Tribunalovo oko

Urad RS za varstvo konkurence se na svoji spletni strani predstavi:

»Upoštevanje zakonodaje in sodelovanje z nami ni borba z mlini na veter, temveč vaš in naš prispevek k dvigu konkurenčne kulture«


V zadnjem času se skuša v javnosti ustvariti vtis, da predstavljajo največjo nevarnost svobodnemu gospodarstvu in prihodnji blaginji ljudi težnje podjetij po zlorabi svojega tržnega položaja, zaradi česar bi bilo dobro sprejeti ukrepe, s katerimi bi omejili njihovo zmožnost avtonomnega sprejemanja podjetniških odločitev. In to kljub temu, da se je v vsem dosedanjem času izkazala predvsem politika kot tista, pri kateri je treba zavirati njeno težnjo po pridobitvi dodatnih pooblastil.

Čeprav se je državna regulacija izkazala kot instrument lobističnih skupin po povečevanju vstopnih ovir za nemoten vstop konkurence v panogo, nas njeni zagovorniki prepričujejo, da bodo velika podjetja, ki bodo nastala kot produkt združevanja, izkoristila svoj prevladujoči položaj, jo usmerila proti manjšim podjetjem in jih na tak način izrinila iz trga, sebi pa s tem zagotovila stanje brez konkurence, kar jim bo omogočilo prosto pot k dvigu cen. Vse to na račun nas, potrošnikov, zaradi česar služi sprejem protimonopolnih zakonov za branik svobodne ekonomije.

Sprejem Shermanovih zakonov iz leta 1890 se večkrat izpostavlja kot primer učinkovitega ukrepanja države proti podjetjem, čeprav ti zakoni dejansko obsojajo najbolj produktivne in učinkovite celice gospodarstva in to izključno zato, ker so uspešni. Podobno meni tudi Robert Levy, ki v svojem članku Antitrust: The Case for Repeal navaja osem razlogov, zaradi katerih bi bilo treba protimonopolno zakonodajo, vključno s Shermanovimi zakoni, »pospraviti na smetišče zgodovine«.

Avtor najprej ugotavlja, da takšna zakonodaja »vodi do razvrednotenja zasebne lastnine«. Med odmevnejšimi primeri tega je nedvomno sodba Evropskega sodišča, ki je pred kratkim Microsoftu naložila razkritje izvorne kode za Windows. »Protimonopolni zakoni se običajno tudi spreminjajo, niso objektivni in običajno retroaktivni«, poleg vsega pa »temeljijo na statičnem videnju ekonomije«, ki v popolnosti zapostavlja vlogo dobička kot tistega elementa, ki ostale spodbuja k dodatnim investicijam in vstopu v panogo.

Podobno ugotavlja tudi Alan Greenspan, ki vidi kot »temeljni regulator konkurence v svobodni ekonomiji trg kapitala. Vse dokler se lahko kapital prosto giblje, bo iskal tista področja, ki bodo ponujala maksimalno stopnjo donosa.« Tako pa služijo protimonopolni zakoni izključno kot kaznovanje uspešnih podjetij, ki rastejo, kar vpliva tudi na zaviranje spodbud za nove investicije pri ostalih podjetjih.

Protimonopolna zakonodaja tudi ne daje zadovoljivega odgovora na problem definiranja monopola. »Uporaba različnega pojmovanja »relevantnega trga« lahko namreč naredi vsako podjetje za monopolista«, končna odločitev pa tako ostane rezultat retoričnih sposobnosti vseh vpletenih, kar samo povečuje negotovost, s tem pa tudi stroške poslovanja. V primeru verjetnosti, da podjetje ne bo v popolnosti upravičeno do vseh donosov investicije, pri čemer nosijo stroške investicije same, znižuje vrednost neto sedanje vrednosti projekta, ki predstavlja enega glavnih kazalcev za odločitev podjetja po investicijah.

Poleg vsega »ustvarjajo protimonopolno zakonodajo birokrati, ki ne razumejo logike delovanja trga«, zaradi česar s svojimi ukrepi povzročajo podjetjem in potrošnikom le dodatne stroške. Pri tem ne gre spregledati negativnih signalov na ostala podjetja, ki jih povzročajo omejevalni ukrepi. Zamislite si podjetje, ki investira denar v potencialno donosen projekt, pri tem uspe in posledično postane edini proizvajalec tega proizvoda. Takšno podjetje bi zaradi svoje uspešnosti seveda zapadlo pod kategorijo monopola, zaradi česar bi bilo dolžno ostalim konkurentom, ki se niso odločili za investiranje, razkriti pot do uspeha.

Ker so investicije v fundamentalne izpopolnitve običajno povezane z visokimi stroški, pri čemer obstaja tudi verjetnost, da projekt ne bo dal želenih rezultatov, bodo racionalni posamezniki v takšnem primeru izgubili motiv za investiranje in bodo raje čakali na poteze ostalih konkurentov. Kot v farmaciji, na primer, kjer se je na tak način razvil cel segment generičnih podjetij, ki z bistveno nižjimi stroški proizvajajo že znane proizvode.

Primer Microsofta tudi kaže, da so »glavni protagonisti protimonopolne zakonodaje in ostalih regulativnih ukrepov konkurenčna podjetja iz panoge in njihovi politični zavezniki«, ki želijo na tak način izključno oslabiti vodilno podjetje, kar je v primeru Microsofta potrdila tudi Neeli Kroes, komisarka za konkurenčnost, ki je dejala, da si želi, da se tržni delež operacijskega sistema Windows zniža iz trenutnih 90 odstotkov na približno 50 odstotkov. V takšnem stanju so tudi »napadena« podjetja prisiljena investirati dodatno energijo in denar v lobiranje, s katerim bi zaščitili svoje nemoteno delovanje. To pa v končni instanci vodi v neučinkovito alokacijo sredstev, kar vodi do nižje stopnje napredka, hkrati pa odpira možnost za korupcijo.
Tako ovire za prost vstop v panogo s takšnimi ukrepi postavljajo izključno državne administracije, ki s svojim intervencionizmom samo ovirajo nemoten razvoj procesov, in ne zasebna podjetja. Konec koncev pa dosedanja praksa povsod po svetu kaže, da »protimonopolni zakoni nimajo namena zaščititi konkurenco oziroma potrošnike, ampak služijo le kot dodatni instrument v rokah politike, s katerim zadovoljujejo svoje osebne interese«.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007