Neto plačniki in neto prejemniki

Od naših politikov zelo pogosto slišimo, da je Slovenija »neto prejemnica sredstev iz evropskega proračuna«. V isti sapi dodajajo, da je biti neto prejemnik velikega pomena za razvoj našega gospodarstva in da predstavlja nekaj v osnovi zelo, zelo dobrega. Slišimo lahko tudi takšne trditve, ki pravijo, da bi bilo mnogo bolje, če bi uspeli iz Bruslja izčrpati še več t. i. »strukturnih sredstev«. Da bi torej postali še izrazitejši neto prejemniki.
Ko se ob iztekajočem se letu malce poigravam z iskanjem odgovora na izziv, kaj bi pravzaprav sploh lahko bilo osnovno sporočilo ugotovitve, da je nek posameznik oziroma skupina posameznikov neto plačnik, nek drug posameznik oziroma skupina posameznikov pa neto prejemnik, mi najprej pride na misel prvi del govora Francisca Floresa, nekdanjega el-salvadorskega predsednika [objavili smo ga v prejšnji številki Tribunala, op.p.], in sicer predvsem tisti odsek, kjer govori o tem, da se ljudje v principu rodimo dvakrat. Prvič iz maternice v družino, kar imenuje fizično rojstvo, drugič pa iz odvisnosti od staršev v samostojnost, kar imenuje psihološko rojstvo.
»Med temi, ki so [ves] ta proces uspešno zaključili in tistimi, ki ga niso,« pravi Flores, »je precej lahko razlikovati. Tisti, ki so pri svojem delu popolnoma odgovorni in se pri reševanju življenjskih izzivov usmerjajo k lastni kreativnosti in viziji, s tem niso samo odkrili vira rešitev ostalim, temveč tudi nenehen vir lastnega, osebnega zadovoljstva. Osvobojeni od sebičnih zahtev, da se mora okolica prilagajati njihovim problemom, lahko sedaj prosto usmerjajo svojo moč kreativnosti v nekaj večjega, kot so oni sami: v njihove družine, deželo, človeštvo.« Flores povsem jasno doda, da pa »tega procesa niso uspešno zaključili tisti, ki svoje lastne usode ne povezujejo s svojo lastno odgovornostjo in razloge za svoje trenutne težave nenehno iščejo v preteklosti, družini oziroma v družbi. Ker je po njihovem mnenju za vse,« odločno pove, »krivo človeško zlo, je treba izbrisati vso osebno odgovornost in na njeno mesto postaviti državo.« Misel sklene z ugotovitvijo, da je to točka, kjer se »zgodi sanjanje o utopiji, da je treba postaviti državo, ki bo nase prevzela usmerjanje vseh vidikov človeškega delovanja.«
Flores postavi neto plačnike in neto prejemnike v zelo jasen okvir. S pomočjo njegovih misli lahko neto plačnika definiramo kot odgovornega, neodvisnega posameznika, ki je sposoben samostojnega življenja, neto prejemnika pa kot neodgovornega, nesamostojnega in odvisnega od ustvarjanja neto plačnikov. Temeljna značilnost njunega razmerja je ta, da neto plačnik bodisi prostovoljno bodisi neprostovoljno preživlja neto prejemnika. Prvi je zmogel obe rojstvi, drugi pač ne.
Najlepši primer neto plačnikov so vsi tisti posamezniki in skupine posameznikov, ki jim državni birokrati iz meseca v mesec in brez privolitve jemljejo velik del prisluženega denarja, koristi, ki jih dobijo v zameno, pa ne odtehtajo vrednosti odvzetega. Po drugi strani so neto prejemniki vsi tisti posamezniki in skupine posameznikov, ki imajo od davkov in prispevkov pozitivno korist. Še več, veliko med njimi jih je od davkov in prispevkov tako močno odvisnih, da bi brez njih bili precej nebogljeni. Nekako v tem smislu, kot so nebogljeni otroci, če bi jih iz njihovih družin postavili živeti na ulico.
