Svobodometer - november

Svobodometer, ocena 1,5


Najprej k izzivu iz uvoda oktobrskega Svobodometra. Zakaj torej ne poznamo cene pregleda pri zdravniku in celo zmotno mislimo, da je pregled zastonj; zakaj ne poznamo cene ure profesorjevih oziroma učiteljevih predavanj, za katera ravno tako zmotno mislimo, da so zastonj; in zakaj ne vemo, koliko imamo na računu za pokojnino, čeprav nam vsak mesec odtegnejo precejšen del zasluženega dohodka?
Čisto na kratko. Slovenski zdravstveni in šolski sistem sta v veliki meri socializirana, kar pomeni, da se denar za plačevanje povpraševanja po njunih storitvah pobira centralno, torej od dohodkov vseh državljanov. Ker storitev ni treba plačati neposredno, torej takrat, ko smo v bolnišnici oziroma na predavanjih, se pri bolnikih, oziroma pri številnih, ki se izobražujejo v javnem delu šolskega sistema, dejansko pojavi občutek, da sta zdravstvo in šolstvo zastonj. Ravno obratno je. Nekoliko natančnejši pregled njunega poslovanja bi hitro pokazal, da sta stroškovno zelo potratna (o tem bomo v Tribunalu še veliko pisali). Logično, če vemo, da v obeh primerih ni niti odgovornosti na strani ponudnikov (pomanjkanje konkurence) niti odgovornosti na strani koristnikov storitev (nižja odgovornost ljudi do zdravja oziroma šolanja – t. i. moralni hazard).
Še beseda, dve o pokojninah. V Sloveniji dejansko v precejšnji meri ne moremo vedeti, koliko smo privarčevali za pokojnino, to pa preprosto zato, ker imamo v Sloveniji še vedno prevladujoč Bismarckov sistem sprotnih izplačil pokojnin od dohodkov aktivnega prebivalstva k upokojencem (bolj poznan kot PAYG), ki zabriše sled med vložkom in nagrado. Zaradi tega smo veliko večino denarja, ki bi ga sicer privarčevali za lastno pokojnino na našem zasebnem računu, prisiljeni plačevati neposredno v žepe upokojencev. Stranska posledica tega je, da je dolgoročna vzdržnost tega skrajno nepoštenega sistema neposredno vezana na v osnovi prijeten privilegij staranja. Edina poštena rešitev je sistem zasebnih pokojninskih računov, o katerih bomo v Tribunalu, in sicer, seveda še precej razpravljali.
Preden končno začnem z oceno svobode za mesec november še pogled na Spendometer: v začetku zadnje dvanajstine leta znaša nasilno prerazdeljevanje naših dohodkov že nekaj več kot 13 milijard evrov in pol.
Nekako v ozadju medijsko najbolj izpostavljenih dogodkov, predvsem v zvezi s prodajo 49 odstotkov NKBM (pozitiven vpliv na svobodo že ocenjen oktobra ob sprejetju programa prodaje na vladi) in napovedanih sprememb zakonodaje na področju bančništva in prevzemov podjetij (bolj konkretna napoved sledi ob koncu komentarja), so vladni možje meseca novembra presenetljivo veliko potovali po konferencah. Tokrat so se na stroške davkoplačevalcev udeleževali konferenc tudi na zelo avanturističnih lokacijah, kot so denimo Cartagena de Indias (Kolumbija), Baku (Azerbajdžan), Bali (Indonezija), Algarve (Portugalska), Ciper.
Ob tem bi rad poudaril, da kakorkoli se človek trudi z iskanjem poročil s teh potovanj in morebitnih analiz upravičenosti, jih na spletu enostavno ni moč zaslediti. Zanimal bi me recimo izplen konference na temo vzdržnosti in reform pokojninskih sistemov, ki je bila v Lizboni; morda pa si vendarle lahko obetamo ukinitev sistema sprotnih izplačil in popoln prehod na sistem zasebnih pokojninskih računov. Prav z zanimanjem bi poslušal obrazložitev koristi od udeležbe vladnih mož na mednarodni razstavi telekomunikacij in informacijskih tehnologij, ki se je pred kratkim odvila v Bakuju. Da se o analizi upravičenosti udeležbe vladne ekipe na zasedanju svetovne turistične organizacije, ki je bilo v Kolumbiji, niti ne pogovarjam.
