Svobodometer - junij/julij/avgust 2008

Ocena: 1

Obseg javnega sektorja je od novega leta do danes narasel na preko 10 milijard evrov. Ob tolikšnem tempu bo število ob koncu leta pristalo v območju 15-ih milijard. Gre za približno 45 odstotkov vse vrednosti, ki jo ljudje ustvarimo v enem letu, slovenski birokrati pa nam jo nato vzamejo in namesto nas odločijo, kako bo ta znesek potrošen. K tem milijardam evrov je treba dodati še ves neposreden vpliv preko državne lastnine v podjetjih, ki obsega približno 30 odstotkov vrednosti vseh podjetij (Telekom, Mobitel, Petrol, NKBM, NLB, Triglav, Luka Koper, Aerodrom Ljubljana, Adria Airways, Krka, Talum, HSE, ELES, Vzajemna, vsa ostala lastnina KAD-a in SOD-a itd.) in posreden vpliv, ki ga imajo birokrati z vzdrževanjem socializiranega sistema zdravstva na kvaliteto zdravstvenih storitev, z vzdrževanjem socializiranega sistema šolstva na kvaliteto znanja in z vzdrževanjem pokojninskega sistema sprotnih izplačil (PAYG) na višine pokojnin. Pri tem radi pozabljamo, da lahko gre večja moč birokratov samo na račun znižanja osebnih svobod ljudi. Prevedeno v nekoliko bolj razumljiv jezik: Slovenija je država z visokimi davki, država s hitro naraščajočim številom zakonov in država z močnim nadzorom na vseh področjih naših življenj. V političnem pamfletu z naslovom Konec centralnemu planiranju, ki je bil objavljen v Tribunalu številka 2-11, sem zapisal, da je Slovenija primer države s prevladujočo močjo centralnih oblasti v družbi in v svojem jedru zmes med fašistično in socialistično družbo, vendar z izrazito prevladujočimi elementi prve.

Ocena svobode se tokrat nanaša na obdobje med prvim junijem in enaintridesetim avgustom. Oceno najbolj zaznamujejo:

(i) 400 milijonov evrov za štiriobročen dvig plač vsem tistim, ki se v Sloveniji financirajo s pomočjo davkov;
(ii) 40% obdavčitev donosa, ki izhaja iz trgovanja z izvedenimi finančnimi inštrumenti znotraj trajanja 12-ih mesecev;
(iii) številna potovanja birokratov na konference po vsem svetu (na Bali, v Francosko Gvajano, v Santiago de Chile itd.);
(iv) obsežen paket novih omejitev glede spreminjajočega se podnebja;
(v) pokojninski dodatek v enkratnem znesku;

Vladni možje so si drznili povišati plače zaposlenim javnega sektorja, ki je v Sloveniji zelo obsežno postavljen in zajema približno 160 tisoč zaposlenih. Skupni znesek štiriobročnega povišanja, ki ga je po pogajanjih s sindikati odobrila vlada, znaša nekaj manj kot 399 milijonov evrov oziroma vrečo denarja, ki zadostuje za približno 570 tisoč bruto plač ene tekstilne delavke, zaposlene v Muri, zaposlenemu v povprečnem podjetju pa se bo s tem ukrepom njegova ekonomska svoboda znižala za solidne 7-dnevne počitnice. Ironično pri vsem skupaj je to, da vsem, ki se financirajo iz davkov, osebni dohodek omogočajo ravno zaposleni v podjetjih, se pravi tudi Murine tekstilne delavke. Na tem mestu dodajam, da bi marsikdo, ki je trenutno prisiljen biti kategoriziran kot javni uslužbenec (nadpovprečno sposobni profesorji, nadpovprečno sposobni zdravniki, nadpovprečno sposobni knjižničarji, nadpovprečno sposobni pedagogi v vrtcih, nadpovprečno sposobni ravnatelji osnovnih šol idr.) imel bistveno višji dohodek, če bi javni sektor obsegal izključno to, kar bi po svoji definiciji smel: skrb za varnost in delovanje sodišč!