Upoštevaje ideje Tulloca in Buchanana sodijo v skupino neto prejemnikov tudi vsi t. i. iskalci rent, se pravi predstavniki interesnih skupin in politično vplivni posamezniki, ki so s pomočjo političnih povezav prilepljeni na z davki in prispevki pobran denar. Ti posamezniki bi v prostem tržnem boju imeli občutneje nižji standard in višjo stopnjo nebogljenosti. Za uspeh na prostem trgu namreč ni dovolj prepričati samo enega ali dva birokrata z močjo odločanja, temveč se je treba znati vsak dan prikupiti velikemu številu ljudi, potrošnikov, če hočete. Znamenita filozofinja Ayn Rand je še bolj neposredna in iskalce rent imenuje z roparji, ki uživajo v življenju na račun ustvarjalnosti nekoga drugega, neto plačnike, ki so vse to prisiljeni financirati, pa označi kot tista bitja, ki jih državna birokracija prisili v žrtvovanje za namene nekih višjih in težko merljivih ciljev.
Vsak državni proračun je zbiralnica, kamor se steka od ljudi odvzet denar. Na tej stopnji smo vsi še vedno neto plačniki. Neto prejemnike dobimo v tistem hipu, ko začnejo birokrati ta denar deliti naprej. Sploh ni presenetljivo, da so največji neto prejemniki ravno oni sami, saj so njihovi dohodki popolnoma odvisni od jemanja davkov in prispevkov. Takoj za njimi na lestvici neto prejemnikov so iskalci rent, torej tisti posamezniki oziroma podjetja, ki jim na različne načine uspe prepričati birokrate, da so ravno oni tisti pravi, katerim pripada del z davki odvzetega denarja. Samo kot informacijo povem, da je pri nas znesek davkov, ki ga birokrati vsako leto razdelijo preko javnih razpisov in ki torej gre neposredno iz žepov neto plačnikov v žepe različnim iskalcem rent, izredno visok in presega tri milijarde evrov.
Nadvse podobno je z »evropskimi sredstvi«. Evropski proračun ima namreč povsem enako logiko kot katerikoli državni proračun, saj se vanj ravno tako steka z močjo prisile odvzet denar, ki ga nato birokrati, v tem primeru gre za t. i. evrobirokrate, trošijo po svojem lastnem nareku. Preprosto, EU je pač večnacionalna skupnost držav, kamor članice nakazujejo določen znesek kot neke vrste članarino. Tako nakazani znesek pa je lahko samo tisti denar, ki so ga pred tem države članice same odvzele vsaka svojim državljanom.
No, in ko se ta denar po različnih ključih in postopkih razdeli, dobimo ene, ki so neto prejemniki iz evropskega proračuna in druge, ki so neto plačniki v evropski proračun. Med njimi najdemo popolnoma vse državljane vseh držav članic Evropske unije. Posamezna država ne more biti niti neto plačnica niti neto prejemnica, ker gre za trošenje denarja, ki je v osnovi pripadal državljanom vseh držav. Torej so neto plačniki in neto prejemniki lahko samo posamezni državljani, torej ljudje z imeni in priimki. Doktor znanosti zaposlen v Krki je verjetno neto plačnik denarja tako v slovenski kot v evropski proračun, saj je v oba prisiljen plačevati mnogo več, kot pa iz njiju dobi nazaj. Tudi inženir kemije zaposlen v Petrolu je verjetno prisiljen v neto plačevanje v oba proračuna. In podobno je z vsemi uspešnimi podjetniki in z vsemi najbolj sposobnimi kadri vseh držav članic.
Kako to, boste rekli, če pa smo vendar lani Slovenci iz evropskega proračuna prejeli več, kot smo vanj vplačali? Saj to je vendar ja dobro, če smo kot država neto prejemnica denarja iz evropskega proračuna.
Skupni seštevek vseh neto prejemnikov in neto plačnikov s slovenskim potnim listom bi verjetno res pokazal, da so državljani Slovenije iz evropskega proračuna prejeli več, kot pa so bili primorani vanj vplačati. Ja, dragi moji, zato pa so državljani drugih držav dobili manj. To je seveda v prvi vrsti skrajno nepošteno do vseh tistih, ki so v skupno blagajno prisiljeni plačevati najvišje zneske, koristi pa jim teh zneskov ne odtehtajo. Če je na nekem območju, recimo v Sloveniji, več neto prejemnikov kot neto plačnikov v bruseljski proračun, je to več kot jasen signal, da so ljudje v takšnem okolju bodisi zavestno in nadpovprečno nagnjeni k iskanju rent na račun drugih ljudi bodisi bruseljskega denarja zaradi številnih bolj ali manj zapletenih vmesnih procedur ne zmorejo pravilno povezati s prisilnim jemanjem vsem državljanom Evropske unije. Torej z izkoriščanjem tistih, ki so najbolj produktivni in ki imajo največjo zalogo znanja in največ volje po ustvarjanju.
