sreda, 17. september 2008

Dogodivščine Jonathana Gullibla

Zakon o poražencih

Jonathan je upal, da bo spet srečal Aliso. Pogosto je mislil na njo in si močno želel, da bi ji lahko pripovedoval o svojih dogodivščinah. V pričakovanju je pospešil korak in odhitel po pločniku.
Med vračanjem po isti poti, kot je prišel, je zaslišal vpitje in kričanje velike množice ljudi. Na ogromnem gradbišču nasproti Bloka A, Bloka B in Bloka C je stal z vrvmi obdan in nekoliko privzdignjen oder. Navdušena množica se je stiskala v krogu. Opazil je, da so imeli vsi iz množice čez hrbet poveznjen širok bel pas oziroma naramnice.
S sredine odra je nek možak na ves glas kričal: »V tem kotu, teža 116 kg, že pet mesecev ne pozna poraza, prvak ‘Mednarodnega delavskega tekmovanja’ – ‘Grozni tiger’ – Karl ‘Gizdalin’ Marlow!« Množica je ponorela!
Povsem na koncu s strani je za majavo mizo sedel možakar z brazgotino na obrazu in spretno obvladoval papirje in denar. Možakar je pogledal proti Jonathanu in zarenčal: »Daj, vloži svojo stavo, sinko, samo nekaj sekund še manjka do naslednje runde.«
Jonathana je na stran potisnila neka energična starejša gospa in mahoma na mizo položila prgišče bankovcev. »Hitro, petdeset na prvaka!« je zahtevala.
»V redu, gospa,« je dejal uradnik, ožigosal potrdilo, odtrgal odrezek in ji ga pomolil.
Napovedovalec je prečkal oder in zaklical: »In v drugem kotu – izzivalec – 122 kg samih mišic – železni mož, nakladalec s pristanišča …«
Jonathan se je obrnil proti možakarju za mizo in vprašal: »Ali se obetajo kakšne težave? Ali se bo tukaj zgodil pretep?«
»Pretep že, težave pa malo verjetno,« se je zarežal možakar. »Nikoli ni bilo tako dobro.« Zvonec je naznanil in možakar je zakričal v množico: »Stave so zaključene!« Oba moža na odru sta se nagnila naprej in začela z medsebojnim udarjanjem ter izmikanjem udarcem.
»Poslušaj, sinko, ne rabiš biti nervozen,« je Jonathana tolažil uradnik. »Zmagovalec in poraženec bosta domov odnesla lep kup denarja.«
Naenkrat je eden izmed bojevnikov zaradi močnega udarca padel na tla. Množica je navdušeno zakričala, medtem ko je uradnik prešteval denar in ga spravljal v kovinsko škatlo.
»Oba dobita nagrado?« je vprašal Jonathan.
»… petsto, šeststo … seveda,« je rekel možakar in v trenutku prenehal s preštevanjem. »To je najbolj popularen dvoboj na otoku. Včasih jo poraženec odnese bolje od zmagovalca … sedemsto, osemsto …«
Jonathanu so se razprle oči. »Vsakdo lahko postane bogat, tako da izgubi?«
»Ne vsak. Da bi se pomeril s prvakom, moraš pred tem pustiti dobro službo.«
»Ne razumem. Zakaj bi zaposleni hotel tvegati svojo službo zato, da bi ga potem prvak razbil?« Zvonec je zaključil še eno rundo in občinstvo je potihnilo.
»… devetsto, tisoč. V tem je ves smisel. Ali še nisi slišal za Zakon o poražencih?« je Jonathana vprašal možakar in spravljal denar v lepo urejene kupe. »Zakon izniči vso tveganje. Poraženec tako ne rabi skrbeti za nič – plačilno listo, račune za zdravljenje, skratka nič.«
»Zakaj pa ne?« je vprašal Jonathan.
»Po dvoboju poraženec ne rabi več nikdar delati in vse to mu plačuje podjetje.«
Jonathan je stegnil vrat in pogledal proti odru. Videl je, kako je enemu izmed obeh pretepačev, nemočnemu v kotu, pomagal nekdo izmed pomočnikov. »Kaj pa ima podjetje s tem pretepom?«
»Dejansko nič,« je rekel možakar. »Delavec bo trdil, kako se je poškodoval pri delu in kako ne more več delati, ali ne?«
»OK,« je odvrnil Jonathan, ki se je močno trudil vse skupaj razumeti. »Ali s tem mislite, da se lahko poraženec zlaže, samo zato, da dobi denar?«
»Tudi to se je že zgodilo,« je dejal možakar in mu prebrisano pomežiknil. »Ne me napačno razumeti – vsi se ne bodo zlagali, da bi pridobili par let zastonjkarskih užitkov. Zakon o poražencih pač nagradi tiste, ki se. Tako dobivamo vsak dan nove igralce. »Gre za zanimivo razmerje. V štiridesetih letih še nihče teh sumničenj ni dokazal.«
Jonathan je končno doumel, čemu vsi nosijo te posebne pasove in naramnice. »In kaj dela Svet guvernerjev?«
Možakar se je zahihital: »Pri vseh teh rečeh nas podpirajo – mi pa jim to vračamo na volilni dan.«
»Policija!« je zakričal nekdo iz množice. V trenutku jih je mnogo pričelo 'koleniti'. Uradnik je hipoma zaprl kovinsko škatlo z denarjem, pospravil mizo in začel žvižgati tjavdan.
Jonathan je pregledal cesto, da bi ujel policiste. Opazil je poveljnika Stuarta v spremstvu policistov, kako se približujejo prizorišču in vprašal možakarja: »Kaj pa je narobe? Je pretep nezakonit?«
»Moj bog, seveda ne,« je hladno odvrnil možakar. »Policisti ravno tako uživajo v dobrem pretepu. Nezakonito je prostovoljno sprejemanje stav. Svet guvernerjev pravi, da je staviti nemoralno – razen na ‘Karnevalu posebnih interesov’, kjer dobijo svoj delež od nagrad. Tweedova recimo pravi, da naj naše stave prihranimo za volitve.«V tem trenutku se je zaslišal zvonec in množica je ponovno vzplamtela. Jonathan je naenkrat začutil, kako ga nekdo treplja. Obrnil se je. Bila je Alisa. Smejoče ga je vprašala: »Kje pa imaš mačko?«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 18. septembra 2008

Št. komentarjev: 0:

Objava komentarja

Naročite se na Objavi komentarje [Atom]

<< Domača stran