Vprašanje Kosovega in regionalna stabilnost

Po dveh krogih pogovorov so se pogajanja med Beogradom in Prištino pričakovano končala v mrtvi točki. Priština si močno prizadeva za neodvisnost, Beograd pa odločno za karkoli drugega razen za neodvisno Kosovo. Kaj sedaj?
Mednarodna »trojka«, ki je posredovala v zadnjem krogu pogovorov, bo Varnostnemu svetu Združenih narodov predstavila uradno poročilo o izidu dogovorov. Ob ruskem nasprotovanju neodvisnosti Kosova zahodni diplomati že govorijo o pripravljenosti priznati neodvisnost, ki jo bodo izvedle kosovske oblasti. ZDA so že dlje časa pripravljene podpreti tak korak, medtem ko se EU za kaj podobnega še usklajuje. Evropejci so ta krog pogajanj izkoristili in poenotili svoje vrste. Preden so se začela zadnja 120-dnevna pogajanja, sta priznanju kosovske neodvisnosti zelo ostro nasprotovala Ciper in Grčija, medtem ko je bilo nasprotovanje Romunije, Slovaške in Španije neodločno. Danes samostojnosti odkrito nasprotuje samo še Ciper, kar pomeni, da je EU v tej točki napredovala. Mednarodna skupnost je s tem korakom pripravljena na nove korake. Voditelji kosovskih Albancev so že napovedali, da bodo svoje korake usklajevali samo s tistimi relevantnimi iz mednarodne skupnosti.
Ključno vprašanje v tem trenutku ni to, kaj se bo zgodilo s Kosovim, ki bo nekje od februarja naprej postalo neodvisno, temveč to, ali bo vse skupaj vplivalo na stabilnost v regiji. Se pravi, kako bo na vse skupaj reagirala Srbija, če vemo da destabilizacija ni v interesu kosovskih Albancev.
Srbsko vodstvo je bilo glede vprašanja Kosova ves čas deljeno. Manjšina strank (LDP, stranka liberalcev Čede Jovanovića in nekaj pomembnih intelektualcev) je pripravljenih sprejeti neodvisnost Kosova, nekateri med njimi celo menijo, da bi bil razhod s Kosovim za Srbijo zelo dober, medtem ko je glavnina strank manj (Tadićeva DS in G17+) oziroma bolj navdušena (Šešljevi radikalci, Koštuničina DSS in Miloševićevi socialisti) nad bojem proti neodvisnosti, pri čemer poudarjajo predvsem to, da je Kosovo srce Srbije. Srbski intelektualci, srbska pravoslavna cerkev in Akademija znanosti so vsi na strani slednjega, večinskega mnenja.
Glede na prej opisano situacijo je najpomembnejše vprašanje to, kako se bo na razglasitev kosovske neodvisnosti odzvala uradna, večinska Srbija? Ali bo v »bežečo« pokrajino poslala srbsko vojsko? Kljub nekaterim posameznikom, ki nekaj takšnega predlagajo, je odgovor negativen. Celo vodja radikalcev, Nikolić, je v srbskem parlamentu izjavil, da je vsakdo, ki bi kaj takšnega predlagal »zlikovac« [kriminalec s samouničujočimi nameni, op.p.]. Jasno je, da se Srbija mora izogniti vojni. Srbija je eno vojno, proti NATU, že izgubila in poraz bi se zagotovo zgodil tudi tokrat. Kot je dejal nek intelektualec: »Proti mnogo močnejšemu se bojujejo samo zmešani ljudje, v drugo pa se želi z njim spopasti le popoln idiot.«
Kakorkoli, regijo lahko destabilizirajo tudi nekatere druge možnosti. Kaj če se bodo Srbi s severa Kosova, če Kosovo razglasi neodvisnost, odzvali z razglasitvijo neodvisnosti od Kosova? Kaj če bodo Albanci to njihovo željo zavrnili z uporabo sile, čemur bi se zasebne srbske milice nato uprle? Ali lahko 16 tisoč glava vojska Nata, ki je na Kosovu, zadrži nastalo državljansko vojno, ki bi lahko bila bodisi kratka in eksplozivna bodisi dolgotrajna in manjše jakosti. Mimogrede, v kolikor bi se sever odcepil od preostanka Kosova, bi bila to delitev glede na etnično pripadnost, kar bi bilo v nasprotju z uradnim izhodiščem srbskih pogajalcev. V tem primeru bi se preostanek Kosova lahko odločil, da se prosto priključi Albaniji, vendar bi Albanci iz Preševa, ki se trenutno nahaja ob kosovsko-srbski meji znotraj Srbije, kaj hitro utegnili zahtevati, da se priključijo h Kosovu.
Oboji, Srbi in kosovski Albanci, obljubljajo, da se bodo vzdržali nasilja, vendar v Srbiji se pojavljajo govorice, da bo prišlo do zaprtja meje in oviranja trgovine, NATO pa se boji morebitnih vaških spopadov med kosovskimi Albanci in manjšinskimi Srbi. Zaprtje meje bi Srbijo precej drago stalo, medtem ko prebivalcev Kosova to ne bi preveč prizadelo. Prevoz po kosovskih tleh ne bi povzročal prevelikih nevšečnosti, pokrajina se sicer lahko oskrbuje tudi preko alternativnih poti, medtem ko bi srbska podjetja izgubila tržišča, kjer so že desetletja dobro uveljavljena. Srbija ima s Kosovim večji trgovinski presežek in ta donos bi preprosto izpuhtel v zameno za nič [v Srbiji se še vsi spominjajo spodletele trgovinske blokade slovenskih podjetij na začetku Miloševićeve ere, ki je v glavnem prizadela Srbijo; žal se nacionalisti lekcije niso naučili, opomba avtorja].
