Padanje evropskega gospodarstva

Nekako od sredine leta 2006 traja čiščenje slabih finančnih naložb na svetovnih finančnih trgih, ki ga je povzročil zlom drugorazrednega trga nepremičninskih kreditov v ZDA. Namesto da bi slabi investitorji in z njimi povezane bonitetne hiše, ki so očitno spregledale riziko tolikšnega izdajanja borznih papirjev, vezanih na izplačevanje teh kreditov, izpadli iz igre in v polni meri plačali ceno svojih neodgovornih odločitev, so jim centralne monetarne oblasti z argumentacijo preprečitve panike in paničnega srkanja denarja iz gospodarstva priskočile na pomoč. Z občutnim znižanjem obrestnih mer in posledičnim porastom obsega denarja v obtoku in padcem kupne moči dolarja so stroške čiščenja, ki bi ga največji igralci na finančnih trgih po vsem svetu opravili v zelo kratkem času in z nižjimi stroški, v veliki meri prenesli na vse Američane, ki za vsak svoj dolar zdaj dobijo manj blaga in storitev, kot so jih dobili prej. Vse skupaj, kako ironično, neodvisno od njihovih vsakodnevnih naporov in prizadevanj na delovnih mestih. Preprosto zaradi teženj nekaterih, da se jim brez truda in povsem umetno popravijo bilance. V von Misesovem besednjaku so ameriški birokrati povzročili t. i. »s povišano ponudbo denarja sprožene spremembe v kupni moči denarja«, kar s preprostimi besedami pomeni, da si lahko danes z enako vloženega truda v delo Američani privoščijo občutno manj, kot so si lahko privoščili včeraj.

Problem je v tem, ker gre prerazporejanje premoženja z administrativno pocenitvijo oziroma podražitvijo denarja vedno na račun enih in v dobro drugih in kot takšno ni rezultat aktivnosti na trgu, temveč posledica političnega lobiranja za osebne interese. V prvi vrsti gre za to, da nihče ne bi smel imeti pristojnosti določanja osnovne cene denarju za celotno gospodarstvo, saj gre za izjemno veliko moč centralnega vplivanja na milijone dogovorov, ki jih medsebojno vsakodnevno sprejemajo ljudje. In vedno, ko ima nekdo pristojnost centralno določati osnovno ceno denarju, kot prevladujočemu merilu vrednosti, bo prej ali slej prišlo do lobiranja interesnih skupin za to, da se to osnovno ceno denarju dejansko tudi spreminja, pač glede na pričakovanja vpletenih interesnih skupin. Celotna cena denarja bi morala biti spontan rezultat med željo po denarju na eni strani in pripravljenostjo po ponudbi denarja na drugi, pri čemer bi povpraševalci in ponudniki sodelovali na trgu brez omejitev.

Kakorkoli, na drugi strani je bila situacija v EU po zlomu sekundarnega trga nepremičnin v ZDA navidez boljša od situacije v ZDA, saj je birokratsko sprožen padec zaželenosti dolarja pomenil zelo hiter preskok na evrsko oblikovanje cen energentov, predvsem surove nafte kot trenutno prevladujočega energenta v svetu [glej sliki]. To je med drugim pomenilo tudi, da so se zaradi padanja zaželenosti dolarja Američani znašli pod močnejšim pritiskom za ohranjanje standarda kot ljudje v EU. Samo po sebi se torej postavi vprašanje, kako to, da so v ameriških podjetjih kljub hitremu porastu stroškov energentov [upadanje zaželenosti dolarja na finančnih trgih] in hitri podražitvi kreditnih linij [tveganje je postalo dražje], zaposleni v ZDA še vedno sposobni ustvariti bistveno več od zaposlenih v Evropi? Zakaj bo prirastek novo ustvarjenih količin blaga in storitev v ameriškem gospodarstvu ponovno višji od prirastka v EU in še posebej od prirastka v Nemčiji kot največjem gospodarstvu v EU?