Eno je vendarle gotovo. Tolikšno spodbujanje Slovencev s strani politikov po tem, da naj postanemo neto prejemniki denarja iz Bruslja in postavitev številnih birokratskih organov za nadzorovanje vseh preštevilnih birokratskih postopkov in za izvajanje vseh preštevilnih birokratskih razpisov deljenja denarja, kar vedno poteka od ustvarjalnih posameznikov k iskalcem rent, nas je pripeljalo v stanje, ko imamo v Sloveniji ogromno število napol birokratskih zasebnih agencij, ki skrbijo, da bi se v Bruslju nakopičen denar nadpovprečno nakazoval ravno Slovencem. Vsi ti uradi in agencije imajo osrednjo nalogo, in sicer razlagati ljudem in namesto njih izpolnjevati postopke za pridobivanje na zgoraj opisan ter docela nepošten način nakopičenega denarja iz bruseljske denarnice. Nekako v stilu: če imaš problem, pojdi do ene teh agencij in omogočen ti bo dostop do denarja, ki so ga birokrati pred tem odvzeli našima doktorju in inženirju, če se malce pošalim.
Takšen vzorec razmišljanja privede v stanje, ko kvaliteta posameznega projekta sploh ni več pomembna, samo da se uspe prelisičiti bruseljske birokrate in v Slovenijo spraviti čim več »evropskih sredstev«, ki so v svoji osnovi nič drugega kot, to je treba vedno znova poudarjati, s silo odvzet denar od državljanov iz vseh držav članic EU-ja. Vse skupaj je idealno za razmah iskalcev rent.
Namesto s produktivnim delom in z ustvarjanjem nove vrednosti dajejo zgoraj na kratko opisane agencije bruseljskim birokratom prikrito legitimnost za to, da je jemanje denarja državljanom Evropske unije in njegovo prerazdeljevanje s pomočjo birokratskih postopkov tisti pravi način za dosego hitrejšega gospodarskega razvoja.
Temu početju se je treba odločno postaviti po robu, saj vsi zelo dobro vemo, da je najboljši garant za boljši standard vseh ljudi sveta edino in samo svoboden razum. To ne pomeni nič drugega kot to, da bi ves ta ogromen človeški kapital, ki se sedaj ukvarja z izpolnjevanjem obrazcev in razlaganjem postopkov za človeštvo bil mnogo bolj koristen, če bi se namesto v razlaganje bruseljskih razpisov usmeril v ustvarjanje nečesa novega, boljšega, kvalitetnejšega, ekološko manj potratnega, bolj zdravega.
In kar je morda pri vsem skupaj še najbolj pomembno je to, da bi se s takšnim vsesplošnim uporom proti neto prejemanju na račun prisilnega jemanja drugim predstave birokratov o njihovem pomenu za razvoj človeštva močno znižale. Ljudje bi končno postali svobodni ustvarjalci svojih lastnih življenj, kar pomeni svobodni v ustvarjanju, svobodni v dajanju in svobodni v prejemanju, kar so nam drugi svobodno podarili.Ker je ravno predbožični čas, se ne morem izogniti misli na to, da je v svojem bistvu božiček, ki z razdeljevanjem daril razveseljuje otroke, neke vrste bruseljski evrobirokrat, saj so mu vrečo napolnili starši, ki so torej neto plačniki, on pa je tisti, ki to nakopičeno vrednost deli otrokom naprej. Otroci, ki so v tem primeru neto prejemniki, seveda v svoji nevednosti ne morejo spoznati, da so jim darila predhodno kupili starši. Seveda gre samo za primerjavo, ki bi veljala izključno takrat, ko bi starši božičku bili prisiljeni napolniti vrečo, nikakor pa ne takrat, ko so pri odločitvi glede polnjenja božičkove vreče svobodni. Pri polnjenju vreče z imenom proračun te izbire nimamo. Da ne pozabim: vesel božič z željo po čim več svobodno napolnjenih vrečah.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007