Dogodivščine Jonathana Gullibla

Veliki Osvajalec

Jonathan in njegova nova znanca, Mary Jane in Doobie, so se odpravili po ulici. Zunaj se je medtem že povesil pozno popoldanski mrak. Nekje ob ulici, na poti k rušnatemu parku, se jim je pridružil še Miško. Ljudje, med katerimi so nekateri 'kolenili', so z vseh strani vstopali v park ter se zbirali ob gričku, ki je bil nekje v sredini parka.
»Dobro,« je dejala Mary Jane, »zgodnji smo. Kmalu bo ves prostor napolnjen s privrženci, ki bodo prišli poslušati resnico Velikega Osvajalca. Tukaj, mladi mož, bodo odgovorjena vsa tvoja vprašanja.« Sedli so na travnat hribček. Doobie, ki je bil precej pod vplivom hrane in viskija, se je ulegel in zaspal. Mary Jane je utihnila. Družine so se razporedile pod drevesi in nestrpno čakale.
Jonathan je izza svojega hrbta ujel moški glas: »Čudovito! Nisem pričakoval, da bo Veliki Osvajalec danes dejansko prišel.«
Njegov družabnik mu je odvrnil: »V bistvu nihče ne pričakuje Velikega Osvajalca, čigar osrednji elementi resnice so …«
V tem trenutku je v sredino množice z dolgimi koraki prišla v črno odeta visoka strašna figura. Postava je počasi preletela obraze, ki so jo nemo opazovali. Mrmranje v množici je v trenutku prenehalo in zavladala je popolna tišina.
Močan glas, kakor da je prihajal iz zemlje, je stresel celotno Jonathanovo telo: »Mir je vojna! Modrost je ignoranca! Svoboda je suženjstvo!«
Jonathan se je zazrl po prestrašeni množici, polni spoštovanja. Veliki Osvajalec jih je hipnotiziral. Mladi Jonathan je kljub temu bleknil: »Čemu pravite 'svoboda je suženjstvo'?«
Prepadena nad Jonathanovim oglašanjem, ga je Mary Jane šepetajoče okarala: »Rekla sem ti, da bodo vsa tvoja vprašanja odgovorjena – ne pa tega, da ga boš smel spraševati.«
Veliki Osvajalec je ostro pogledal svojega mladega preiskovalca. Nihče si ga doslej še ni drznil ničesar vprašati. Šumenje listja zaradi sapice vetra je bil edini zvok, ki ga je v parku bilo moč slišati. Nato je Veliki Osvajalec zavpil, pol na Jonathana, pol pa na njegovo publiko: »Svoboda je največje izmed vseh bremen, ki si jih je človeštvo nadelo.« Ob stopnjevanju glasnosti je iztegnil roke in visoko nad glavo sklenil zapestji: »Svoboda je najmočnejša izmed vseh spon!«
»Zakaj?« je vztrajal Jonathan, ki je bil opogumljen spričo tega, ker mu kot 'novemu prišleku' ni bilo pretirano mar, kaj bi si o njem utegnili misliti ostali ljudje.
Veliki Osvajalec je stopil neposredno pred Jonathana in dostojanstveno dejal: »Svoboda je ogromno breme na ramenih vseh žena in mož, saj zahteva uporabo razuma in odločenosti.« Z glasom bolečine in trpljenja je Veliki Osvajalec opozoril: »Svobodna volja bi vas vse naredila odgovorne za svoje lastno početje!« Ob teh besedah se je publika stresla. Nekateri so si od strahu z rokami prekrivali ušesa.
»Kaj mislite s tem 'odgovorni'?« je z odločnim glasom vprašal Jonathan.
Osvajalec se je pomaknil za korak nazaj. Njegov obraz se je omehčal in postal prijaznejši. Sklonil se je in odtrgal vejico, ki je rasla v bližini njegove noge. »Moji ljubi bratje in sestre, morda se ne zavedate dejanskih razsežnosti nevarnosti, o katerih vam govorim. Zaprite oči in si predstavljajte življenje te drobcene rastlinice.« Njegov glas je postajal vse bolj mehak.
