Zaskrbljujoče stanje v Latinski Ameriki - drugi del

Ko smo spremljali sesutje berlinskega zidu in z njim razgradnjo Sovjetske zveze, smo verjeli, da nikdar več ne bomo priče popularnosti tovrstnih idej. Danes smo osupnjeni spričo uveljavljanja teh istih vzorcev na naši hemisferi, v današnji Venezueli.
Česar tedaj seveda še nismo razumeli, je bilo to, da sta socializem oziroma kapitalizem samo politični izvedbi manifestacij in sta posledica globljih, splošnih človeških prizadevanj. Vsakič namreč, ko s trenutnim stanjem nismo zadovoljni, se soočimo z dvema popolnoma jasnima izbirama: bodisi si pošteno priznamo, da je situacija posledica naših dejanj, izpeljemo ustrezne ukrepe ter poiščemo rešitev, ali pa se odločimo za mnogo bolj preprosto izbiro, ki je blatenje, obsojanje vsega okoli nas ter prepričevanje v nespornost lastne odličnosti in, popolnoma jasno, uživamo v obotavljanju, saj za izboljšanje našega lastnega življenja itak ne moremo ničesar storiti. Če recimo zase mislimo, da smo revni zato, ker so ostali bogati, takrat bomo nujno verjeli v to, da lahko naš obstoj zagotovi edino uničenje premoženja tistih, ki ga imajo več.
Iz takšnega vzorca razmišljanja nujno izhaja strašljiv sklep o tem, da bo človeštvo vseskozi pred skušnjavo tistih idej, ki človeško trpljenje povezujejo z okolico in jo obtožujejo, da je kriva za vse naše pomanjkanje. Te ideje ponujajo rešitev v popolni odstranitvi osebne odgovornosti. Edina stvar, ki jo je s sledenjem tem idejam treba storiti, je uničenje trenutnega stanja in spontano bo zrasel pravičen, miren, napreden svet.
Uspeh skrajnih socialistov na naši hemisferi je močno povezan s temeljito spremembo strateških prijemov, ki jih socialisti uporabljajo za prisvojitev moči. Na našem kontinentu poznamo pet tovrstnih mutacij.
Najprej mutacija metode. Sprva so verjeli, da je moč dosegljiva samo z uporabo gverilskega načina bojevanja, ker verjamejo, da je demokracija z volilnim sistemom zgolj fasada vladajočih razredov in jo je treba sabotirati.
Danes, ko je oboroženo bojevanje prepovedano, so njihove metode povezane z volitvami. Takoj po dobljenih prvih volitvah, je treba izpeljati spremembo ustave. Postavljena je ustavna skupščina, ki razruši delitev oblasti na zakonodajno in sodno ter vso moč skoncentrira v rokah izvršilne veje. Ukinejo se omejitve glede trajanja mandata predsednika in uvedejo zakoni, ki nadzirajo medije in svobodo govora.
To je danes moderna Venezuela, trendu pa z različno dinamiko sledijo še Bolivija, Ekvador in Nikaragva. V nasprotju s svetovnim zgražanjem nad uvedbo vojaške države v Pakistanu ni nad razgradnjo demokracije v vseh teh državah bilo še nobene resnejše reakcije. Nastale so diktatorske države, popolnoma podobno kot v Pakistanu, vendar s to neobičajnostjo, da so na našem delu sveta bile potrjene na volitvah. Zastrašujoča metafora je v tem, da se pri razgradnji demokracij na naši hemisferi uporablja podoben koncept, kot ga je 9/11 uporabil Bin Laden: uničiti demokracijo z njenimi lastnimi sredstvi.
Druga mutacija se nanaša na načine vodenja. Gverilska gibanja so bila vseskozi na očeh vseh in javno vodena s strani nekoga, ki je poosebljal skrajen socialističen program. Takšno vodenje je seveda odražalo neposredno povezavo s Sovjetsko zvezo, nazadnje tudi s Kubo.
Danes je vodstvo skrbno izbrano in sicer tako, da pridobi kar se da največ podpore javnosti. Volilne kampanje so skrbno vodene in slikajo kandidate kot zanesljive voditelje. Vseskozi se poudarja neodvisnost od mreže levega tabora, tako da uspeh skoraj nikoli ni ogrožen. Skrajni programi pridejo na plano šele po volitvah.
