Mednarodna skupnost in kosovsko vprašanje

V zadnjih tednih je bilo veliko govora o kosovski poti k neodvisnosti. Razpravljali so strokovnjaki, politiki, akademiki in ljudje, ki so nekoč živeli na Kosovem ali v njegovi bližini. A to vprašanje ni bila tema pogovorov le v Sloveniji in Evropi, ampak celo v ZDA. Presenetljivo ogromno politikov in strokovnjakov si je za javno debatiranje o tem vprašanju vzelo čas. Nevladne organizacije so druga za drugo pripravljale okrogle mize na to temo. Pogosto so povabile nekoga, ki bi lahko iz prve roke govoril o razmerah na Kosovem ali bi želel v svetovni politični in diplomatski prestolnici nagniti tehtnico v svojo korist.

Neprecenljivega pomena je, kdo v Washingtonu na javnih okroglih mizah ali za zaprtimi vrati razpravlja o določeni temi. Washington je gnezdo svetovne politične moči. Ker se marsikatera politična odločitev sprejme tukaj, so v tem mestu ambasade vseh držav sveta. Dogajanje v Washingtonu ima tudi nesporen vpliv na odločitve organizacij kot sta Združeni narodi in zveza NATO, ki sta ključnega pomena pri reševanju kosovskega vprašanja.

Tudi ni enotnega mnenja, kdaj se je nestrpnost med etničnimi Srbi in kosovskimi Albanci pričela, a nobenega dvoma ni, da sta obe strani v zadnjem desetletju posegli po nehumanih in mednarodno nesprejemljivih dejanjih.

V ta spor je posegla ameriška zunanja politika. Nekdanja ameriška državna sekretarka Madeleine Albright in predsednik Bill Clinton sta bila leta 1999 bolj zainteresirana za bombardiranje Srbije, kot spodbujanje mirnega dogovora o Kosovu. Zveza NATO je ukrepala po navodilih ZDA in Srbija je bila tarča 78-dnevnega bombardiranja. Washington je zatrjeval, da sta bili materialna škoda in izgubljena srbska civilna življenja kolateralna škoda “zmage” na Balkanu. Medtem, ko so Američani slavili doma, so iz Kosova v strahu pred kosovskimi Albanci masovno bežali etnični Srbi, Hrvati, Romi, Židje in nealbanski muslimani. Tisti, ki jim ni uspelo ubežati, so bili priprti, pretepeni, oropani ali ubiti. Ocenjuje se, da je 250.000 ljudi bilo izgnanih iz Kosova. Prizaneseno ni bilo niti zgodovinskim spomenikom, pravoslavnim cerkvam, samostanom in drugim verskim obeležjem, ki so bila načrtno uničena. Voditelji kosovskih Albancev so uradno nasprotovali tem dejanjem, a niso storili prav ničesar, da bi to preprečili. Američani niso samo zatrli srbske prevlade v regiji, ampak so se sporno postavili na stran Kosovske osvobodilne vojske.

Zveza NATO ni imela razloga za posredovanje na Kosovu, saj le-to ni predstavljajo izjemne človekoljubne krize, a je kljub temu posegla po vojni agresiji. Do bombandiranja Srbije je vseeno prišlo, kar je pustilo strahotne posledice tudi na Kosovem. Ne doldo po bombandiranju je Miloševičev režim posegel po etničnem čiščenju kosovskih Albancev. Ocenjuje se, da je bilo takrat v srbski agresiji ubitih od 7.500 do 10.000 kosovskih Albancev. Življenja so se žrtvovala, namesto, da bi bila rešena.

V času ameriške predsedniške kampanje je Condoleezza Rice trdila, da se morajo ZDA izogibati misij na Balkanu, katerih namen bi bil ohranjanje miru ali oblikovanje nacij. George W. Bush, takrat le predsedniški kandidat, je izrazil mnenje, da bi ZDA morale nemudoma umakniti svoje vojaške sile iz Balkana. Čeprav sta oba politika spremenila mnenje po dobrem letu na oblasti, sta imela prav, ko sta nasprotovala prisotnosti ameriških vojaških sil na Balkanu, saj ta lokalni konflikt ni predstavljal nobene nevarnosti ZDA, kar je ustavna podlaga, da se odpošlje ameriške vojaške sile, oziroma ni imel potenciala za to.