V svojem bistvu je odgovor precej preprost. Za gospodarski napredek in dvig kvalitete življenja je treba predvsem ustvarjati, osnovni pogoj za to pa sta znanje in na svobodi ustvarjanja [minimalni državi] temelječa družba. In kar se svobode ustvarjanja tiče, so ZDA še vedno precej pred zbirokratizirano EU, saj so še vedno druga država na svetu po obsegu nevidnega kapitala na prebivalca, in sicer takoj za Švico. Kljub temu da v svetu trenutno ni minimalne države recimo von Misesovega tipa, kjer bi bilo dovoljeno svobodno razpolaganje z rezultati lastnega dela in kjer bi država skrbela izključno za varovanje zasebne lastnine in za splošno varnost ljudi, so ZDA še vedno močnejši magnet od EU, ki privlači ljudi, željne ustvarjanja, saj je svoboda ustvarjanja še vedno precej nad tisto, ki jo, z izjemo Ircev in Luksemburžanov, uživamo državljani držav članic EU.

Tako velik obseg nevidnega kapitala je posledica tega, da je svoboda ustvarjanja v ZDA skoraj dvesto let privabljala ljudi z najboljšim potencialom in to iz celotnega sveta. Tako sploh ni čudno, da praktično ves tehnološki napredek na svetu ustvarijo ljudje, živeči v ZDA: od računalniških tehnologij do nadzornih sistemov za čiščenje zraka in vode. Brez njihovih dosežkov niti tega komentarja ne bi mogel pisati in vam ga zakodiranega posredovati v vaš elektronski nabiralnik. Kar se danes marsikomu zdi povsem običajno, je posledica dolgotrajnih raziskovanj številnih ljudi z visokimi sposobnostmi. Vprašajte denimo Microsoftove inženirje, koliko vrstic programske kode vsebuje njihov nov operacijski sistem Windows Vista in naj vam povedo recimo o protokolih za prenos informacij do nadzorne konzule operacijskega sistema ali pa recimo Intelove inženirje o načinih, kako polprevodniki prenašajo elektronske signale med komponentami njihovih dvojedrnih procesorjev in boste videli, kam ciljam.

ZDA tega niso dosegle z birokratskim planiranjem gospodarskega razvoja, kot želijo početi bruseljski evrobirokrati in pri tem v svoje dokumente hitijo zapisovati, kako je cilj vseh nas živečih v EU postati najbolj razvito gospodarstvo na svetu in nam pri tem preko super razkošnih konferenc in smejočih obrazov ponujajo rešitev v obliki kupa papirjev, ki sliši na ime Lizbonska strategija. Najbolj razvito gospodarstvo se dela in ne govori in piše. Google, Microsoft, Apple, IBM so nastali z delom in ne z govorjenjem o tem, kako bi bilo dobro imeti moderna podjetja. Pisati in govoriti o tem zna vsak.

Ob vsem bohotenju bruseljske birokracije, kjer birokrati dnevno proizvedejo kupe novih pravilnikov, s katerimi po potrebi in po prevladujočih političnih preferencah ovirajo delovanje podjetij in razvoj znanja, je to misija nemogoče. Za to, da bi EU dejansko postal prostor, kjer bi ljudje živeli kakor bi sami želeli, brez velikopoteznih besedičenj o nujnosti razvoja, bi bilo treba spremeniti ves ustroj delovanja EU in Unijo skrčiti izključno na štiri svoboščine, ki so jih ustanovitelji EU zapisali že davnega leta 1957 v Rimsko pogodbo o ustanovitvi EGS: prost pretok kapitala, prost pretok ljudi, prost pretok blaga in prost pretok storitev.

Poleg tega bi vsi evropski birokrati nujno morali spremeniti koncept dojemanja vloge države in s tem njih samih v družbi in sicer stran od podeljevalcev posebnih pravic in k zaščiti zasebne lastnine ter zagotovitvi fizične varnosti. Vse ostalo je nepotrebna birokratizacija, ki zgolj omejuje svobodno ustvarjanje ter znižuje stopnjo nevidnega kapitala, ki je tako nujna za dvig kvalitete življenja. Rešitev za kvalitetnejše življenje torej niso tisočeri vseevropski programi, ki se razprostirajo od subvencij za gojenje oljne repice do programov vseevropskega medkulturnega dialoga in raznih vseevropskih univerz, temveč minimalna država, temelječa na vladavini prava in zaščiti ekonomske in osebne svobode državljanov.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008