Volitve v socialistično internacionalo

Kakšna je razlika, če vam na ulici denarnico izmakne gospodič s karirasto srajco in pošvedrano aktovko, ali pa mlajši moški z jeans hlačami in športnimi čevlji, ki se mimo vas zapodi s kolesom?

Ni je! Poleg šoka, ki ste ga utrpeli zaradi ropa, ste v obeh primerih ob denarnico in vse dokumente, ki ste jih imeli v njej.

V času pred septembrskimi volitvami se ljudje srečujejo s sila podobnim vprašanjem, medtem ko jih strankarski veljaki prepričujejo, kaj vse so sposobni in pripravljeni narediti za višje stopnje gospodarske rasti, dvig življenjskega standarda in boljše počutje ljudi. Vsekakor se vse troje sliši zelo prijetno, ampak poglejmo, kaj se skriva v ozadju, kjer se praviloma govori o trošenju.

Med vsemi večjimi strankami, ki se potegujejo za vstop v parlament, je največ pozornosti deležen slogan Pahorjevih Socialnih demokratov, Odgovornost za spremembe. Morda zaradi tega, ker se Pahor omenja kot najresnejši protikandidat trenutni Janševi vladi, morda pa tudi zaradi tega, ker je tako zelo podoben klicu Barracka Obame po spremembah. Tako v primeru Pahorja kot tudi Obame gre za uvajanje zelo nevarnega in nerazločnega koncepta tretje poti, kot socializma v novi preobleki, ljudem posredovanega preko skrbno izpiljenega nastopa in par všečnih fraz. Elementarni problem takšnega klica po spremembah izhaja iz preprostega dejstva, da so spremembe lahko izvedene na boljše, lahko pa tudi na slabše. Pahor in druščina zamegljujejo med spremembami in napredkom. In nadaljevanje branja njihovega obsežnega programa obljubljenih sprememb nikakor ne obeta povišanja ekonomskih svoboščin, ki bi lahko privedle do napredka. V programu recimo piše, da se zavzemajo za manj vpletanja države v gospodarstvo in za gospodarski napredek, a hkrati tudi za participacijo zaposlenih po dobičku, plače pa bi aktivno urejali preko dogovora med socialnimi partnerji. Takšnih nekonsistentnosti pa je pri njih še ogromno, kar sproža resen dvom o tem, ali pri njih sploh razumejo, kako ekonomija in podjetništvo delujeta, ali sploh razumejo princip lastninskih pravic in psihologije ljudi, načine stimuliranja zaposlenih, kot tudi razlikovanje med vzroki in posledicami.

Podobno bi lahko rekli za stranko ZARES – nova politika. Ta se v svojem programu sicer deklarira kot liberalna stranka. Avtorji programa celo jasno izpostavijo svobodo in odgovornost kot izhodiščni vrednoti razvojnega programa. A obe plemeniti besedi svobodnih trgov in napredne družbe v nadaljnjih točkah programa, kjer v ospredje stopajo nejasne besedne zveze socialna ekonomija, socialno podjetništvo in podobne, povsem zbledita. V Zares vidijo urejanje konkurenčnosti kot instrument njene krepitve, kar je očitna kontradikcija v pojmih. Kot adut stranke se tako kaže avtoritarna pojavnost njenega predsednika Gregorja Golobiča. Kljub temu, da je njihov program na videz manj socialističen in torej bolj napreden od programa Socialnih demokratov, pa je še vedno daleč od tega, da bi prispeval k hitri gospodarski rasti in visokim plačam.

Kako oceniti LDS? Stranka je očitno v preobrazbi, saj je vanjo pritegnila mnoge posameznike iz različnih področij, tudi iz ekonomskega, kar je pri razumevanju delovanja trgov še posebej pomembno. Seveda pa imeti nekaj ekonomistov v strukturi samo po sebi še ne pomeni zagotovila za napredek. V ekonomiji obstajata dve paradigmi, klasična in keynesianska. Prva, ki predvideva manj vpletanja države v gospodarstvo, in druga, ki ga predvideva bistveno več. V praksi in tudi v teoriji se je popolnoma potrdila veljavnost klasične paradigme z jasnim odgovorom: NIZKI DAVKI na delo in kapital, nevpletanje politikov v gospodarsko dogajanje in pravna država! O tem govori tudi reklo laissez-faire – pustite nas na miru! Ugotovitev, ki jo lahko preberemo na spletnih straneh stranke, družbeni standard bo v Sloveniji toliko časa nižji kot v razvitih državah EU, dokler Slovenija ne bo postala najbolj razvita država EU, je povsem pravilna in nakazuje cilj. Zelo lepo se tudi sliši naslov njihovega gospodarskega podpoglavja visoka konkurenčnost kot slovenski nacionalni interes. Dame in gospoda, kaj pa pot? Dosežki ne nastajajo sami od sebe, potrebni so znanje, vizija in moč. Kaj od tega imajo posamezniki v LDS? Ob reklu, da je LDS socialno-liberalna stranka, ki sodi v skupino trditev tretje poti, lahko prejšnji trditvi nekoliko izgubita na pomenu. Vprašanje je, koliko? Njihov slogan, Prihodnost je v dobrih ljudeh in mladih očeh, pa sodi v skupino brezpomenskih populizmov. Tako je vprašanje, koliko resničnega laissez-faire-a je prisotnega znotraj LDS in kakšna je moč »starih« struktur? Privlačnost Kresalove sicer lahko prinese kakšno točko, ki pa kaj hitro odfrči ob njenem neodločnem medijskem nastopanju.

