Minimalna država: se dobri časi resnično iztekajo?

OMEJENO NE POMENI NUJNO MAJHNO IN ŠIBKO
Prva teza: omejeno državo je treba razlikovati od majhne države. Koncepta omejene in majhne države z lahkoto zamenjujemo, ker se pogosto prekrivata. Navajeni smo, da kot kriterij vzamemo delež državne potrošnje v bruto domačem proizvodu. Kadar se ta delež zvišuje, postanemo zaskrbljeni za naše svobode. Kadar se znižuje, nas preplavi občutek olajšanja. Nekaj vendarle je na tem: vredno se je spomniti, da je leta 1930, pred New Dealom, trošenje zveznega proračuna znašalo 3,4 odstotka bruto domačega proizvoda, medtem ko to danes znaša sedemkrat več. Vendar se lahko ob drugačnem pogledu ta številka zdi zavajajoča. Na vrhuncu druge svetovne vojne, na primer, je zvezna vlada potrošila 43,6 odstotka bruto domačega proizvoda. Ampak, ali je bila to ogromna država v slabšalnem pomenu besede? Je šlo za omejevanje naših svobod? Nujno potrebni izdatki države za legitimne namene, kot je nacionalna obramba, ne kršijo načela omejene države, četudi se stroški takšnega početja v deležu bruto domačega proizvoda grozeče povzdignejo. Obstajajo namreč primeri, kjer je delovanje države zajetno in drago, a vendar njeno delovanje ostaja omejeno.

Moja druga teza se glasi, da omejena država lahko spodbuja svobodo ljudi – četudi je njeno delovanje treba plačati. Bi bili Američani leta 1944 kaj manj svobodni, če ne bi potrošili tako ogromnih sredstev za zaustavitev Hitlerja in osvoboditev Zahodne Evrope? Ali, če spremenimo analogijo, ali trošenje države za namene sodstva in gradnje zaporov zmanjšuje svobodo ljudi?

Iz zornega kota, za naše namene ga imenujmo libertarni pogled, ki ga v ZDA zastopa senator Ron Paul, gre vsak dolar, ki ga potroši država, na račun svobode ljudi. Izhodišče takšnega pogleda pravi, da sta si država in svoboda ljudi v nasprotju – da je celotno delovanje države zatiranje ljudi. Skladno s tem pogledom omejena država predstavlja omejeno zatiranje, ki se od tiranije sicer razlikuje v jakosti, ne pa tudi v svojem bistvu. Zanimivo pri tem je, da tak pogled v izhodišču ne prihaja od kakšnega libertarnega misleca oziroma od prijatelja svobode. Prihaja namreč od Machiavellija, velikega analitika odprte in prikrite moči, nasilja in sleparstva. Machiavelli je trdil, da ne obstaja nikakršna razlika med pravično in nepravično državo, ki sta dejansko enaka fenomena, imenovana z različnimi imeni. Vsakršna država, bodisi jo pojmujemo kot pravično ali nepravično, predstavlja zatiranje. Pravična država je nekaj, s čimer se strinjamo in od česar imamo koristi, medtem ko je nepravična država nasprotje tega.

