Tribunalovo oko

Predsednik uprave Taluma, Danilo Toplek, je 25. avgusta 2008 na seji delničarjev odvzem glasovalnih pravic Elektru Slovenija, sicer 80-odstotnemu lastniku podjetja, komentiral z besedami:

»V štiriletnem delu kot predsednik nadzornega sveta je imel [Vitoslav Türk, op. M.S.] dovolj možnosti, da dokaže svojo strokovnost, pa predvsem odločenost, da dela v dobro družbe, ki bi jo naj nadziral.«

Zamislite si, da ste kar naenkrat sredi Ljubljane postali lastnik stanovanja v izmeri 50 kvadratnih metrov. Ker se zaradi takšnih in drugačnih razlogov nimate namena vseliti vanj, se odločite, da ga raje oddate v najem. Seveda, zakaj bi ga pa pustili nezasedenega in trpeli za oportunitetno izgubo nerealiziranih najemnin, če pa si lahko s pobranimi najemninami izboljšate svoj gmotni položaj. In, kaj bi porekli, če bi vam vaš podnajemnik kar naenkrat očital, da za stanovanje ne skrbite v duhu dobrega lastnika, in bi vam v dobro stanovanja meni nič tebi nič odvzel možnost razpolaganja z njim?

Morda porečete, da je to skrajno nerealen in nemogoč primer, pa vendar so si podoben manever dovolili v Talumu (podobno tudi v Istrabenzu), 80-odstotnega lastnika podjetja pa kar izključili iz procesa odločanja in mu s tem tudi onemogočili, da v popolnosti uveljavi svojo lastninsko pravico in na seji nadzornega sveta »spremeni strukturo nadzornega sveta v takšno obliko, ki mu bo omogočala nadzor nad poslovanjem podjetja«, kot so se sami izrazili.

Kaj torej so in kaj se skriva za pojmom spoštovanja lastninskih pravic? Pri lastninski pravici gre preprosto za neodtujljivo pravico, ki daje njenemu imetniku, torej lastniku, pravico razpolaganja z vsemi koristmi, ki izhajajo iz uporabe same stvari, ki jo ta poseduje. Tako je, na primer, vsak lastnik rezultatov svojih delovnih naporov, ko kupimo avtomobil postanemo njegovi lastniki in podobno. Seveda bi bilo takšno gledanje na sam pojem lastninskih pravic nepopolno, tako da je treba k temu dodati še prevzem vseh obveznosti, ki izhajajo iz uporabe lastnine. Na primer, če zakrivimo prometno nesrečo, odpadejo na nas vsi stroški in ostale obveznosti, ki so posledica prometne nesreče. Z lastnino namreč pridobimo tako pravice, kot tudi odgovornosti.

Lastninske pravice kot takšne omenja tudi slovenska zakonodaja, na primer 37. člen Stvarnopravnega zakonika pravi, da je »pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati.« Takšna zakonska dikcija je sicer lahko varljiva, saj lahko pri posamezniku sproža zmoten občutek, da je država in zakonodaja tista, ki ljudem zagotavlja, na primer, lastninsko pravico. Slednje je tako smiselno imenovati kar zakonodajne »pravice«, ki sicer lahko sovpadajo s človekovimi pravicami, kot je to primer prepoznanja lastninske pravice, v večini primerov pa tudi ne. Tako smo na primer dobili zakonodajno pravico do zaposlitve, pravico do ustrezne izobrazbe, pravico do pokojnine, pa pravico do primernega stanovanja in tako naprej. Seveda v vseh teh primerih ni smiselno govoriti o pravicah (še manj o človekovih pravicah), v posmeh zakonodajnim pravicam pa so nam pred leti ukinili celo edino človekovo pravico, to je pravico do posedovanja lastnine v najširšem pomenu besede.

Za delovanje družbe in posameznikov, kot njenih osnovnih gradnikov, je esencialnega pomena spoštovanje instituta lastninske pravice. Avstrijski ekonomist Ludwig von Mises ga celo postavlja na sam tron vseh institucij tržne ekonomije. V svojem delu Human Action pravi, da »gre za institucijo, katere navzočnost označuje tržno gospodarstvo kot tako. Kjer je ni [zasebne lastnine, op. M.S.], tam ni nobenega govora glede delovanja tržnega gospodarstva.« Upravičeno, saj je to edini način, ki posamezniku dovoljuje, da si zagotovi svojo eksistenco. Saj, »samo duh eksistira brez materialnih dobrin«, če povzamem Ayn Rand.

Razprava o pomenu instituta lastninskih pravic pa je pomembna še z enega vidika, ki ga primer Taluma zgolj potrjuje. Gre za to, da se lahko odločitve, ki izhajajo iz uveljavljanja upravičenj lastnikov, izkažejo za posameznike kot »škodljive«. Ta vidik priznanja instituta lastninskih pravic, ki v sebi nosi tudi pravico nekomu škodovati oziroma mu koristiti, posebej izpostavi tudi Harold Demsetz, profesor ekonomije na University of Chicago, in pravi, da je »škodovati konkurentu na način proizvodnje superiornega izdelka dovoljeno«, s prisilnimi sredstvi pa ga ni dovoljeno eliminirati s trga. V primeru Taluma je bil namen lastnikov jasen: spremeniti strukturo nadzornega sveta. Torej povsem legitimna odločitev, zaradi česar je izjava Vitoslava Türka, da so »sklepi skupščine nezakoniti«, na mestu. Na vodenje lastniške politike podjetja, kot je na primer določanje članov nadzornega sveta ali uprave in njihove zamenjave je pač treba gledati v prizmi upravljanja z zasebno lastnino, če se s posameznimi dejanji strinjamo ali ne. Saj, kaj pa sta nadzorni svet in uprava podjetja? Organa, ki delujeta v službi maksimiranja vrednosti investiranih sredstev lastnikov, zaradi česar je vsako njihovo dejanje, ki presega ta okvir, primer navadne uzurpacije primata nad razpolaganjem z zasebno lastnino.
Seveda državno lastništvo v Talumu ni zaželeno, saj presega edino legitimno vlogo države v družbi, ki mora biti omejena izključno na zaščito posameznikovih pravic, kot sta, na primer, zagotavljanje varnosti in zaščita lastninskih pravic. Pa vendar je nespoštovanje instituta zasebne lastnine v primeru Taluma povsem nesprejemljivo, utemeljevanje odvzema glasovalnih (lastninskih) pravic z zakonsko podlago pa postavlja na preizkušnjo celotno delovanje pravne države. Zakon namreč, ki bi 80-odstotnemu lastniku onemogočal razpolaganje s svojo lastnino, ni vreden civilizirane družbe in je prej znak avtokratske družbe. Saj, če malo parafraziram besede nekdanjega ameriškega predsednika Johna Adamsa, je pravo narejeno za moralne ljudi in je v celoti neprimerno za vladavino katerihkoli drugih.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 4. septembra 2008