Bocvana, prihajamo!

Ste se kdaj vprašali, kako svobodni v primerjavi z vami so ljudje recimo v Bocvani, Estoniji, na Finskem ali Švedskem, v Boliviji, Čilu, Litvi, Avstriji, ZDA, na Malti, v Paragvaju, Turčiji, na Hrvaškem ali pa v Novi Gvineji, Hongkongu oziroma v Lesotu in Venezueli in ali ste se vprašali, kako raven svobode, ki ste je deležni, vpliva na vaše življenje in bogastvo?

Po izračunih kanadskega Fraser Instituta, katerega partner za Slovenijo je Društvo za svobodno družbo, so prebivalci v mnogih prej omenjenih državah bistveno bolj svobodni od vas, sami pa si na lestvici ekonomske svobode s prebivalcem Bolivije med ocenjenimi 141. državami sveta delite 88. mesto. Če pogledamo še na vrh ekonomske svobode, vidimo, da najbolj svobodni ljudje živijo v Hongkongu (8,94 točke od 10), Singapurju (8,57), Novi Zelandiji (8,28), Švici (8,20), Veliki Britaniji (8,07) in drugih državah. Poleg ekonomske svobode je tem državam skupno tudi to, da jih poznamo kot visoko razvite in zelo bogate države. (Opozoriti velja, da se podatki nanašajo na leto 2006, saj indeks ocenjuje za dve leti nazaj, celotno razporeditev držav, kot tudi podatkovno bazo pa najdete na http://www.freetheworld.com/).

In kaj pomeni uvrstitev na lestvici ekonomske svobode? Pojem ekonomske svobode je v indeksu Economic Freedom of the World opredeljen preko 42-ih različnih dejavnikov, ki so združeni v pet skupin: obseg državnega aparata, pravna država in varstvo lastninskih pravic, stabilnost valute, svoboda pri mednarodnem poslovanju in regulacija na kreditnem področju, področju trga delovne sile in v podjetništvu. In višja kot je ocena pri posameznem dejavniku, več svobode je pri njem prisotne.

Pri opredelitvi svobode izhaja indeks iz osebne iniciative in proste izbire posameznikov, svobodne menjave, svobodnega vstopa v tržno igro in podjetniškega okolja, v katerem je tekmovanje med podjetji podrejeno izključno tržnim zakonitostim ponudbe in povpraševanja ter varovanja zasebne lastnine posameznikov. Pri tem velja, da bolj kot je možnost izbire dopuščena posameznikom, bolj so ti svobodni, in nasprotno, bolj kot so odločitve posameznikov v rokah državnih birokratov, manj svobodni so ljudje.

Ekonomska svoboda v Sloveniji

Obseg državnega aparata: 2.48 (140/141)
Pravosodje in zaščita lastninskih pravic: 6.05 (57/141)
Stabilnost valute: 8.94 (46/141)
Svoboda trgovanja: 7.23 (44/141)
Nadzor bank, trga dela in poslovanja podjetij: 7.20 (42/141)


Ocena potrjuje ugotovitev, da si slovenski politiki svojo vlogo v družbi razlagajo bistveno širše, kot jim jo »priznava« svobodna družba, kar ni spodbudno. Še več, Slovenija se v prav nobeni izmed petih skupin dejavnikov ni uvrstila med prvih 40 (!!!) držav, čeprav je očitno, da več ekonomske svobode prinaša gospodarski napredek in visok standard. To je šokanten podatek, ki govori o tem, da je slovenska politika prisotna praktično v vseh porah posameznikovega življenja. Nasprotno temu v negativni smeri izstopa celotna skupina obsega državnega aparata, ki se s skupno oceno 2,48 točke nahaja na PREDZADNJEM mestu, samo pred Angolo, zaostaja pa tudi za takšnimi državami, kot so Zimbabve, Venezuela, Burundi in druge države tretjega sveta. Znotraj tega področja najbolj izstopa državno lastništvo nad podjetji in jakost državnega investiranja, ki si je prislužilo najnižjo možno oceno (0,00) in višina davkov z oceno (1,50). Iz drugih področij pa izstopajo še rigidnost trga dela (3,16), visoki obvezni prispevki na plače (4,22) ter administrativne ovire pri poslovanju (3,73) in zakonsko uveljavljanje pogodb (3,87). Ocena Slovenije in njena uvrstitev v primerjalni tabeli z drugimi državami tako samo izpostavlja tiste razloge, ki so ključni pri zaviranju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, na kar v Tribunalu opozarjamo že vse od njegovega nastanka.