Vsi tisti ministri, ki so na vladi glasovali za to, da se zaposlenim v podjetjih odvzame približno ene 7-dnevne počitnice, so popustili izsiljevanjem sindikalistov in tako utrdili njihov privilegiran položaj v slovenski družbi. Rešitev je ravno nasprotna: občutno bi bilo treba znižati obseg javnega sektorja in ga omejiti izključno na zagotavljanje varnosti in delovanje sodišč, sindikatom pa nemudoma odvzeti privilegije. Redefinicija vloge javnega sektorja bi pomenila, da bi velik del zaposlenih v javni sferi postal zaposlen v zasebni sferi, odprava vseh privilegijev sindikatov (ne samo sindikatov javnega sektorja) pa bi pomenila prenos pogajalske moči neposredno v roke zaposlenim. Posledično bi se močno znižal obseg plač v javnem sektorju, stopnja svobode pa bi se povišala. In to VSEM, torej tudi tistim, ki bi s prenovo javnega sektorja postali zaposleni v zasebnem sektorju, saj bi njihov standard po novem bil odvisen od njihovih lastnih prizadevanj na delovnih mestih in ne več od prisilnega ropanja prizadevnih. Ob robu dodajam pozitiven ukrep in sicer odpravo izpita za zaposlene v javnem sektorju. Za dokončno potrditev besed ministra Viranta o nepotrebnosti tovrstnih izpitov in preverjanj čakam na popolno odpravo licenciranja vseh vrst, ki je zaščitni znak omejevanja svobodnega gospodarskega udejstvovanja in bogat vir zaslužka določenih interesnih skupin, ki si za tovrstne izpite prizadevajo. Drugače bo vse skupaj izzvenelo v prazno.

Poleti smo dobili nov davek. »Razveselili« so se ga predvsem individualni vlagatelji v izvedene finančne papirje. Razlog za davek je v tem, da so birokrati z Ministrstva za finance ugotovili trend naraščanja tovrstnega trgovanja na finančnih trgih ter se odločili, da jim bo vsak posameznik odslej od vsakega evra, ki ga bo v enem letu zaslužil pri trgovanju s temi papirji, prisiljen plačati 40 centov. Za osnovni občutek, za kakšno stopnjo nehumanosti oziroma kraje pravzaprav gre, si predstavljate posameznika, kako prek spletnega portala za trgovanje na borzi dnevno odpre in zapre tudi po sto in več pozicij, pri čemer sploh ni nujno, da bo karkoli zaslužil. Tukaj se posilstvo ne zaključi, saj ta nasilen odvzem 40-ih odstotkov zasluženega denarja velja samo, če boste trgovali v svojem imenu in za svoj račun kot fizična oseba, medtem ko za podjetja, ki ponujajo trgovanje s temi istimi vrednostnimi papirji, ta roparski poseg ne velja in se jim upošteva davek od dohodka pravnih oseb. Ni mi treba posebej izpostavljati, da vsak davek po definiciji znižuje svobodo tistim, ki so ga prisiljeni plačevati, pri čemer je stopnja znižanja svobode odvisna od višine prisilnega odvzema dohodka. V tem primeru gre zraven nove oblike kraje še za diskriminacijo.

Naravnost zbodlo me je v oči, ko sem na portalu vlade zasledil, da je med 19. in 27. junijem skupina ljudi iz vlade bila na konferenci o ureditvi, dobro pazite – kitolova in to v oddaljenem Santiagu, glavnem mestu južnoameriške države Čile. S tem v zvezi me zanimajo stroški za ta luksuzni odhod in učinek konference za dobrobit slovenskih državljanov, katere bi naj ta skupina posameznikov v oddaljenem Santiagu predstavljala. Ti dotični gospodje in gospe, ki so bili na tej konferenci, kita najverjetneje še sploh videli niso, razen, če jim ga organizatorji konference niso pripeljali pred nos kot včasih medvede Titu, pa vendar očitno nimajo niti najmanjših zadržkov na tuje stroške potovati v tako oddaljene kraje. Tukaj zgodba sploh ni končana. V tem istem času je bila namreč druga ekipa na srečanju v Kourouju v Francoski Gvajani, kjer so si ogledovali francosko rampo za izstreljevanje raket v vesolje in uživali v mondenem turističnem centru. Spet tretja ekipa vladnih mož pa je med 23. in 27. junijem uživala na indonezijskem otoku Baliju, in sicer na debati na temo prevažanja in odstranjevanja nevarnih snovi.

