Tribunalovo oko

Rasto Ovin, profesor ekonomije z Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru, je 28. novembra 2007 sprejem rebalansa proračuna za RTV Slovenije pospremil z besedami:

»Če se močno zmanjša primanjkljaj proračuna, je verjetno prva naloga vrniti denar tistim, ki so ga torej plačali preveč, to pomeni gospodarstvu. Na vrsti je zmanjšanje davkov.«

Oppenheimer loči med dvema bistveno različnima načinoma, s katerima so si ljudje za svoje preživetje prisiljeni pridobiti zadostna sredstva za zadovoljevanje lastnih potreb: »ekonomska sredstva«, kar pomeni vključevanje v prostovoljne transakcije izmenjave rezultatov lastnega dela za rezultate dela drugih, in »politična sredstva«, sestavljena iz polastitve rezultatov dela ostalih.

Obdavčitev velja za najbolj očiten primer slednjega, ki jo Oppenheimer opredeljuje kot organizirano masovno krajo, ki hkrati predstavlja najpogostejši primer državne prisile nad posameznikom. Podobno govori tudi Ayn Rand, ki družbo, ki posamezniku proti njegovi volji odvzame del rezultatov njegovega dela, niti ne pojmuje za družbo, ampak za tolpo, ki se drži skupaj edino s pomočjo institucionaliziranega pravila ulice oziroma »gang-rule«, kot ga sama pojmuje.

Sprejemanje državnega proračuna tako predstavlja vsem tistim, ki postavljamo med institucijami vlogo trga na osrednje mesto pri razreševanju vsakdanjih vprašanj, posebno skrb. Služi namreč kot glavni instrument, ki državi poleg njene zakonske moči prisile in sankcioniranja omogoča, da vsem vsiljuje svoja pravila, s tem pa onemogoča nemoteno delovanje tržnega mehanizma.

V splošnem velja, da so stroški državnega trošenja zelo razpršeni, medtem ko so koristi, ki iz tega izhajajo, praviloma zelo skoncentrirane. Medtem ko davke plačujemo vsi, saj so neplačniki strogo kaznovani, so koristi deležni le nekateri. Tako da bi lahko celotni proračun dejansko prikazali kar kot odsev sposobnosti posameznih interesnih skupin, da si v konkurenci množice interesnih skupin za povečanje svojega vpliva brez napora prisvojijo del ustvarjene vrednosti, s čimer neogibno vplivajo tako na strukturo davkov, kot tudi proračunskih odhodkov. V tej bitki se zdi, da edino uspešni podjetniki in posamezniki nimajo ustreznega predstavnika, ki bi učinkovito zastopal njihove interese.

Če se na kratko ustavimo pri številkah iz proračuna. Po sprejetem rebalansu se bodo odhodki v letu 2008 povečali za 11,3 odstotkov glede na preteklo leto, za leto 2009 pa se zaenkrat obeta še dodatno 2,8-odstotno povečanje proračunskih odhodkov. Preseneča, da se odhodki in zadolževanje večajo tudi v času visoke gospodarske rasti in nizke stopnje brezposelnosti, ki znaša po zadnjih podatkih Eurostata vsega 4,4 odstotke. Avtomatski proračunski stabilizatorji, kot je zmanjšanje odhodkov za socialne programe, še posebej odhodki za brezposelne, bi namreč v takšnem okolju morali vplivati na bistveno znižanje proračunskih odhodkov in primanjkljaja. Pa vendar ta zmanjšanja odhodkov ne odtehtajo dodatne pogoltnosti državnega aparata in interesnih skupin.

Seveda davki niso iznajdba sodobnega sveta, saj se jih državni aparat poslužuje že skoraj toliko časa, kot je staro človeštvo. Prve davčne oblike je namreč moč zaslediti že za čas egipčanskih faraonov, pa vendar je do danes obseg državne potrošnje bistveno presegel vse razumne meje in že presega 45 odstotkov vse ustvarjene vrednosti.

Ker takšno stanje hkrati zmanjšuje sposobnost gospodarstva, da učinkovito zadovoljuje potrebam potrošnikov, postane potreba po ohranjanju vloge trga nujna. S tem pa tudi potreba po minimiziranju politično sprejetih odločitev, kar je najbolj učinkovito možno doseči z organiziranostjo gospodarstva, ki temelji na tržnem principu, saj dejansko zmanjšuje velikost in pomen politične birokracije, če povzamem nobelovca Jamesa Buchanana.

Tržni mehanizem pa se bo lahko razvil do točke, ko bo sposoben uspešno opravljati svojo nalogo, to je alokacijo proizvodnih dejavnikov, le v zakonskem okviru spoštovanja lastninskih pravic in uveljavljanja sklenjenih pogodb, ki tako edina ostajata pod legitimnim okriljem političnega procesa, sicer pa politika ne sme izpodriniti trga kot instrument alokacije, kajti v nasprotnem primeru odpremo prostor, da drugi sprejemajo odločitve namesto nas.
Poskusov politike, da prestopi rubikon svojega legitimnega delovanja in skuša nadomestiti tržne zakonitosti, ne manjka. Za enega zadnjih pri nas velja poskus carinikov, da zaobidejo tržna načela in si s pomočjo državne birokracije zagotovijo privilegiran položaj v družbi. Povišanje plač in predvsem zagotovitev zaposlitve tudi v prihodnje, vse to seveda na račun nas ostalih davkoplačevalcev, ki takšen sistem finančno vzdržujemo. Le kaj bi porekli na takšne zahteve vsi tisti iz tekstilne industrije, ki so izgubili zaposlitev?

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 6. decembra 2007