V primeru plačevanja potovanj z davki interesa po racionalnem trošenju denarja seveda ni, saj gre za denar, ki so ga državniki odvzeli tistim, ki ustvarjajo in v osnovi ne pripada njim. Ponavlja se torej Friedmanova – Friedmanova trditev, ki pravi, da nihče ne troši tujega denarja tako skrbno, kot troši svoj denar. Ne dvomim, da bi vsakdo izmed nas od udeleženca, kateremu bi s svojim lastnim denarjem financiral udeležbo na katerikoli konferenci oziroma poslovnem potovanju, zahteval precej natančno analizo učinkov njegovega potovanja.
Če sem še prejšnji mesec z veseljem pozdravljal začetek debate o uvajanju neke vrste vavčerskega sistema osnovnega šolstva in v veliki meri zaradi tega celo povišal stopnjo svobode za polovico točke na dve, se stanje glede osnovnega šolstva vrača nazaj, kjer je bilo. S 4.300 evri letno na učenca, kolikor se trenutno porabi za financiranje osnovnih šol, bodo torej še naprej razpolagale šole same. V primeru enakosti financiranja zasebnih in državnih šol gotovo tega ne bi bilo, saj bi moč odločanja prešla na starše, ki bi svoje otroke lahko svobodno vpisali na tisto šolo, ki bi jim po njihovem mnenju ponudila najboljše pogoje. Zanimivo je to, da so celo iz vrst sindikata vzgoje in izobraževanja, ki je bil glavni nasprotnik enakovrednega financiranja državnih in zasebnih šol, prihajale povsem pravilne ugotovitve o tem, da bi zasebne šole prinesle višjo kvaliteto od državnih, saj so za primer sprejetja zakona kar sami pravilno napovedovali slabenje državnih osnovnih šol in krepitev zasebnih. Ker je tej temi bila posvečena celotna številka 20-ega Tribunala, obrazložitev na tej točki zaključujem.
Novembra smo dobili že tretjo izvedbo šestletke z imenom Program ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti 2007–2013. Zraven tega je vlada obravnavala še letno poročilo o izvrševanju famozne Resolucije 2007–2023. Ob prebiranju tega in številnih podobnih dokumentov, ki so si jih namislili naši birokrati, npr. Strategija razvoja Slovenije, Nacionalni raziskovalni razvojni program 2006–2010, Okvir gospodarskih in socialnih reform, Program reform za izvajanje Lizbonske strategije ipd., dobi človek občutek, da se moramo za razvoj gospodarstva in vse boljši standard državljani zahvaliti zasedanjem vladnih mož in pripravljavcem teh in podobnih kupov papirjev. Odgovorite si sami.
Ob omenjanju vloge naše države pri razvoju in blaginji ljudi pa radi pozabljamo še na nekaj. Slovenski javni sektor bo letos prerazdelil več kot 14 milijard evrov, kar je šokanten podatek, ki pomeni ogromno mešanje ustvarjenega premoženja in na eni strani povzroča stroške izgubljenih priložnosti težko merljivih dimenzij na drugi pa privlači t. i. iskalce rent, ki se kot mrhovinarji napletejo okrog z davki pobranega denarja, kar ravno tako znižuje učinkovitost, povrh vsega pa je izredno nepošteno do tistih, ki ustvarjajo. Ni spodbujanje razvoja to, če najprej nekomu vzameš, potem pa to daš nekomu drugemu, po možnosti konkurentu od tistega, ki si mu najprej vzel. Kot da vladni možje pri sprejemanju tega in podobnih programov gledajo samo na desno stran enačbe, se pravi tisto, kjer pobrani denar trošijo, pozabljajo pa na levo stran, torej tisto, kjer premoženje in bogastvo nastajata.