Janševa SDS je pred volitvami 2004 obljubljala drastične spremembe na ekonomskem področju, ki so jih ljudje bili lačni. Danes ugotavljamo, da sprememb ni bilo. O tem povsem dovolj nazorno govori podatek, da se je delež države v BDP ohranil na nerazumljivo visokih in nezaslišanih 42 odstotkih in več. In to celo navkljub visokim stopnjam gospodarske rasti v zadnjem obdobju. Ob tem so vsakršne besede povsem odveč. Enotna davčna stopnja, ki se je sprva svetila kot luč novega napredka, ki bi naznanila začetek sprejemanja ukrepov za dvig standarda ljudi, je bila povožena, izvrgla pa je le slab kozmetični popravek prejšnjega davčnega kaosa. Po podobnem scenariju pa so se razblinile tudi vse druge obljubljene reforme. Velikopotezni umik države iz gospodarstva je bil zelo šovinistično in do tujcev sovražno nastrojen, strankarsko motiviran, sprožal je mnoge afere, oziroma v mnogih primerih ni maksimiral prodajne cen in je bil narejen tako, da država še vedno ohranja večinski delež, recimo NKBM. Temu primerno je bilo seveda tudi kadrovanje politikov in »zaslužnih« posameznikov na vodilna menedžerska mesta. Pri tem poziv opoziciji, naj tudi sama prispeva svoje strokovnjake na mesta v nadzorne svete, izzveni zelo cinično in zgolj odseva raven (ne)razumevanja umikanja politike iz gospodarstva. V seriji ekonomske svobode nenaklonjenih ukrepov je redka izjema prizadevanje za uvedbo konkurence na šolskem področju, kjer pa se je izkazalo pomanjkanje poguma in volje pri nekaterih posameznikih. Tudi sicer so strankarski možje mnogo več govorili o elementih ekonomske svobode in gospodarstvu prijaznega okolja, kot pa so ta svoja stališča potrjevali v parlamentarnih klopeh. Znižanje davka na dobiček podjetij je vsekakor poteza, ki si zasluži pohvalo, četudi je znižanje, ki sicer še poteka, mizerno. Predstavniki vlade so se zelo neuspešno spopadli s sindikati. Oportunitetna škoda izgubljenih priložnosti je ogromna in temu ni mogoče ubežati. Vsak odgovoren lastnik podjetja bi izglasoval nezaupnico takšnemu početju. V kontekstu narejenega je treba gledati tudi njihov slogan, Slovenija na pravi poti, ki tudi sicer ne ponuja kakšnih novih pristopov, državne birokrate in politike pa še vedno vidi v središču ekonomskega in družbenega dogajanja. Tudi pri SDS je zbeganost med cilji in sredstvi za dosego ciljev izjemna. Pri SDS je tudi vprašanje, kakšna je jakost glasu Žige Turka, ki med vsemi še najbolj razume delovanje svobodnih trgov in kakšna je moč socialistov, ki jih znotraj stranke ne manjka. Občutek je, da je glas Turka glas vpijočega v puščavi.

Druge vladne stranke so ob SDS povsem zbledele, zaradi česar je pri mnogih že opaziti prve znake panike. Program NSi začenja s potrebo po zavarovanju osebne svobode posameznika in izgradnji pogojev, kjer bo ta lahko uresničil svoje ambicije. Gospod Bajuk in druščina, vloge države v gospodarstvu NI, odločno pa si je treba prizadevati za ZNIŽANJE javne porabe in ne za počasnejšo rast od rasti gospodarstva. Prodaja NKBM, ki jo Bajuk vidi kot vzorčni primer umika države iz gospodarstva, je prinesla vsaj sledeče negativne učinke: ni maksimirala prodajne cene, privedla je do slabe lastniške strukture, ohranila je vlogo države v njej, zaradi česar ne more biti zgled umika države iz gospodarstva. To je tretja pot, pot v hlapčevstvo in trden primež državnih birokratov. Takšna pot ne prinaša temeljev napredka.

Kako oceniti perspektivo, ki nas čaka v naslednjih štirih letih? V programih strank je zelo pogosto opaziti besedne zveze svobodna družba, svobodno gospodarstvo, gospodarska rast in podobne. To je napreden besednjak, ki bi ob njegovi uresničitvi dejansko prispeval k napredku. Seveda ne smemo pozabiti, da je v volilni kampanji treba diskontirati besede, ki so zapisane ali izrečene. Manj spodbudno je tudi, da v programih strank najdemo vse preveč nekonsistentnosti in zanikanja, predvsem pa mešanja med cilji in sredstvi. To kaže na veliko mero nepoznavanja področij in pomanjkanja znanja, jasnosti in vizije.
Pahorjeve »spremembe« vse bolj dobivajo negativni predznak. Smešno je tudi, da kljub proporcionalnemu volilnemu sistemu omenja imena ministrske ekipe. LDS omenja nizke davke in podjetništvu prijazno okolje, vidi pa se v koaliciji z SD, ki je predstavil najbolj socialistični program med vsemi. Janša je pred volitvami 2004 ogromno obljubljal, v mandatu pa bolj malo storil, četudi se zdi, da je bolj naklonjen svobodni družbi od Pahorja. Zares je neznanka, ki je nazorsko med LDS in SD. Sem na kaj pozabil? Skrbi to, da se pogovarjamo o zelo nizkih ravneh ekonomske svobode in vse preveliki moči politike. Nič od obojega ne nakazuje prihoda spodbudnih časov za ljudi. Starega psa očitno zelo težko naučiš novih trikov!

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 4. septembra 2008