Politična slika v Srbiji predstavlja zraven morebitnega konflikta vzdolž etničnih linij na severu Kosova naslednji element regionalne destabilizacije. Uradna Srbija je že naznanila, da je ena izmed možnosti v povezavi s Kosovim ta, da bi zaostrila ali celo prekinila vse politične in diplomatske odnose z vsemi tistimi državami, ki bi priznale neodvisnost Kosova. To pomeni morebitno prekinitev odnosov s praktično vsemi Zahodnimi državami. Seveda bi to pomenilo zaustavitev kakršnihkoli sporazumov z EU, začenši z ratifikacijo Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma. Svetovne prestolnice s tem ukrepom ne bi bile posebej prizadete, z izjemo tega, da bi za nekaj časa izgubile vzvod nadzora nad Srbijo. Na drugi strani pa bi bila Srbiji povzročena ogromna škoda in to ne samo zaradi prekinitve političnih stikov z EU, pač pa predvsem zaradi tega, ker bi to imelo zelo uničujoče ekonomske posledice za srbsko gospodarstvo. Nekateri investitorji bi odšli, spet pa ne bi prišli. Inflacija in nezaposlenost bi zrasli, bruto domač proizvod bi se znižal in splošne ekonomske razmere bi se poslabšale [v pričakovanjih bodočega razvoja dogodkov so se indeksi na beograjski borzi vrednostnih papirjev od aprila 2007 do danes že znižali za 25 odstotkov, lahko pa padejo še nižje, opomba avtorja]. V takšnih razmerah bi lahko sile iz preteklosti dobile dobro okolje za izvedbo njihovih temačnih idej. To je pesimističen scenarij in v tem primeru bi Srbija bila za nekaj let izločena iz mednarodnih političnih in ekonomskih poti. Po tem bi se ponovno zgodil 5. oktober, dan političnih sprememb, in ponovno bi prišlo do upora, podobnega tistemu iz leta 2000, ko smo se otresli Miloševića.
V sodelovanju pri reševanju kosovskega vprašanja se mora Srbija pri iskanju rešitve izogibati nekooperativne drže, saj ima mednarodna skupnost mnogo sredstev, da takšno početje kaznuje. Zahod ne samo da lahko zamrzne srbske evro-atlantske integracije, pač pa lahko tudi Varnostni svet ZN oživi sankcije, recimo tudi zaradi srbskega nesodelovanja s haaškim tožilstvom za vojne zločine storjene na območju nekdanje Jugoslavije.
Bolj optimističen scenarij bi bil, da se uradna Srbija odzove v strogem tonu (za notranjepolitično uporabo), vendar da njen mednarodni odziv v smislu opozarjanja držav, ki bi priznale kosovsko neodvisnost, ostane relativno šibak. Takšna retorika bi ohranila ponos, medtem ko bi dejanska reakcija, ki bi bila izjemno blaga, pokazala, da je realnost kosovske neodvisnosti sprejeta. Za tak scenarij je ključno, da trenutna vlada preživi [trenutno Srbijo vodi koalicija Koštuničeve DSS, Tadićevih demokratov in G17+, opomba avtorja]. Tak scenarij je precej malo verjeten, kajti če trenutni premier Koštunica predlaga veliko koalicijo in v vlado povabi radikalce in socialiste, potem Tadićevi demokrati in G17+ ne bi imeli druge izbire, kot da takšno koalicijo zapustijo, pri čemer bi se vse ponovno sesulo v pesimističen scenarij.
Verjetnost pesimističnega scenarija predstavlja pravo lekcijo o tem, kako nacionalistične elite iz povsem čiste situacije ustvarjajo neuresničljiva pričakovanja. Oziroma o tem, kako lahko nacionalistična čustva peljejo do slabih odločitev za državo. Racionalnemu srbskemu volivcu pomeni neodvisnost Kosova neto korist, saj je mirna združitev Kosova s srbsko državo zaradi prisotnega sovraštva nemogoča. Za Srbijo bi bilo z vidika človeških življenj kot tudi denarja predrago, če bi pokrajino hotela nadzirati s silo, če bi kaj takšnega sploh bilo mogoče. V takšnih razmerah je za Srbijo gotovo bolje, da jo Kosovo zapusti, pri čemer je treba zagotoviti osnovno varnost za vse nealbanske manjšine, njihovo zasebno lastnino in srbsko kulturno dediščino. To bi morala biti skrb mednarodne skupnosti. Napačno dojemanje situacije, ki bi jo razvnela srbska nacionalistična propaganda, pa se kaj kmalu lahko konča s katastrofo za nikogar drugega kot za Srbe, tako tiste iz Kosova, kakor tudi za tiste iz Srbije.Prvi resnični test, kako volivci podpirajo zmerne nasproti radikalnim odzivom Srbije do kosovske neodvisnosti, bodo predstavljale predsedniške volitve v Srbiji. Pričakovati je, da v prvem krogu, 20. januarja, ne bo zmagal nihče ter da se bo v drugem krogu, 3. februarja, Demokrat Tadić zoperstavil radikalcu Nikoliću. Ker se nihče izmed njiju ne bo spuščal v vojno za Kosovo, bi cinik ob tem dejal, da bo šlo le za retoriko. Onstran nekaterih verjetnih lokalnih vznemirjenosti.

Miroslav Prokopijević

objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007