Koliko te ljudi kiti, vesolje in nevarne snovi resnično zanimajo bi pokazal že zelo preprost test, kjer bi jim ponudili sodelovanje na konferenci z enako vsebino, kot so jo poslušali na teh oddaljenih lokacijah, vendar preko videokonference in v njihovi pisarni, nato pa bi na tajno posneli njihovo sodelovanje v debati in vedenje pred računalnikom. Ne tvegam napake indukcije, če rečem, da jim je za vsebino na teh in podobnih konferencah malo mar, samo da je vse organizirano na luksuznem nivoju in v turističnih destinacijah ter da sami pri tem nimajo nobenih skrbi. Me prav zanima, če bi si udeležbo na teh in podobnih konferencah financirali z lastnim denarjem. Odgovor je bržkone znan.

Poletni čas so vladni možje zaznamovali s sprejetjem preko 20 uredb s skupnim imenovalcem podnebne spremembe. Vseh nima smisla naštevati, za občutek izpostavljam uredbo o ravnanju z nagrobnimi svečami. Kaj navadno podobnim uredbam sledi, je omejitev ponudnikov na tiste, ki imajo »ustrezno znanje« glede na birokratski pravilnik in centralna določitev cen njihovih storitev. Dobili bomo vrsto lokalnih monopolov odstranjevalcev dotrajanih nagrobnih sveč z ekskluzivnim dovoljenjem za opravljanje te dejavnosti, ki se jim ne bo treba truditi za izboljšanje kvalitete svojih storitev, saj ne bodo prepuščeni testu ponudbe konkurentov in povpraševanja uporabnikov njihovih storitev. Storitve bodo zato slabše in dražje kot bi bile ob popolnoma prosti konkurenci brez licenciranja.

Resnicoljubnost vseh teh številnih ukrepov, ki bi naj domnevno izboljšali kvaliteto okolja, zbledi ob prebiranju novele energetskega zakona, kjer se podaljšuje obsežno dajanje davkoplačevalskega denarja za nadaljevanje kurjenja rjavega premoga za namene poganjanja parnih turbin, ki pretvarjajo toplotno energijo v električno. Preskrba Slovenije z električno energijo torej ostaja odvisna od kurjenja rjavega premoga v Šoštanju, ki bo še vrsto let najbolj onesnažen predel države. Namesto takojšnje izgradnje novega jedrskega reaktorja v Krškem, ki bi omogočil prehod na uparjevanje s pomočjo naravnega procesa fisije težkega jedra izotopa urana 235, Slovenci vztrajamo na prevladujočem srednjeveškem principu pridobivanja toplotne energije s pomočjo kurjenja. S tem postanejo izjave o okoljski naravnanosti zgolj puhla leporečenja.

Predvolilni meseci so prinesli tudi odločitev ministrov in ministric o tem, da okrog 250 tisoč upokojencem izplačajo enkraten dodatek k pokojninam v višini od 80 do 150 evrov, odvisno pač od višine pokojnine posameznega upokojenca, vendar ne tistim, katerih pokojnina je višja od 500 evrov. O namenih nima smisla razpravljati, ker se tičejo izključno konkretnih ljudi z imeni in priimki, ki so ta ukrep predlagali in potrdili, bo pa znesek dodatno obremenil vse zaposlene, ki so zaradi narave pokojninskega sistema PAYG nemočni prisiljeni financirati izplačevanje pokojnin in to v odvisnosti od vsakokratnega razpoloženja birokratov na oblasti.

Rešitev je sprememba pokojninskega sistema v sistem zasebnih pokojninskih računov. Takrat birokrati ne bi imeli več nobene možnosti predvolilnega manipuliranja z višinami pokojnin, saj bi te bile popolnoma odvisne od prizadevanj in naporov na delovnih mestih in od sklenjenih zasebnih pokojninskih shem izključno zasebnih ponudnikov. Humanitarnost birokratov s tujim denarjem in njihovo izgovarjanje na trend naraščanja cen življenjskih potrebščin bi odpadlo, saj bi se gospodarska aktivnost v vsakem trenutku avtomatsko vgradila v donosnosti pokojninskih skladov, zaposleni pa bi v vsakem trenutku vedeli, kolikšna bo njihova pokojnina.

Ocena svobode ostaja nespremenjena: nezadostno.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 4. septembra 2008