Politika, kapital, mediji in …

V teh prazničnih decembrskih dneh se pri nas predvsem v povezavi s časopisnimi hišami kar pogosto ukvarjamo z vprašanji, kdo nadzoruje slovenske medije: politika ali kapital; kdo nastavlja urednike: politika ali kapital? Podobne argumente smo pri nas že lahko slišali v povezavi z obratovalnimi časi trgovskih centrov. Takrat se je govorilo, da kapital vstopa v življenja ljudi, kar bi naj imelo pomemben vpliv v fazi njihovega razosebljanja. Skratka, že kar nekaj časa se ustvarja občutek, kot da se je iznenada od nekod pojavil kapital, ki sedaj kroji usode ljudi na vseh področjih družbenega življenja, kar bo neizbežno vodilo do konca človeštva.

BREZ KAPITALA NI CIVILIZIRANE DRUŽBE
Razpravljati o kapitalu na tak način je toliko zgrešeno, kolikor je treba vedeti, da je kapital podjetij samo drugo ime za vse stroje, tovornjake, računalnike in tiskarske stroje, zgradbe, patente, znanje in še mnogo drugih stvari, ki jih v vsakem podjetju zaposleni uporabljajo pri svojem delu. Celo znanje in spretnosti ljudi imenujemo kapital – človeški kapital. Nikakor pa kapital ni neka abstraktna tvorba, kot se to v zadnjem času prikazuje pri nas. Ljudje si moramo vsako stvar, ki jo uporabljamo, ustvariti. Celo tako osnovno in vsakdanjo stvar, kot je hrana: kruh, jogurt, maslo je treba proizvesti. In za proizvodnjo se uporabljajo stroji-kapital. Na primer, za peko kruha je treba imeti peč.
Tudi v času pred našim so ljudje pri svojem delu uporabljali kapital, le da je ta bil na mnogo primitivnejši stopnji: lok in sulica, nož, kladivo, ljudje so imeli znanje in izkušnje, kako prižgati ogenj in podobno. Kasneje so nastali ročni obrtniki, ki so prav tako proizvajali s kapitalom. Danes pa imamo tovarne in druga podjetja, ki prav tako proizvajajo s kapitalom. Če primerjamo vsa ta različna obdobja človeštva, se proizvodnja na metodološki ravni ni praktično nič spremenila. Še vedno se za proizvodnjo dobrin uporabljajo kapital, delo in proizvodi iz narave. Seveda je oblika kapitala danes neprimerno boljša, kot je bila nekoč, kar zaposlenim omogoča doseganje mnogo večje produktivnosti. Ampak princip je ostal enak. Jasno je torej, da brez kapitala ni proizvodnje, niti danes podjetij, kjer so zaposleni milijoni ljudi. Brez kapitala ni človeštva; ne danes in ne pred tisoči let. Edino živali ne znajo uporabljati kapitala za premagovanje svojih ovir, zaradi česar je njihov razvoj ostal praktično na nespremenjeni stopnji.
Tako pa je kapital danes bistveno prispeval h kakovosti našega življenja. Z njegovim razvojem se je ljudem povečala možnost izbire, povečala se jim je dostopnost dobrin, čemur je prispevala množična proizvodnja. Tako je tehnični napredek, ki predstavlja samo drugo ime za oplemeniten kapital, bistveno pripomogel k zmanjšanju smrtnosti otrok in ljudi nasploh. V Veliki Britaniji je pred industrijsko revolucijo med leti 1730-49 smrtnost otrok pred dopolnjenim petim letom znašala kar 74,5 odstotka, medtem pa se je ta v letih po njej (1810-29) več kot prepolovila na 31,8 odstotka. Z eno besedo: dosežek (oplemenitenega) kapitala. Pojav strojev je tudi bistveno prispeval k rasti prebivalstva, medtem ko so se ljudje iz vasi preseljevali v mesta in se zaposlovali v tovarnah. S tem so bili dani vsi pogoji za pojav specializacije in z njo povezane rasti produktivnosti, ki je zadovoljstvo ljudi dvignila v do pred kratkim nepredstavljive višave. Množična proizvodnja nam omogoča, da so včasih luksuzne stvari dosegljive praktično vsakomur. Danes za pranje oblačil uporabljamo pralne in sušilne stroje.
Če ne bi bilo kapitala, tudi ne bi bilo proizvodnje zdravil. Stroji so namreč osnovni element pri množični proizvodnji tablet in drugih zdravil, ki jih potrebujemo za zdravljenje. Brez kapitala ne bi bilo danes povsem rutinskih operacijskih posegov, ljudje pa bi umirali za povsem preprostimi boleznimi, kakor nekoč. Danes kapital omogoča, da nam oftalmolog natančno izmeri dioptrijo, kapital pa je tudi nujen pri sami izdelavi očal. Slabovidnim pa je na voljo tudi laserska operacija oči, ki ljudem v samo nekaj minutah povsem neboleče povrne »izgubljen« vid. Brez kapitala-strojev ni mogoče premagovati oddaljenih poti. Za to so namreč potrebni vlak, avto in letalo, ki so bistveno pospešili ekonomsko sodelovanje med ljudmi različnih narodnosti in ljudem povečali možnosti porabe njihovega prostega časa, s tem pa jim dvignili kakovost življenja. Brez kapitala tudi ni mogoče zgraditi hiše.