Vsi razen Jonathana so močno zaprli oči in se skoncentrirali. Hipnotično je pričel z opisovanjem: »Tale rastlinica ni nič drugega kot slaboten košček grmičevja, ukoreninjenega v zemljo. Tale rastlinica ne odgovarja za svoja dejanja. Vsa njena dejanja so določena vnaprej. Oh, kakšna blaženost je to za grmičevje! Ljubi moji, sedaj pa si predstavljajte žival. Lepo, majceno miš, kako se v naglici med temi rastlinicami trudi iskati hrano. Niti ta kosmata živalca ni odgovorna za svoja dejanja. Vse, kar počne, je zanjo določeno vnaprej, s strani narave. Oh, narava. Kako srečna žival! Niti rastline niti živali niso pod bremenom sprejemanja odločitev, zato se nikdar ne morejo zmotiti!«
Nekateri v občinstvu so zamrmrali: »Da, da, Veliki osvajalec, da, tako je to.« Karizmatični voditelj se je naenkrat vzravnal, postal večji in nadaljeval: »Odprite oči in se zazrite okoli sebe! Povem vam, tisto človeško bitje, ki se podredi vrednotam in možnosti izbire, se lahko tudi močno zmoti! Napačne vrednote in napačne izbire lahko škodijo vam in ostalim. Trpljenje povzroča že vedenje o izbiri. In to trpljenje se imenuje odgovornost.«
Ljudje so začeli drgetati in se stiskati drug k drugemu. Nek deček, ki je sedel v bližini Jonathana, je celo planil v jok: »Prosim vas, gospod. Kako se lahko izognemo tej usodi?«
»Povejte nam, kako se znebimo tega strašnega bremena,« je moledoval drugi.
»Ne bo lahko, vendar s skupnimi močmi lahko to veliko grožnjo premagamo.« Nato je njegov glas postal tako tih in nežen, da se je Jonathan moral nagniti naprej, če je želel kaj slišati. »Zaupajte mi, da naj jaz sprejemam odločitve namesto vas. Vi boste nato osvobojeni vse krivde in odgovornosti, ki ju prinaša svoboda. Kot vaš predstavnik bom nase prevzel vse trpljenje, ki ga sprejemanje odločitev prinaša.«
Osvajalec je nato dvignil roke visoko v zrak in zavpil: »Odidite sedaj, ljudje. Preiščite ceste in ulice, pozvonite na vsaka vrata in sporočite ostalim, kakor sem vam dejal! Zmaga zame kot vašega zastopnika pri Svetu guvernerjev je na vidiku!« Množica je zavpila v strinjanju, se naenkrat vstala kot eden in se razkropila v vseh smereh. V ihti po biti prvi na ulici so se ljudje ob odhajanju močno prerivali.
Ostala sta samo Jonathan in Veliki Osvajalec – in Doobie, ki je potihem smrčal. Jonathan je nezaupljivo sedel in opazoval podivjano norenje množice. Nato se je obrnil proti možu v črnem, ki je gledal čez Jonathana, kakor da bi opazoval oddaljen prizor. Skrivnostno tišino je Jonathan prekinil s svojim zadnjim vprašanjem: »In kaj je v tem dobrega, če bi na vas prenesli sprejemanje vseh odločitev?«
»Nič,« je z zaničevalnim smehom odgovoril Osvajalec. »Krepost lahko obstaja samo ob svobodi izbire. Ta moja čreda ima raje od kreposti uslužnost. Kaj pa ti, radovedni mali mož, ki toliko sprašuješ. Kaj pa imaš ti raje? Tudi ti lahko daš breme tvojih odločitev na mene in se bom jaz odločal namesto tebe. Potem tvoja vprašanja ne bodo več pomembna.«Brez besed je Jonathan zapustil medtem že prazno prizorišče v parku. Za njim se je slišal močan smeh Velikega Osvajalca.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu 4. septembra 2008