Svobodni trgi in visoka tehnologija sežeta daleč

Intervju z Benjaminom Netanjahujem

Sodelavec TCS-ja, Ben Wattenberg, se je srečal z Benjaminom Netanjahujem v njegovi pisarni Kneseta v Jeruzalemu, kjer sta se ob 60-letnici nastanka Izraela pogovarjala o stanju izraelskega gospodarstva in njegovi nacionalni varnosti.

TCS: Od 3200 podjetij, ali nekaj takega, ki kotirajo na NASDAQU, jih je največ ameriških. Številka dve pa ni Velika Britanija, Francija, Kanada ali Kitajska. To je Izrael, kar je za državo s šestimi milijoni prebivalcev izjemno dober dosežek.
Netanjahu: In če smo tako brihtni, kako to, da nismo tudi bogati? Morali bi biti mnogo bogatejši.
Kar nekaj časa že imamo visokotehnološka podjetja. V Izraelu proizvedemo več celovitih izdelkov na prebivalca kot v katerikoli drugi državi na svetu, zatorej bi morali biti najbogatejši ali vsaj v skupini najbogatejših držav na svetu. Pa vendar nismo.
Države, ki so bile pred dvajsetimi leti za nami, Irska, Singapur, Španija, nimajo niti približno tolikšnih kapacitet za proizvodnjo informacijskih in celovitih izdelkov, kot jih imamo mi. Pa vendar so bogatejše od nas.
Zakaj? Zaradi tega, ker so mnogo hitreje osvobodile svoja tržišča. Povedano drugače, visoka tehnologija brez svobodnih trgov ne pomeni kaj dosti. Svobodna tržišča brez visoke tehnologije pomenijo ogromno. Vendar svobodni trgi in visoka tehnologija združena delata čudeže.

TCS: Prosti trgi skupaj s svobodi naklonjeno politiko?
Netanjahu: Svobodni trgi in visoka tehnologija predstavljata izhodišče za politično svobodo. Vendar to, kar želim povedati, je, da smo naše gospodarstvo v prvi vrsti morali osvoboditi, če smo sploh želeli povzročiti ta osnovni učinek. In mislim, da lahko gremo še mnogo dlje.
Za naše gospodarstvo so najtežji časi že mimo. Z njimi smo se spopadli v času, ko sem bil finančni minister in ko smo se nahajali na najnižji točki krize, kakršne nismo imeli desetletja. BDP se nam je krčil.
In moj koncept rešitve ni bil toliko, da se iz krize zgolj izvlečemo, temveč, da iz nje Izrael katapultiramo med svobodna gospodarstva. Dejal sem jim, da lahko rastemo zelo hitro, po šestodstotnih stopnjah in konec koncev mislim, da lahko celo desetletje rastemo tudi z osmimi odstotki na leto.
Ljudje pravijo: »Ko presežeš mejo 20 tisoč dolarjev na prebivalca, kar smo dosegli, ne moreš več rasti z osmimi odstotki. Tega,« tako še pravijo, »se preprosto ne da storiti.«
Seveda se da. Irska je zmogla takšno rast, tudi ko je imela višji dohodek na prebivalca od nas.
Če imaš takšno srečo, da imaš v gospodarstvu prisotnih veliko omejitev na konkurenčnost, kot jih imajo recimo Izrael, Francija in Italija, in jih odpraviš, lahko nekaj let rasteš zelo hitro in se prestaviš v popolnoma drugo kategorijo, kot je to storila Irska. In ko opraviš s temi reformami, po sedmih, osmih, desetih letih, se bo rast nekoliko spustila, na dva ali tri odstotke, največ morda štiri. Četudi še dodatno znižaš davke, četudi še dodatno omejiš vlogo države.
Vendar, v času odstranjevanja ovir, ki omejujejo konkurenčnost, boš rasel zelo hitro, in to je bila priložnost, ki sem jo takrat videl in kar danes dejansko že žanjemo.
Državna intervencija je kot težak škorenj na vzmetnici. Ko ga odstraniš, se bo vzmetnica razširila. In to je danes priložnost za vsa razvita gospodarstva, še posebej za tista, ki imajo še vedno ogromno ovir za konkurenčnost.

