Zaskrbljujoče stanje v Latinski Ameriki

Pred nekaj leti je naša hemisfera z dolgimi koraki napredovala proti zagotavljanju političnih in ekonomskih svobod. Razen Kube so se morale vojaške diktature ukloniti valu svobode, ki je obrodil nove in prodorne demokracije. V splošnem so bile vlade po vsej Latinski Ameriki prepričane, da leži ključ za premagovanje revščine v zagotavljanju vzdržne rasti.
Gospodarstva po vsej regiji so opustila svoje zaščitniške ekonomske politike in prevzela svobodne trge. Sporazumi o prosti trgovini so povezali Severno in Južno Ameriko in ta regionalna integracija je vztrajno postala motor rasti.
Uspeh teh politik je osupljiv. S konsistentnim izvajanjem Čila, na primer, ni več možno smatrati za manj razvito državo. V le 10 letih je Srednja Amerika zbila raven revščine za 20 odstotkov, dosegala pa je tudi vztrajno višje rasti gospodarstva kot svetovno povprečje.
Toda, kar je še bolj osupljivo, je to, da danes po vsej regiji v vse večjem številu države razkrajajo svoje demokracije, zapirajo svoja gospodarstva, s čimer povzročajo napet konflikt med severom in jugom. S tem se vračajo k razrednemu boju kot razlagi socialno-ekonomske realnosti.
Čeprav je najbolj očiten primer Venezuela, le-ta ni osamljena. Kar je tukaj morda še bolj osupljivega, je to, da se te nove oblike komunističnih oziroma socialističnih režimov niso pojavile kot vsiljeno revolucionarno gibanje. Na oblast so prišli z volitvami, najbolj demokratičnim instrumentom, kar si ga lahko zamislimo.
Vprašajmo se zakaj? Posebej za tiste izmed nas, ki verjamemo, da mora biti družba oblikovana na načelih svobode posameznika je pomembno, da najdemo odgovor. Kje začeti s preiskavo?
Dober začetek bi bil zgodovina, saj nam omogoča, da opazimo našo sodobno realnost v luči širše perspektive. Narava človeka je seveda nujen in verjetno njen najpomembnejši vidik. In seveda politika, saj se ukvarjamo z vprašanjem vzrokov obračanja naše hemisfere stran od politične svobode. Ne smemo zanemariti politične analize.
Zgodovinsko perspektivo posebej nazorno prikazujeta dva primera, ki zgovorno kažeta redkost in naključnost tistih obdobij zahodne civilizacije, ko je človeštvo uživalo v svobodi. To dejstvo je še toliko bolj spoštovanja vredno, ko se zavemo, da so se največji dosežki v naši civilizaciji zgodili ravno v teh kratkih obdobjih človeške svobode.
Prvi primer ima opravka z našimi predstavami o vesolju. Za Grke in Helene je vesolje obstajalo kot absolutna in strogo navpična linija. V višji sferi so prebivali bogovi z Zevsom, ki je predsedoval Olimpu. Nižje je reka Stiks peljala do Hada, kraljestva mrtvih. Vmes, na ravni ploskvi, je bila zemlja, poseljena z nami, ljudmi.
Takšna geografija vesolja je imela moralno posledico. Tako je denimo hibris, tj. aroganca, kot največji greh pomenila gotovo pot v podzemlje. To bistvo grške tragedije ponazarja Prometejeva predrznost, ko je bogovom ukradel božji ogenj in ga dal človeštvu. Takrat največja vrlina je bila zmernost razuma: nikoli si ne drzni prepirati se z bogovi in s tem degenerirati v Had, sfero najnižjih bitij.
V zahodni misli je bila ta kozmologija popravljena z deli velikega grškega filozofa, Ptolemeja, rojenega v Egiptu v prvem stoletju krščanske ere. Njemu gre zahvala za ugotovitev, da je zemlja v središču vesolja.
Kar je pri tem osupljivega, je to, da je splošno neveljaven koncept vesolja, ki so ga zavrnili celo Ptolomejevi grški sodobniki, uspel zahodni misli prevladovati kar 1500 let, tj. vse dokler ga ni šele leta 1543 dokončno zavrnil Kopernik.
Danes se sprašujemo, kako je to sploh mogoče? Kako je mogoče, da je bilo človeško mišljenje o vesolju zamrznjeno kar 15 stoletij? Odgovor je srhljiv in nam po hrbtenici požene srh: vseh teh 1500 let je bilo prepovedano svobodno mišljenje. Moški oziroma ženske, ki so si drznili misliti po svoje in dvomiti v dogme, so bili sežgani na grmadi.
Naslednji tak, zgovoren primer je znanstveni napredek v medicini. Zaradi grškega in kasneje rimskega vraževerja, da rezrezovanje trupel pomeni obujanje jeze pokojnika in njegovo maščevanje, ni nihče izvajal obdukcije. Eden redkih, ki je vendarle imel to priložnost, je bil Galen, znani rimski zdravnik, saj je imel ordinacijo v neposredni bližini gladiatorske šole, kar je seveda pomenilo, da je imel za raziskovanje na razpolago mnogo človeških trupel.
Njegovo veliko znanje in sposobnosti so ga iz domačega Pergamona spravile v Rim, kjer je doživel veličastno slavo in prestiž. Toda njegova napaka, da pomenijo jetra središče obtočnega sistema, je razvoj medicine zaustavila za naslednjih 15 stoletij.
Galena ni smel kritizirati nihče, saj so njegovi zapisi veljali za dogmatične, zavračanje njegovih idej pa za krivo vero. Pot do pravilnega razumevanja obtočnega sistema se je prikazala šele z belgijskim zdravnikom Vesaliusom, ki je Galena prvi javno kritiziral.