Nasproti temu pogledu pa stoji izhodišče ameriških Ustanovnih očetov in velikih državnikov, ki so ves čas ostro ločevali med pravično in nepravično – oziroma med svobodno in tiransko – obliko države. Kaj pa je Deklaracija o neodvisnosti drugega kot velik razmislek o razliki med absolutnim despotizmom, kot ga je izvajal kralj George III, in svobodo, za katero so Američani upali, da jo bodo lahko uživali pod lastno obliko samovlade? Deklaracija ne govori o tem, kako je pravična država zgolj manj zatiralska od nepravične – kot če bi ameriško republiko primerjali z nacistično Nemčijo in ju razlikovali le v stopnji tiranije. Predniki ZDA so bili prepričani, da je država ljudi, kakor so jo oblikovali, dobra zato, ker izhaja iz narave ljudi samih in kot takšna deluje z zakoni in s soglasjem, s čimer utrjuje svobode posameznikov. Četudi je v svojem bistvu posvečena zaščiti naravnih človekovih pravic, lahko takšna država, še posebej na lokalnih ravneh, ljudi poučuje o ustreznih vrednotah, kajti navade in običaji ljudi so potrebni za izoblikovanje takšnega posameznika, ki si bo tudi sam prizadeval za ohranjanje omejene države in ki bo obenem imel tak značaj, da bo znal svobodo ljudi izoblikovati v nekaj dobrega in trajnega.
To nas vodi do tretje teze: omejena država je lahko združljiva z odločno državo. Omejena država ne pomeni države, ki dela kar se da malo. Boriti se s teroristi ali pa aretirati in sodno preganjati kriminalce, zahteva odločno državo, še posebej v njeni izvršilni veji. Čeprav Ustanovni očetje niso bili nezainteresirani glede vprašanja skupne moči, katero bi bilo smiselno podeliti državi, jih je mnogo bolj zanimalo vprašanje oblik pristojnosti in njihovih delitev, kar bi bilo omejeno z ustavo. Tako so razpravo prenesli iz moči kot edninskega samostalnika, na moč kot množinski samostalnik – iz česar izhaja njihova temeljna ideja o delitvi oblasti. Delitev oblasti je bila mišljena zaradi preprečitve pojava najslabših oblik države in s tem povezane vzpostavitve najboljše kvalitete države. Delitev oblasti je bila ustvarjena z namenom preprečitve tiranije, tj. preprečitve tega, da se katera od vej oblasti ne bi izmaknila zakonom oziroma si podredila in zlorabila drugih vej oblasti. Ustvarjena je bila tudi zato, da bi vsaka od vej oblasti svoje delo opravljala kar najbolje – ohranila pravosodni sistem razsodniški, zakonodajno oblast preudarno in izvršilno odločno. Vse dokler so bili nameni zvezne države omejeni na nekaj pomembnih ciljev – na primer diplomacijo, nacionalno obrambo, spremljanje trgovine med ameriškimi zveznimi državami – lahko uporabljena sredstva za dosego teh ciljev označimo kot razmeroma liberalna in varna.


USTAVODAJNOST NASPROTI DRŽAVI

Moja četrta teza govori o tem, da mora biti omejena država ustavna država. Država mora biti omejena na izvedbo resnično potrebnih ciljev, medtem ko morajo njena sredstva zadoščati za izpolnitev teh ciljev. Določitev teh ciljev je bil velik dosežek politične znanosti Ustanovnih očetov, katerih zaščitni znak je bila ustava – oziroma, če smo bolj natančni, ustava kot izhaja iz načel Deklaracije o neodvisnosti.

Teza pet: omejena država, v smislu ustavne države, je v nasprotju s politično domnevo moderne države, ki se je rodila po New Dealu. Tovrstne domneve so se razširile predvsem na podlagi političnih ved t. i. progresivnega obdobja, kjer so njihovi zagovorniki trdili, da je omejena država Ustanovnih očetov bila učinkovito zdravilo za državo osemnajstega stoletja, ki pa je v spopadu s problemi dvajsetega stoletja nemočna. Po njihovem mnenju so naravne pravice, ki spodbujajo individualizem, nezrela oblika dejanskih pravic in bi utegnile imeti pomembno vlogo v obdobju prevladujočega kmetovanja, v novem obdobju med seboj povezane industrijske družbe pa so povsem brez pomena. Progresivci so bili prepričani, da svoboda ne prihaja od narave oziroma od boga, temveč je produkt države in se lahko uresniči samo v sodobni državi. Daleč od tega, da bi država bila v službi posameznikov in kot takšna potencialno nevarna njihovi svobodi – kajti služabniki so kaj hitro lahko nelojalni – je moderna država popolna etična volja ljudi. Država so ljudje in ljudje so država. Ta čudaška raba besede država predstavlja poskus zagovornikov progresivizma, da v ameriško politiko prevedejo nemški koncept dojemanja države. Pred progresivnim obdobjem Amerika ni imela takšne teorije države. Kot nasprotovanje tovrstnemu konceptu države sta nastala konzervativizem in libertarni antistatizem, v zadnjem času pa se je sovraštvo do nemškega pojmovanja države zamenjalo z nasprotovanjem vladi kot takšni.