Arogantnost ameriške zunanje politike in nerealen pogled na spore na Balkanu sta naredila več škode kot koristi. Mnogokrat smo že lahko videli, da so tuja posredovanja neuspešna in za seboj pustijo samo večjo zmešnjavo z ustvarjanjem novih zamer in nestrpnosti. Nikoli ni prepozno, da ZDA spoznajo, da njene čete nimajo kaj iskati na Balkanu. Odpoklic vojakov iz Kosova in prepustitev odgovornosti za Kosovo Evropejcem bi bil edini pravi korak, kar bi Američani morali narediti že na samem začetku. Obstajata dve razlagi, zakaj do tega ni prišlo. Bodisi ameriško zunanje ministrstvo ne zaupa Evropski uniji pri reševanju kosovskega vprašanja bodisi ima strateške cilje v širši okolici, kamor lahko uvrstimo Bosno in Hercegovino, Kosovo, Bolgarijo, Romunijo. Ne glede na to, kar ameriško zunanje ministrstvo meni, je Pentagon prepričan, da ameriški vojaki na Balkanu nimajo kaj iskati.

Obenem mora Zahod tudi prenehati z napačnim mišljenjem, da lahko umetno in pod prisilo oblikujejo federalne države, ki bodo ščitile pravice manjšin. Kdor verjame, da je srbski manjšini na Kosovem lahko zagotovljena varnost in enakopravnost, si zatiska oči pred neizbežnim.

Logično bi bilo sklepati, da v kolikor ima večina prebivalcev na Kosovem zadostni razlog za neodvisnost, bo srbska manjšina imela pravico po tej neodvisnosti, da razglasi svojo neodvisnost od Kosova. Drug primer bi lahko bila nekaj sto kilometrov oddaljena Republika Srbska, kjer so prebivalci že nekajkrat pozvali svoje politične predstavnike, da se jim omogoči mirna odcepitev od BiH. Kdo bi si namreč želel živeti v državi, kjer bi za ohranitev miru v nedogled bile potrebne mednarodne mirovne sile. Ob tem pa je tudi vprašanje, ali lahko te mednarodne sile zagotovijo, da ne bo prišlo do novih spopadov. Jaz v tem primeru nisem optimist.

Brez dvoma trenutna situacija na Kosovem ne koristi nikomur in je hkrati nevzdržna. Srbska stran opozarja, da so enostranske odločitve nevarne in da bodo v primeru, da bi do njih prišlo, prekinili diplomatske odnose z državami, ki bodo kršile ozemeljsko celovitost in suverenost Srbije. Evropska unija si želi, da Kosovo ne bi razglasilo svoje neodvisnosti pred koncem predsedniških volitev v Srbiji. Strah pred ponovno vojno je namreč prevelik in prav noben si ne želi ponovitev grozot.

Pogojna neodvisnost Kosova ne bo pravljica, čeprav je v to težko prepričati kosovske Albance. V kolikor bo Kosovu priznana pogojna neodvisnost, se bo za njih pojavil problem, ko bodo enkrat želeli vstopiti v Evropsko unijo, saj jim to ne bo odprto.
Evropa v zadnjih petnajstih letih teži k povezovanju na vseh področjih, kjer so prednosti in slabosti, a Balkan se je odločil iti v nasprotno smer. Ne trdim, da je to a priori neproduktivno in napačna poteza, le zanimivo je opazovati, kako en del Evrope poskuša narediti vse na istem nivoju in s hitrostjo, medtem ko se na Balkanu nihče ne želi odreči svoji edinstvenosti in lastnim vizijam. Kaj je bolje oziroma kdo bo preživel na daljši rok, bo pokazal čas.

Tanja Štumberger

objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007