O tem, kako zavzeto naši birokrati verjamejo v centralno planiranje gospodarskega razvoja, vam ponujam kratek izvleček: »Zlasti je pomembna prenovljena lizbonska strategija, na podlagi katere je oktobra 2005 Vlada RS sprejela Program reform za izvajanje Lizbonske strategije. Razvojne prioritete Strategij razvoja Slovenije so podlaga za programe in ukrepe Državnega razvojnega programa, oktobra 2006 sprejeta Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007 – 2023 pa zajema ključne razvojne investicijske projekte, ki lahko doprinesejo k razvojnemu preboju države.« Poskusite odpreti d.o.o. in začeti recimo z gradnjo trgovskega centra oziroma lekarne oziroma z revizijo oziroma s ponujanjem gostilniških storitev, nato poskušajte zaposliti recimo dva preko pogodbe o avtorskem delu, pa še tri z normalno pogodbo o zaposlitvi, pa se boste lahko na lastne oči prepričali, kako vsi ti kupi dokumentov, ki jih vseskozi in zelo marljivo pripravlja birokracija, delujejo v praksi. Da se o davkih in prispevkih, ki ji boste morali vsak mesec nakazovati davčnemu uradu, sploh ne pogovarjam.
Nekako potihem pa so vladni možje sprejeli program za znižanje sodnih zaostankov, ki sodi pod t. i. projekt Lukenda. Učinkovitost reševanja sporov med ljudmi je pogoj delovanja vsake družbe. Kot ugotavlja Kling v enem svojih komentarjev, ki smo ga objavili tudi v Tribunalu, bo do konfliktov vedno prihajalo. Pomembno je, da obstajajo mehanizmi za njihovo uspešno in učinkovito reševanje, se pravi pošteno, hitro, preprosto in poceni. Z dodajanjem denarja v pravosodni sistem se bodo zaostanki verjetno resnično zmanjšali, vendar bo cena za to izredno visoka. Ob upoštevanju dejstva, da imamo v Sloveniji mnogo več sodnikov na 10.000 prebivalcev kot vse države EU-ja, razen Liechtensteina, ter da so izdatki, ki jih namenjamo pravosodnemu sistemu kot delež ustvarjene vrednosti prav tako v samem vrhu, bi bilo mnogo bolj smotrno od obstoječih sodnikov zahtevati višjo storilnost, kakor pa dodajati denar v pravosodni sistem.
Septembra so se vladni možje ponovno ukvarjali s popotresno obnovo Posočja in potrdili oceno škode nedavnih neurij. Nima smisla iti v podrobnosti, saj sem o tej in podobnih sagah birokratizacije naravnih nesreč pisal že v oktobrskem Tribunalu.
Izmed ostalih novembrskih sklepov izpostavljam: uredbo o varnosti ribiških ladij; uredbo o sofinanciranju zavarovalnih premij za zavarovanje kmetijske proizvodnje in ribištva v letu 2008, spremembo uredbe o plačah direktorjev javnega sektorja (dvig plačnega razreda direktorju JARSPTI-ja in dvig plačnega razreda direktorju Slovenske kinoteke), nacionalni strateški načrt razvoja ribištva 2007–2013 (h kupu večletnih strategij in programov je vlada torej dodala novo šestletko) in program ukrepov za odpravo administrativnih ovir za leti 2008 in 2009 (dokument obsega 64 neto strani naštevanja raznih ukrepov, pa si lahko sami odgovorite na to, kakšna je stopnja birokratizacije pri nas).Že v uvodu sem nakazal, da se nam verjetno še v tem letu obeta močno znižanje svobode, saj je vlada v Državni zbor že vložila precej sporne in omejujoče spremembe Zakona o prevzemih in spremembe Zakona o bančništvu. Oboje bo parlament obravnaval po hitrem postopku. Zakaj so te spremembe sporne in v katerih točkah, vam bom razkril takrat, ko bodo tudi dokončno sprejete. Stanje svobode je ponovno na ena in pol.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 6. decembra 2007