Prikažimo si to razliko nekoliko bolj nazorno in si prikličimo vztrajno ponavljanje Woodrowa Wilsona, da »morajo biti žive politične tvorbe darvinistične v strukturi in tudi v praksi.« Na kratko, ne gre za omejeno ustavo Ustanovnih očetov, ampak za živo ustavo, ki pomeni ideal progresivcev in moderne liberalne teorije in prakse. Nespremenjena ali omejena ustava se zdi smiselna, dokler so človeške pravice konstantne in nespremenjene, kot to govori Deklaracija o neodvisnosti. V kolikor pa človeške pravice dojemamo kot zgodovinsko pogojene, ki se v času razvijajo, takrat želimo imeti ustavo, ki jo je moč prosto spreminjati in razvijati skladno s prevladujočo definicijo človeških pravic. Teoretično torej v tem primeru ne obstaja nikakršne jasne omejitve za krepitev pristojnosti države – bodisi gre za lastninske pravice, svobodo govora, ali celo versko svobodo – ki bi državi preprečila, da zagotovi zgodovinsko osvoboditev. Tako je za dosego nekih novih pravic samoizpopolnitve nujno treba žrtvovati stare oziroma naravne pravice. Tako torej za privržence progresivizma, recimo za Baracka Obamo in mnoge liberalce, politična tiranija ne predstavlja več vedno prisotne nevarnosti v smislu, kot sta to razumela James Madison in Aleksander Hamilton (dva izmed ustanovnih očetov, op. p.). V očeh liberalcev zatiralska država ali celo zatiranje večine ne predstavljata politične nevarnosti, ampak se po njihovem mnenju ta skriva v dobro organiziranih kapitalistih, »ekonomskih rojalistih«, skrivajočih se za fasado demokracije, kateri manipulirajo v svojo dobrobit. Vse od časov New Deala liberalci trdijo, da mora omejena država postati neomejena, s ciljem preprečiti tej manjšini, da bi postala zatiralska.

Nova teorija ustave je odsevala tej novi teoriji pravic. V svojem govoru na srečanju Commonwealtha leta 1932 je FDR [Franklin Delano Roosevelt, op. p.] dejal, da je država pogodba, po kateri je »vladarjem podeljena moč, s katero se ljudje strinjajo in sicer pod pogojem, da jim ti dodeljujejo določene pravice.« Skladno s tem pogledom ljudje podeljujemo vladarjem moč, ti pa nam v zameno dajejo pravice. Z drugimi besedami, pravice s tem niso več naravne ali podeljene od boga, temveč izhajajo kot rezultat dogovarjanj z državo. In na plečih vladarja ali skupine vladajočih je, da sproti skrbijo za pogajanja in sproti spreminjajo pravice ljudem – dodajajo nove in umikajo nekatere obstoječe – vse z namenom ohranjanja skladnosti spreminjajoče se ustave s časom. Zahtevbne – obstaja še kaka druga beseda? pravice – pravice, ki jih ustvari in oblikuje država – zamenjajo naravne pravice. S tem novim odnosom med ljudmi in državo nezaupljivi pogledi proti državi niso več potrebni, saj več kot ji podelimo pristojnosti, več pravic dobimo v zameno – socialno skrb, zdravstveno oskrbo, zavarovanje proti nezaposlenosti in tako dalje in tako naprej.