Skratka, govoriti o kapitalu in strojih kot o nečem abstraktnem in družbeno škodljivem je povsem napačno že povsem v izhodišču. Enako zavajajoče je trditi, da imajo koristi od kapitala samo bogati. Lahko bi trdili celo nasprotno. Kapital in množična proizvodnja sta olajšala in obogatila predvsem življenja revnejših slojev. Bogati so vedno znali poskrbeti zase, danes pa so koristi, ki jih prinaša kapital, na voljo vsem.
Naslednja kakovost, ki jo je v družbo prinesla industrializacija, je postopna ukinitev otroškega dela. Ker je delo za strojem mnogo bolj produktivno od ročnega dela, sta mož in žena z delom v tovarni lahko prehranila celotno družino, kar je pripeljalo do tega, da otrokom ni bilo več treba delati za preživetje. S tem so lahko več časa porabili za učenje in izobraževanje, s čimer so si lahko ustvarili pogoje za lepšo prihodnost.
Treba se je zavedati, da je dodana vrednost fizičnega dela kot takega zelo nizka, v primerjavi s stroji in računalniki praktično nična. Če delavec danes zasluži bistveno več kot pred stotimi leti, to ne izhaja od tega, da bi človek danes v delo vlagal več fizičnega napora, saj danes ljudje v delo vlagajo bistveno manj čistega dela. Višja produktivnost njegovega današnjega dela v primerjavi z njegovim predhodnikom je izključno posledica tega, da ljudje danes uporabljajo stroje in druge tehnične pripomočke, ki jih z eno besedo imenujemo kapital.

NE GRE ZA LASTNINO, PAČ PA ZA NADZOR NAD NJO
Sedaj, ko je jasno, da je kapital nujnost vsake, še tako primitivne, družbe, ki je omogočil širjenje civiliziranosti, se vprašanje, ki že ves čas leži v ozadju političnega dogajanja pri nas, zreducira na vprašanje lastništva kapitala in njegovega nadzora. Pri tem takšna vprašanja, ali medije obvladuje kapital ali politika, postanejo nepomembna. Naj na kratko razložim osnovne pojme, ki definirajo lastništvo kapitala v družbi. V splošnem so pomembni trije: kapitalizem, socializem in fašizem.
Najpreprosteje kapitalizem opredelimo kot ekonomsko-politični sistem svobodnih trgov, ki temelji na svobodni izbiri posameznikov, človekovih pravicah, vključno z zaščito lastninskih pravic, ki predstavlja enega temeljnih potrebnih principov za zaščito pravic posameznikov in kjer je celotno premoženje v rokah posameznikov. Gre za sistem, ki nikomur ne zapoveduje, kako lahko živi in česar ne sme, ljudje pa se odločajo na podlagi svojih vrednot ter znanja in izkušenj.
Socializem lahko opredelimo kot ekonomsko-politični sistem, kjer je celoten kapital v lastništvu države, s tem pa političnega vrha. Ta tudi svobodno določa meje razpolaganja z lastnino. Tak sistem z zanikanjem lastninskih pravic posameznikov v popolnosti zanika osnovne človekove pravice. Zaradi tega ekonomski sistem ovira svobodno izbiro posameznikov, čeprav se med ljudmi pojavljajo zelo všečne parole, da so zaposleni obenem tudi lastniki premoženja. Zgodovina je potrdila, da tak sistem neizbežno vodi v ekonomski in tudi družbeni propad, ob tem pa tako na ljudeh, kot tudi gospodarstvu pusti trajne posledice.
Fašizem lahko opredelimo kot ekonomsko-politični sistem z močno centralizirano državo, ki ne dovoljuje nasprotovanja in kritike, obenem pa strogo nadzira vse družbeno-ekonomske relacije. Tak sistem posameznikom sicer dovoljuje, da postanejo lastniki kapitala, vendar mu s strogimi zakonskimi omejitvami, kaj se sme in česar ne, onemogoča svobodno razpolaganje z lastnino. Kapitalisti tako postanejo le navidezni lastniki premoženja, saj poteka njihovo upravljanje po strogo določenih pravilih. Seveda gre v tem primeru za povsem napačno poimenovanje besede lastnina, saj ta kot takšna brez možnosti razpolaganja lastnikom predstavlja izključno odgovornost, saj ti nimajo pravice biti deležni koristi, ki jih lastnina sicer prinaša. V obeh zadnjih primerih gre za dva v bistvu zelo podobna koncepta, ki v popolnosti zanikata posameznika in njegove osnovne pravice in peljeta v ekonomski propad podjetij in osebni propad ljudi.