Njihova tretja mutacija se pojavlja v zvezi z odnosom do podjetnikov. Premožni podjetniki so skrajnim gibanjem vedno pomenili največje sovražnike delavskih množic. Kdor koli je bil naprednejši, drznejši, so ga takoj označili s tiranom in sokrivcem za surovo nepoštenost sistema do revnih. Pred tem so jih imenovali z oligarhi in so bili njihova osrednja tarča. Skrajneži danes poslovnežev pri svojem pohodu na oblast praviloma več ne obsojajo.
Ravno nasprotno, s ključnimi podjetniki vzpostavljajo povezave, pri čemer uporabljajo skrbne manipulacije. Dovolj naivni poslovneži verjamejo v iskrenost njihovih namer in kasneje osramočeni priznavajo, da so tem skrajnim skupinam pri kampanjah finančno pomagali. Najverjetneje so najprej verjeli v to, da so bili modri ter da jim bo dogovor z režimom kasneje prinesel koristi.
Nekako ne opazijo očitnega dejstva, ki je v tem, da javno nastopanje z bivšimi sovražniki daje legitimnost novi javni podobi socialistov. Ironično, vendar podjetniki jim s tem na nek način priskrbijo najpomembnejši dejavnik komunikacijske strategije: sporočilo o tem, da so skrajneži danes drugačni, da so se torej spremenili in da si zaslužijo zaupanje.
Morda najbolj dramatična je četrta sprememba. Tukaj mislim na odnos do nacionalne vojske. Vojska je bila vseskozi osovražena kot inštrument prisile, ki ga je imela oligarhija. Zato jo je bilo treba uničiti ter zamenjati z ljudsko armado. Ne samo, da ji več ne nasprotujejo, ta prej veliki sovražnik socialistov je danes sestavni del novega režima.
Na ključna mesta so strateško postavljeni tisti, ki so sistemu blizu in ga podpirajo. Tisti pa, ki so dovolj pogumni in opozarjajo na nevarnosti političnega vmešavanja, so ponižani oziroma odstranjeni s položajev. Po desetletjih zlorab vojaških diktatur, so ti ljudje danes ključni element vodenja države. Novo gverilsko gibanje je danes velik podpornik oboroženih sil.
Zadnja, peta strateška sprememba pa ima opravka z religijo. Zanašajoč se na Marxovo tezo o tem, da je religija opij ljudstva, je bilo gverilsko gibanje sprva ateistično. Vsakršno organizirano religijo so obravnavali kot politični sistem, kot super strukturo, narejeno za namene ohranjanja prevlade izkoriščevalskih razmerij znotraj kapitalističnega političnega sistema. Današnja Venezuela se ob pohodih Chavezovega režima po revnih urbanih in ruralnih predelih imenuje »mission cristo« oziroma Kristusova misija. Ateizem so očitno morali zavreči, ker ni bil uspešen.
Te strateške spremembe v političnem delovanju socialističnih skupin imajo velik uspeh. Tako se na naši hemisferi praktično vsako leto nova država odreče prigarani demokraciji in se poda v objem novi verziji stare oblike diktature ter se pridruži nizu držav »novega socializma 21. stoletja«.
Njihovo diplomatsko povezovanje je zgrajeno okrog Irana, kar v kombinaciji z nafto, skrajno levico in besnimi proti ameriškimi čustvi lahko našo hemisfero naredi nadvse nevarno, negotovo.
Gospodje, kaj torej lahko storimo? Ob teh izzivih bi bilo zame nadvse produktivno vprašanje to, če bi se vprašali, kaj bi ob tem dejal in storil Anthony Fisher. Nedvoumno se mi dozdeva, da bi kristalno jasno dojel, da je okoli nas ponovno zaokrožil konflikt med svobodo in nasiljem, med samostojnostjo in diktaturo. In v svoji sijajni viziji bi se ponovno prepričal v ključen pomen misije, ki jo opravlja Atlas Economic Research Foundation.
Spodbujanje 'podjetnikov z idejami', ki bi nam pravilno razlagali dinamiko, tveganja in rešitve, ki jih prinaša na svobodi temelječ sistem, ni bilo še nikdar v preteklosti tako pomembno. Da se danes predamo tej misiji in da podpremo učinkovito zavzemanje Atlasa se mi zdi najpomembnejša odločitev, ki jo lahko naredimo.