Zanimiv je tudi pogled na razvoj ekonomske svobode v Sloveniji, ki ga prikazuje spodnji grafikon. Iz njega izhaja, da ves čas svojega obstoja Slovenija zgolj ohranja raven svoje nesvobode, pri tem pa stolpec prikazuje uvrstitev, krivulja pa doseženo število točk po posameznih letih. Ponovno je treba opozoriti, da se ocene po posameznih letih nanašajo na podatke za dve leti nazaj, tj. uvrstitev za leto 2008 pomeni oceno leta 2006 itd. Pri tem velja še opozoriti, da četudi je v letu 2004 prišlo do menjave oblasti, pa se ta vsaj v prvih dveh letih ni odrazila v dvigu ekonomske svobode. In to kljub velikim obljubam o grajenju ljudem in podjetništvu prijaznega okolja.

Vloga ekonomske svobode

Četudi se pojem ekonomske svobode zdi nekoliko abstrakten, pa združuje najpomembnejše dejavnike, ki so potrebni za zagotovitev uspešne družbe in kot tak slika raven prijaznosti posameznega okolja do ljudi in gospodarstva. Kot taka je ekonomska svoboda torej nujni pogoj za gospodarsko uspešnost. To potrjujeta tudi spodnja grafikona, iz katerih je razvidno, da povprečna ustvarjena vrednost na prebivalca v zgornji četrtini najbolj svobodnih državah (označene so z rimsko I) presega 31 tisoč dolarjev, medtem ko četrtina najmanj svobodnih držav (označene so z rimsko IV) ne doseže niti 4 tisoč dolarjev ustvarjene vrednosti na prebivalca. Seveda se takšna razlika odrazi tudi na plačah ljudi. Čeprav se mnogi trudijo najti argumente, s katerimi bi pokazali, da je ekonomska svoboda uperjena proti ljudem in da jih sili v revščino, pa grafikon na desni pokaže, da to ne drži. V ekonomsko svobodnih državah 10 odstotkov najbolj revnih prebivalcev v povprečju prejme letno plačo v znesku 8.730 dolarjev, medtem ko ta že v drugem razredu znaša samo nekaj več kot 3 tisoč dolarjev, v najmanj svobodnih državah pa celo samo 961 dolarjev. To pomeni, da se pozitivni učinki svobode prenašajo na vse sloje prebivalstva.

Med vsemi pozitivnimi lastnostmi, ki so povezane z ekonomsko svobodo, pa je ta ključna še pri enem, za blaginjo ljudi zelo pomembnem dejavniku – neposrednih tujih investicijah. Te so z vidika uspešnosti posameznega, še posebej tranzicijskega, gospodarstva izredno pomembne, saj v državo prinašajo novo tehnologijo in znanje, ki sta potrebna za produktivno ustvarjanje nove vrednosti, obenem pa sprožata tudi učinke prelivanja tujega znanja na druga podjetja. Spodnji grafikon potrjuje, da so neposredne tuje investicije zelo odvisne od ravni ekonomske svobode v posamezni državi. Ne samo, da je v svobodnih državah pritok tujih investicij merjen kot delež v BDP višji, v povprečju doseže 4,6 odstotka BDP na leto, ob upoštevanju, da svobodne države dosegajo tudi bistveno višje ravni bruto domačega proizvoda, je raven tujih investicij v svobodnih državah še toliko višja. V svobodnih državah je prisotne tudi bistveno manj korupcije kot v nesvobodnih, kar prikazuje grafikon desno.

Kaj reči za konec? Ekonomist Stephen Parente se je nekoč pomenljivo vprašal, kaj posameznim državam preprečuje, da bi postale bogate in uspešne? Odgovor je našel v odpravi vseh ovir, ki bi pripeljale do bogastva, ekonomsko svobodo pa postavil kot najpomembnejši politični cilj, saj za vse ostalo poskrbijo ljudje sami in gospodarstvo. Indeks ekonomske svobode tako vsako leto pokaže, kako učinkovito posamezni politiki sledijo temu cilju. Slovenija je ponovno dobila NEZADOSTNO oceno.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 16. septembra 2008