Če skrčimo vse troje, vidimo, da kapital kot takšen v nobenem sistemu ni pod vprašajem in da je edino pomembno vprašanje lastništva nad njim oziroma, nadzora nad njim. V prvem primeru so to ljudje posamezniki, v drugem in tretjem pa politični in strankarski veljaki.
Če se vrnemo nazaj na primer novinarskega vprašanja, ali slovenske medije nadzira kapital ali politika, vidimo, da se v njem implicitno skriva strah politikov za izgubo nadzora nad nekdaj družbenim-državnim premoženjem. Seveda ne gre samo za medijske hiše, ampak tudi za nadzor nad bankami, zavarovalnicami in drugimi »pomembnimi« gospodarskimi družbami, ki so bile nekoč v družbenem lastništvu.
Pri celotni zgodbi pa ne smemo spregledati še enega dejstva. Kot članica EU, ki do neke mere temelji na svobodnem gospodarstvu, je lastnike premoženja danes bistveno težje razlastiti kot v času jugoslovanskega komunizma. Seveda se politiki tega zelo dobro zavedajo, zaradi česar se bistveno bolj nagibajo k ohranjanju lastništva v gospodarstvu, kot pa prodajanju in kasnejšemu reguliranju. Lastništvo namreč omogoča neposreden nadzor nad gospodarskim dogajanjem v državi, kontrola pa le posrednega. To pa preko temeljitega nadzora vendarle lahko pomeni prednost za vladajočo politiko, saj se na tak način med ljudmi ustvarja občutek, da politika ni prisotna v gospodarstvu, dejansko ga pa iz ozadja skrbno nadzira in upravlja. Pri nas predstavljajo enega izmed pomembnih vidikov takšnega »nadziranja« gospodarstva tudi subvencije, licence in prerazdeljevanje bogastva preko t. i. javnih razpisov.
Glede na celotno dogajanje pri nas, se zdi, da smo se iz preteklega sistema preveč navadili, da je premoženje oziroma kapital v družbi lahko samo in izključno v rokah strankarskih veljakov in države. Kot vsak racionalni posameznik, tako so tudi državni birokrati zelo naklonjeni ohranjanju gospodarske moči, ki zagotavlja tudi politično moč, kar (ne)posreden nadzor nad poslovanjem podjetij vsekakor pomeni. Tako se zdi, da je strategija politikov ohranjati kolikor lastništva v gospodarstvu je mogoče, kjer pa so lastniki posamezniki, pa uveljavljati svojo kontrolno funkcijo preko reguliranja. Zaradi tega je danes za njih zelo moteče, ko lastniki kapitala postajajo ljudje, ki so politiki šele v drugem planu.
Naj se za konec vrnem k medijem. Za politike bi moralo biti povsem nepomembno, kdo so lastniki medijev, kdo uredniki in kdo novinarji, tako kot bi za njih moralo biti nepomembno, kdo je delovodja v Juteksu. Časopisne hiše so namreč le ena izmed mnogih gospodarskih panog v družbi, kjer ljudje vidijo poslovne priložnosti in so v uresničitev svoje ideje pripravljeni tudi investirati denar. Nekdo vidi priložnost za svoj denar v rudarstvu, drugi v nogometu, nekdo pač v postavitvi medijske hiše. Recimo, v ZDA je povsem jasno, da je CNN bolj naklonjen demokratom in Bloomberg republikancem, zaradi česar se nihče ne pritožuje. Seveda se za vsak medij ve, kakšne so njegove vrednote in tega nihče ne problematizira. Velja pa, da je posamezen medij tako dober, kakor so dobre njegove vsebine. Te pa dnevno potrjujejo bralci. Na tem mestu pa pridemo na lastninske pravice lastnikov, ki jim dajejo popolno svobodo pri uveljavljanju uredniške politike. Gre namreč za odgovornost lastnikov do svojega denarja in tako mora biti. Tako kot mora biti lastniku podjetja povsem svobodno dovoljeno, da ureja odnose znotraj svojega podjetja, postavlja strategije, direktorje in druge zaposlene. Pri tem pa sploh ni pomembno, ali je nek urednik ali novinar nekomu všeč ali ne, oziroma, kakšni so bili razlogi za kadriranje nekoga. Vedno pa smo tukaj na koncu potrošniki, ki po pravilu korenčka in palice ocenjujemo pravilnost lastnikovih dejanj. Pri tem pa je prost vstop kapitala v panogo tisti dejavnik, ki podjetja sili v učinkovitost. Tudi časopisne hiše.Za Tribunal je ta številka še posebej pomembna, saj zaključuje prvi letnik. V tem času smo uspeli bistveno razširiti naše občinstvo, kar nas navdaja z optimizmom, da bodo ideje svobodnih trgov, ki so pogoj za izgradnjo družbe uspešnih in odgovornih posameznikov, v bližnji prihodnosti zaživele tudi pri nas. Seveda pa vam v teh prazničnih dneh želim obilo prijetnih in uspešnih trenutkov, veselja in osebnega zadovoljstva.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007