Povedal vam bom, kaj smo ob srečanju s podobnimi izzivi storili v moji državi. Leta 1972 so skrajna krila socialističnega gibanja odločila, da so razmere v El Salvadorju pravšnje za vojaški udar. Dodatno jih je leta 1979 stimulirala zmaga Sandistov istega leta v sosednji Nikaragvi. Takoj zatem so se gverilska gibanja združila v enotno gibanje pod neposrednim nadzorom Castrovega režima, s polno podporo Sovjetske zveze in logistično povezana s Sandisti.
Reaganova administracija se je odločila pomagati vladam srednjeameriških držav, da skupaj preprečijo socialistični prevzem regije. Lahko rečem, da se je v El Salvadorju zgodil zadnji scenarij hladne vojne.
13-letni vojaški spopad je državo popolnoma uničil. Vsaka el-salvadorska družina je izgubila vsaj kakšnega svojega člana. Tretjina populacije je v eni največjih selitev narodov zbežala v sosednje države. Zaradi krutega osiromašenja 'campesino [kmečkih, op.p.] družin' so bile ulice polne beračev.
V spominu mi ostajajo slike mladih mož, kako so viseli obešeni po mostovih na vhodih v San Salvador, glavno mesto, na prsih pa so imeli pritrjene table z napisi »oligarhi« oziroma »teroristi«, odvisno pač od tega, kateremu fanatiku so prišli v roke.
In že danes, samo po 15-ih letih od teh dogodkov, vam opisujem, kako je El Salvador popolnoma drugačna država. Revščina se je od leta 1992 prepolovila. El Salvador je doživel najobsežnejšo znižanje revščine na kontinentu.
Do leta 2004 smo uspeli obrestne mere spraviti iz 30% na 6,8%, kar je danes najnižja stopnja v regiji. Danes ima velik del prebivalcev možnost, da si kupi stanovanje, vozilo, da plačuje svoje dolgove in da investira v malo podjetništvo.
Od socialistične diktature smo postali utripajoča demokracija z neodvisnimi in svobodnimi mediji ter z ločitvijo vseh vej oblasti.
Kje je skrivnost El Salvadorja? Kaj lahko pojasni tolikšne spremembe v manj kot 15-ih letih? Prepričan sem v to, da smo tolikšen napredek naredili z odločitvijo za svobodo kot osrednjim principom naše družbe. Politično svobodo, da smo združili akterje in končali z vojno; svobodo govora; neodvisnostjo posameznih delov oblasti v smislu, da je administracija neposredno odgovorna ljudem; svobodo priložnosti za revne, ki lahko v svobodnem gospodarstvu sami izberejo pot, kako premagati revščino; in ekonomsko svobodo, da se produktivni viri in energija ljudi lahko sprostijo.
Glede na to, kaj smo preživeli v El Salvadorju, si jemljem pravico in predlagam odgovor na vprašanje, kaj je treba storiti. Odločiti se moramo, da z vsemi močmi ubranimo svobodo, ki jo danes uživamo. Ne jemljite vaše svobode kot nekaj danega. Zavedajte se tveganj, ki vas obdajajo. Sodelujte. Če vam ni všeč, kako je vaša država organizirana, predlagajte spremembe. Preusmerite nezadovoljstvo v pozitivno vključenost, ki vam bo omogočila, da sistem spremenite. Raje kot kritiko izberite vključitev. Odločite se, da boste za sabo pustili boljši svet, kot ste ga podedovali.
V imenu svoje generacije Salvadorcev vam povem sledeče. Vojna pod našimi nogami je gorela. Vsi smo izgubili koga v njej. Nevarno je bilo delati, se sprehajati po ulicah, celo govoriti na glas. In vendar se nismo predali. Čeprav je vse bilo kot izgubljeno smo se odločili, da ubranimo našo deželo in na tem majhnem kotičku sveta smo izgradili povsem novo nacijo.Svoboda je redka in lomljiva. Živeti v svobodi pomeni živeti z diktatom lastne zavesti. Dvigniti glas in se upreti zlorabam oblasti zahteva pogum. Svoboda zahteva odgovornost, tveganje in predstavlja velik osebni izziv. In ravno zaradi tega je tako lomljiva. Navkljub vsem nevarnostim, ki jih zaveza o branjenju svobode zahteva, si moramo za njo vedno znova prizadevati.

Franciso Flores

z dovoljenjem Atlas ERF objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007