ŠE JE ČAS ZA ODLOČITEV

Moja šesta teza govori o tem, da izginotje omejene države v dvajsetem stoletju ni bilo neizogibno. Sodobni liberalci nas prepričujejo o tem, da je obstoj velike države bila nujnost novih okoliščin. Del skrivnosti tolikšnih pristojnosti države se skriva v sami trditvi, da je bila rast države neizogibna – da je vse skupaj del darvinističnega procesa, ki je v sovražnem okolju dvajsetega stoletja demokraciji omogočil preživeti: nenazadnje, če obsežno državo smatramo kot neizogibno, potem pač ne razmišljamo o njenih alternativah. Vendar, trditev o neizogibnosti je bila med drugim zavržena tudi v zelo uspešni knjigi Roberta Higgsa Crisis and Leviathan. Kar ta knjiga prikazuje, je to, da ameriški državni aparat ni rasel postopno in enolično kot odgovor na nove razmere dvajsetega stoletja, ampak v posameznih sunkih, praviloma kot odgovor na politične oziroma ekonomske pojave.

Vrnimo se za trenutek k deležu v bruto domačem proizvodu kot indikatorju obsega države: med prvo svetovno vojno in v obdobju New Deala se je ta dramatično povišal, kot odgovor na veliko depresijo, potem se je ponovno povišal v drugi svetovni vojni, nato v zgodnjem obdobju hladne vojne in nazadnje ponovno z Great Society v 1960-ih let [obsežen program potrošnje države podoben New Dealu, op. p.]. Med temi skoki imamo skoraj popolnoma ravne črte. Dejansko je po vsakem od teh dogodkov prišlo do rahlega zmanjšanja države, vendar z novimi ravnmi vedno višje od predhodnih – t. i. Higgsov učinek nezmožnosti povratka. Dejstvo, da je bila rast države posledica političnih odločitev kot odgovor na spreminjajoče se politično okolje, spodbija tezo, da je bila velika država neizogibna in na nek način usojena. Spominja nas na Aristotelove argumente o tem, da se vladajoči sistemi spreminjajo zaradi spreminjajočih se demografskih in drugih okoliščin, v prvi vrsti pa zaradi odločitev, ki jih sprejmejo tisti, ki vladajo. To pa nam daje samozavest, da nadaljnja rast države ni neizogibna.

Še beseda previdnosti: niti zaton velike države ni neizogiben. Konzervativci in tudi libertarci so prepričani v to, da je velika država usojena na propad. Nekateri vidijo odrešenika v sodobni tehnologiji: vzpon računalnikov in mikročipov, poleg odmika od masovne proizvodnje k proizvodnji majhnih serij, k specializirani proizvodnji, bi naj pomenil tudi to, da je današnja birokracija, ki praviloma izhaja od zgoraj navzdol, zastarela. Vendar to se ni zgodilo. Nekateri drugi spet predlagajo, da bo občutne reze zahtevbnih pravic terjal šele demografski zid, v katerega se bomo zaleteli, ko se bo upokojila t. i. baby boom generacija. To je mogoče, ampak mogoče je tudi, da bo prišlo do dviga davkov, s čimer se bo socializiral večji del ustvarjene vrednosti.

To pripelje do sedme, zaključne teze: omejena država ni izgubljen ideal. Navdih za podnaslov tega govora Ali so dobri časi resnično minili? predstavlja podeželska glasba Merle Haggard z enakim naslovom. Pesem postavlja vprašanje, »ali se valimo po klancu navzdol / kot snežna kepa, ki se kotali proti peklu?«. Kljub njeni kritiki takratnih razmer – napisana je bila v času Jimmyja Carterja, ko je bilo nad čem obupovati – pa pesem zaključi v pozitivnem tonu, kjer nas med drugim pouči, da se naj »postavimo v bran / in vsi pozvonimo na Zvonec svobode.« To je dober nasvet in nasvet, ki pomaga. Vendar, obnovitev ustavne države zahteva mnogo več. Zahteva namreč to, da ponovno pretehtamo vlogo politike v družbi in globoko presodimo, kje so meje njenega razumnega delovanja. Doslej nismo v predsedniški kampanji našli nič od tega.

Charles Kessler

z dovoljenjem Hillsdale Colege objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008