TCS: Neokonzervativci v ZDA vas vidijo – predvsem zato, ker poznate ZDA in se zavzemate za svobodno ekonomijo in ste zmerno proizraelsko usmerjeni – kot zgled in kot heroja. Ali lahko poveste kaj več o neokonzervativnem pogledu na zunanjo politiko, ki je zmes realizma in idealizma?
Netanjahu: V 1970-ih in 1980-ih letih se je zgodil veliki spopad idej, ki je zaokrožil celotni svet. Gre seveda za hladno vojno in vse takratne konflikte med Sovjetsko zvezo in svobodnimi družbami.
V tem smislu je bila razdelitev idej na obeh polih zelo jasna. In brez dvoma, bil sem del tega in vendar prepričan, da se je že takrat postavilo vprašanje, ki smo ga sprva obravnavali v kontekstu razdelitve sveta na Vzhod-Zahod. Gre namreč za uporabo pojma terorizem kot sinonima za sovjetsko rovarjenje proti Zahodu. Lahko bi celo rekli, da je šlo za neke vrste tih dogovor med Sovjetsko zvezo in nekaterimi radikalnimi arabskimi državami, da z različnimi oblikami terorističnih skupin napadajo cilje na Zahodu. To je bila vojna z uporabo drugačnih metod.
Nekaj malega sem bil vpleten pri poskusu reševanja tega problema in mnogi od teh, ki jih imenujete neokonzervativci, so to takrat pravilno razumeli.
Po razpadu Sovjetske zveze je zavladal občutek velikega zmagoslavja. To je bila nekrvava zmaga pri obrambi tega stališča. Seveda je takratni terorizem, bodisi ugrabitve, ki smo jih bili deležni, kjer so te zveri napadale in plenile po naših letališčih, včasih tudi vodnih zajetjih, po tem upadel.
Prišlo je do olajšanja. In spomnim se pogovora z enim od vodilnih neokonzervativcev, ki ga ne bom imenoval. Revija, ki jo je mnogo let vodil, je objavila izjemen članek, ki je v bistvu govoril: »Veš, liberalne demokracije, liberalne demokracije svobodnih tržišč so zmagale in konec je, sedaj grmimo, in to v pozitivnem smislu.« To je moralo biti nekje leta 1993 ali 1994.
Poklical sem ga in vprašal: »Kako lahko objaviš tako briljantno nesmiseln članek?«
Odvrnil je: »Kaj misliš s tem?«
Nakar sem dejal: »Dobro, mogoče je sovjetski komunizem resnično bil premagan. To drži. Ampak zunaj je še ena ogromna preteča nevarnost, ki se vzpenja.«
Pa je vprašal: »In kaj je to?«
Odgovoril sem: »Gre za militantni islam, ki je v mnogih točkah bistveno bolj nevaren, saj ne pozna meja uporabe moči in lahko postane neustrašen, v kolikor se okrepi z jedrskim orožjem.«
Nakar je rekel: »Pa resnično misliš tako?«
In sem odvrnil »Da.« Po pogovoru sem se odločil, da napišem knjigo. Naslovil sem jo Fighting Terrorism in junija leta 1995 jo je izdala založba Ferrar-Strauss.
V knjigi sem zapisal, da se Zahod, vključno z vodilnimi misleci, dejansko sploh ne zaveda jakosti in resnosti preteče nevarnosti, ki jo povzroča militantni islam.
Kakorkoli, rekel bi, da se svoboda med ljudmi širi in prepričan sem tudi, da se informacijska revolucija in ekonomska revolucija širita iz dneva v dan. Nekateri se tega bojijo, podobno kot so se bali industrijske revolucije pred 150-imi leti.
Kar je odlično, saj obe revoluciji povečujeta bogastvo in sta v samo nekaj letih milijone ljudi po vsem svetu spravili iz brezna lakote in bede, v prihodnje pa bosta iz lakote in bede spravili še milijarde ljudi ter razširili delež bogastva na vse.
V tem imenitnem času globalizacije pa je prisotna ta sila, ki se vede kot hudoben samotarski in uničevalski bik. In to je sila militantnega islama, ki zavrača celotno idejo ponudbe, povpraševanja in svobodne izbire.
To je zelo nazadnjaška ideologija, ki si prizadeva, da bi človeštvo potisnila nazaj v neke vrste srednjeveško miselnost. In to je zastrašujoče. Gradi se kult smrti. Kult samomora.
Samomorilske napade smo doživljali že v preteklosti, vendar ne v tako velikem obsegu. Tisti, ki so se lani odpravili vreči sebe v ozračje Londona, so to želeli storiti skupaj s svojimi ženami in otroki.
To je nekaj, česar do sedaj še nismo videli. Vsekakor ne s komunizmom, ki je bil pri uporabi moči sila racionalen. Komunisti so dejansko bili previdni. Nikoli namreč niso hoteli postaviti svojega ideološkega fanatizma pred svoja življenja. Militantni islam pa počne prav to.
Silna prizadevanja Irana za pridobitev jedrskega orožja ali možnost, da bi se z jedrskim orožjem oborožen Pakistan spreobrnil v islam, sta dva oznanjalca poroke tega [fanatičnega, op. p.] demona z demonom jedrskega orožja.
Bistvena stvar pri tem je v tem, da je spekter ameriškega političnega prostora prekrit z mislijo, ki pravi: »Konec je – najsi bo dobro ali slabo – veste, demokracija je zmagala.«
Torej, prepričan sem, da se svoboda po svetu širi, vendar menim tudi, da se spopada z zelo neracionalno silo, ki je v preteklosti še ni bilo.
In ta predstavlja veliko preizkušnjo našega časa.

TCS: V politiki in tudi v življenju velja precej dobro napisano pravilo, da nič ni končano in da nikdar ni konca.

Netanjahu: Niti potem, ko nam to zapoje debelušasta pevka.

Z dovoljenjem TCSDaily, objavljeno v Tribunalu, 4. septembra 2008