Dogodivščine Jonathana Gullibla

Naveličana slabe prehrane

Preden je odšel, je Jonathan vprašal za pot do mestne hiše. Rose je bila videti zaskrbljena in ga je prijela za gornji del roke. »Prosim te Jonathan, če nikomur ne poveš o zajtrku, ki sva ti ga pripravila. Nimava uradnega dovoljenja.«
»Kaj?« je rekel Jonathan. »Za pripravljanje hrane potrebuješ dovoljenje?«
»V mestu da,« je odgovorila Rose. »In to bi lahko bil velik problem za naju, če bi oblasti izvedele, da sva ti brez dovoljenja postregla s hrano.«
»Čemu dovoljenje?«
»Dovoljenje jamči enako kvaliteto hrane za vse. Pred leti so bili ljudje tukaj iz mesta navajeni kupovati hrano od uličnih prodajalcev, v bifejih, boljših restavracijah ali pa so jo kupili v trgovini in si jo potem pripravili doma. Svet Guvernerjev je nato prepričal ljudi, kako je nepošteno, da bi se nekateri ljudje bolje prehranjevali od drugih in da je ljudi treba zaščititi pred njihovimi lastnimi slabimi odločitvami. Ustanovili so politične samopostrežne restavracije, da bi vsakdo lahko jedel standardizirano hrano, in to zastonj.«
»Ne ravno zastonj,« se je oglasil stari mož, potegnil denarnico in z njo počasi pomahal pred Jonathanovim nosom. »Strošek vsakega posameznega obroka je mnogo višji, kot je bil kadarkoli prej, pač se ne rabi plačati na licu mesta. Prehrano plača Stric Božičko z našimi davki. Ker so obroki v teh političnih restavracijah, torej v 'politkafejih', že plačani vnaprej, je mnogo ljudi prenehalo obiskovati zasebne restavracije, kjer je hrano pač bilo treba plačati. Ker so imele manj gostov, so zasebne restavracije za pokritje stroškov morale dvigniti cene. Preživele so samo tiste s premožnejšimi gosti in tiste s posebnimi vrstami dietne hrane, ostale pa so večinoma prenehale z delom.«
»Zakaj bi kdo sploh plačal za hrano, če lahko gre v 'politkafe', kjer jo dobi zastonj?« je na glas razmišljal Jonathan.
Rose se je nasmehnila. »Zato, ker so 'politkafeji' postali grozni. Kuharji, hrana, atmosfera, vsi! 'Politkafeji' ne odpuščajo slabih kuharjev. Imajo premočan sindikat. Dobri kuharji pa so zelo redko nagrajeni, saj slabi v hipu postanejo zavistni. Zgradbe se rušijo same vase, porisane so z grafiti in polne umazanije. Nizka zavest, slaba hrana, jedilnik pa določa Odbor za presnovo.«
»To zadnje je najslabši del vsega,« je vzkliknil možakar. »Poskušajo zadovoljiti svoje prijatelje, pri tem pa nihče nikdar ni zadovoljen. Moral bi videti spopad o testeninah in rižu. Desetletja so testenine in riž dan za dnem bili na jedilniku. Dokler ni lopatarski lobi začel s kampanjo za kruh in krompir. Se spomniš tega?« je pokimal svoji ženi. »Zgodba o testeninah in rižu je bila za vselej končana, ko so ljubitelji krompirja končno uspeli spraviti svoje ljudi v Odbor.«
Davy je izpustil dušeč zvok. Skrivajoč se izza babičinega krila je nejevoljen vihal svoj nos. »Babi, sovražim krompir.«
»Ljubi, bolje bo, da ga ješ. Lahko te dobijo uradniki za prehrano.«
»Uradniki za prehrano?« je vprašal Jonathan.
»Pssst!« je rekel stari mož in s prstom pokazal na ustnice. S pogledom je preko ramen preletel okolico in se prepričal, da jih nihče ne opazuje. »Tisti, ki se izogibajo politično določeni prehrani, navadno pridejo v roke teh uradnikov za prehrano. Otroci jih skrajšano imenujejo kar 'Lačni'. 'Lačni' zelo podrobno spremljajo udeležbo pri obrokih in iščejo vse tiste, ki na obroke ne prihajajo. Prestopnike prehranjevanja odpeljejo v posebne pridrževalne restavracije, kjer jih prisiljujejo k hranjenju.«
Davy je zadrgetal. »Zakaj ne jemo kar doma? Babi najbolje kuha od vseh!«
»Ker ni dovoljeno ljubi,« je rekla Rose in potrepljala Davyja po glavi. »Nekateri redki imajo posebna dovoljenja, midva z dedijem pa tega posebnega tečaja nisva delala. Zraven tega si ne moreva privoščiti vse temeljite kuhinjske opreme, katera bi zadovoljila kriterijem, ki jih zahtevajo. Vidiš Davy, Guvernerji verjamejo, da jim je bolj mar do tvojih potreb, kot je mar nama dvema z dedijem Miltonom.«
»Zraven tega,« je dodal dedek, »midva z babi morava za vse tole plačevati davke, kar pomeni delati.« Dedek je s počasnim težkim korakom obšel preddverje hiše in sam pri sebi govoril: »Govorijo nam, da imamo nižje razmerje ekonom loncev na kuharja kot kadarkoli prej, četudi je polovica populacije dejansko podhranjena. Osnovni načrt za izboljšanje prehranjevanja ubogih je privedel v ubogo prehranjevanje vseh. Nekateri posebneži so zavrnili hrano in so na robu sestradanosti, čeprav je hrana za njih zastonj. Še slabše je to, da vandali in zločinci korakajo po teh 'politkafetarijah', kjer danes očitno nihče več ni varen.«
»Prosim prenehaj!« je svojega moža prekinila Rose, ko je videla prestrašen izraz na Jonathanovem obrazu. »Bo ja na smrt prestrašen, ko bo šel v 'politkafe'.« Obrnila se je k Jonathanu in ga opozorila: »Le svojo osebno imej pri sebi, ko boš šel tja. Ničesar se ne rabiš bati.«
»Hvala za skrbi, babi Rose,« je dejal Jonathan in razmišljal o tem, kako osebna izkaznica izgleda in ali mu bo uspelo dobiti hrano brez nje. »Ali lahko vzamem s sabo nekaj dodatnih kosov kruha, preden grem?«
»Seveda lahko, dragi. Vzemi jih kolikor hočeš.« Odšla je v kuhinjo in se vrnila s precej kosi lepo zavitimi v robec. Neopazno je pregledala okolico, da bi preverila ali morda kdo izmed sosedov opazuje. Kruh je ponosno ponudila Jonathanu in dejala: »Skrbno ga hrani. Včasih je moj svak prideloval hrano posebej za naju, nakar ga je Živilska policija … «»Vem,« je dejal Jonathan. »Pazil bom, da kruha nikomur ne pokažem. Hvala za vse.« Pomahal jim je in s toplo mislijo na to, da je na tem vsega prepovedujočem otoku našel svoj drugi dom, stopil na ulico.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 6. decembra 2007