosti umakniti. Le to bi bilo do državljanov najbolj pošteno, ekonomsko pa najbolj učinkovito.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 22. novembra 2007