Tukaj, v svetovnem centru svobodne misli [na Atlas Economic Research Foundationu, op.p.], dobi človek zlahka občutek, da sta svoboda mišljenja in svoboda govora del normalnega obstoja človeštva. In vendar nista. V zadnjih 2500 letih človeškega razvoja pomenijo odmik od stoletja za stoletjem trajajoče tiranije in človeškega zatiranja samo kratko obdobje grške zlate dobe, renesansa in pojav sodobnih demokracij. Pa še tukaj sta prvi dve obdobji veljali samo za določene sektorje, sodobne demokracije pa so omejene samo na določena geografska območja.
Od vseh človeških konstruktov sta najbolj krhki ravno svoboda kot osnovni pogoj življenja in sistem svoboščin, ki jo zagotavlja. To vznemirljivo dejstvo nam potrjuje zgodovina. Da bi razumeli, zakaj je zgradba svobode tako občutljiva, se moramo zazreti vase, v človeško bitje.
Kaj v človeški naravi je tisto, kar dela sistem svoboščin tako lomljiv, da se njegova zgradba zruši že ob najmanjšem pritisku? To je samo del misli mnogo bistrejših umov, kot ga imam sam.
V naravi je vse vnaprej določeno, simetrično in ponavljajoče. Letni časi se eden za drugim nujno periodično ponavljajo. Nagon določa cikel razmnoževanja in s tem rast. Oblika drevesnega lista je znotraj iste vrste navdušujoče simetrična. Oblika skorje se vedno znova ponavlja in to z neverjetno pravilnostjo.
Ves naravni svet je vključen v natančno določen življenjski cikel – razen človeškega bitja. Ko se rodi otrok, nastane z njim neznanka. Nihče ne more napovedati, kaj bo ta otrok v svojem življenju počel. Zgradba njegove zavesti je odprt projekt.
Čeprav nosi s sabo vse podedovane omejitve in zmožnosti, sta njegov razum in vzorec njegovega vedenja popolnoma odprta na vpliv, ki ga bo na njegovo notranje prepričanje imelo njegovo vedenje, lastno raziskovanje in sprejemanje odločitev. Človeško bitje je torej odprt načrt.
Dejansko se rodimo nemočni. Brez sposobnosti komuniciranja, premikanja, celo hranjenja samega sebe, smo ljudje popolnoma ranljivi. Dolga leta morajo preteči, preden lahko sanjamo o tem, da smo samostojni. Najmanj eno za prvih nekaj majhnih nerodnih korakov, leto in pol do prvega mrmranja, ki napove kasnejšo uporabo jezika in več kot deset za to, da se nam razvijejo možgani in centralni živčni sistem.
Dokler torej nismo sposobni samostojnega preživetja, potrebujemo ljudje neko strukturo, ki bo skrbela za nas. Joseph Campbell je našel briljantno vzporednico z majhnim kengurujem, ki je po rojstvu v vreči blizu materinega srca, kjer je zaščiten za vse obdobje svoje največje ranljivosti. V primeru človeka je ta vreča družina. Iz maternice smo rojeni v drugo maternico, kjer najdemo vso potrebno oskrbo in zaščito, dokler nismo sposobni živeti sami zase. Rojeni smo torej dvakrat: prvič iz materine maternice v družino in drugič iz družine v svet. Prvo rojstvo je v prvi vrsti fizične narave, drugo predvsem psihološke narave.
Za prvo rojstvo je pomembno, da se rodimo živi in zdravi. Pri drugem rojstvu pa je izziv, da se otresemo naše odvisnosti. Pričakovanja so usmerjena v to, kako postati kreativen in namesto zahtevanja nečesa od skupnosti, raje prispevati kaj v razširitev možnosti ostalih ljudi, da dosežejo svoj lasten razvoj.
To je za razvoj posameznika in družbe ključen trenutek. Zanj je to trenutek, ko raziskuje svobodo. Širen svet z vsemi svojimi priložnostmi kar čaka na zrele in odgovorne ljudi. Za človeško vrsto je drugo rojstvo velikega pomena, saj je obstoj projekta človek odvisen od njegovega uspešnega zaključka. Dolgoročni obstoj civilizacije je namreč odvisen od nenehnih kreativnih prispevkov vsake generacije posebej.
Med temi, ki so ta proces uspešno zaključili in tistimi, ki ga niso, je precej lahko razlikovati. Tisti, ki so pri svojem delu popolnoma odgovorni in se pri reševanju življenjskih izzivov usmerjajo k lastni kreativnosti in viziji s tem niso samo odkrili vira rešitev ostalim, temveč tudi nenehen vir lastnega, osebnega zadovoljstva. Osvobojeni od sebičnih zahtev, da se mora okolica prilagajati njihovim problemom, lahko sedaj prosto usmerjajo svojo moč kreativnosti v nekaj večjega, kot so oni sami: v njihove družine, deželo, človeštvo.
Tega procesa pa niso uspešno zaključili tisti, ki svoje lastne usode ne povezujejo s svojo lastno odgovornostjo in razloge za svoje trenutne težave nenehno iščejo v preteklosti, družini oziroma v družbi. In ravno tu je razlog, zakaj so politična govorjenja o tem, da so osebni problemi ljudi izvor nepoštenosti [svobodnega, op.p.] življenja, tako privlačna.Če se zaobljubimo uničiti tak »pokvarjen sistem«, kar seveda pomeni, da je za vse krivo človeško zlo, je treba izbrisati vso osebno odgovornost. Na tej točki se nato zgodi sanjanje o utopiji, da je treba postaviti državo, ki bo nase prevzela usmerjanje vseh vidikov človeškega delovanja.

Francisco Perez Flores

z dovoljenjem Atlas ERF objavljeno v Trinunalu, 6. decembra 2007