Prosti trgi proti intervencionistični državi

Sredi prve polovice 1926-ega leta je avstrijski ekonomist, Ludwig von Mises, na trimesečni turneji predavanj obiskal Združene države Amerike. Po vrnitvi v rodno Avstrijo je imel na dunajskem industrijskem klubu govor z naslovom Spremembe v ameriški ekonomski politiki, kjer je dejal:

»ZDA so postale imenitna in bogata država pod vladavino ekonomskega sistema, ki prosti iniciativi posameznikov ni predpisoval nikakršnih omejitev. To je ustvarilo prostor za razvoj produktivne sile. Ameriška nezaslišana ekonomska rast ni rezultat posebne obljudenosti ameriške zemlje, ampak ekonomske politike, ki je razumela, kako najbolje izkoristiti priložnosti, ki jih zemlja ponuja. Ameriška ekonomska politika je zmeraj zavračala – in še zmeraj zavrača – kakršno koli zaščito za manj uspešne in nekonkurenčne pred bolj učinkovitimi in konkurenčnejšimi. Uspeh takšne politike je tako veličasten, da bi kdo lahko pomislil, da ga Američani ne bodo nikoli spremenili.«

Toda Mises je svoji dunajski avdienci nadaljeval, da se v Ameriki že slišijo neki novi glasovi. Glasovi, ki terjajo, da je nujno treba in da bi bilo zaželeno, da se zasebna lastnina podredi državnemu nadzoru, kot tudi, da se naj država bolj neposredno zavzame za prerazdeljevanje dohodka. Med ameriškimi akademiki in intelektualci v medijih in politični areni se je rodilo močno gibanje in se zavzelo, da se državo potisne v te smernice.

Dejansko je Mises leta 1926 videl ZDA kot kraj, kjer sta »obe politični strani, tako republikanci kot tudi demokrati, pripravljeni sprejeti radikalne ukrepe, ki vodijo v to smer. In to z namenom, da bi ohranili svoje elektorske glasove.« Sam je potem nadaljeval, da »rezultati takšne politike v ZDA ne bodo nič drugačni kot tisti »doseženi« v Evropi.«

Trend smeri kolektivizma se je v 1930-ih in 1940-ih letih v več delih Evrope razvil v svojih ekstremnih oblikah komunizma, fašizma in nacizma, ki predstavljajo popolno zanikanje proste ekonomije in svobode posameznika. V ZDA trend kolektivizma ni šel nikoli do tega ekstrema, čeprav se je Rooseveltov prvi New Deal zelo približal fašističnemu modelu.

Danes so komunizem, fašizem in nacizem že mrtvi v svojih oblikah iz dvajsetega stoletja. Vsi so popolnoma propadli, ljudem pa niso prinesli drugega kot smrt in uničenje. Pa vendar, medtem ko mnogi trdijo, tako na politični levici kot desnici, da je v njihovih okoljih prevladal kapitalizem, je to, kar prevladuje v današnjem svetu, daleč od tega, kar so ekonomisti klasično liberalne struje, kot na primer Mises, smatrali za tržno gospodarstvo.

Resnično tržno gospodarstvo bi tako sam opisal v naslednjih osmih točkah:
- Vsa proizvodna sredstva so v zasebni lasti.
- Uporaba teh proizvodnih sredstev je pod nadzorom zasebnih lastnikov, ki so lahko posamezniki ali podjetja.
- Povpraševanje potrošnikov določa način, kako bodo proizvodna sredstva uporabljena.
- Tržne sile ponudbe in povpraševanja določajo cene proizvodnih dobrin in ostalih faktorjev proizvodnje, kot je, na primer, delo.
- Uspeh oziroma neuspeh posameznika ali podjetja je določen na podlagi dobička oziroma izgube podjetij, kar je določeno na podlagi njihove večje oziroma manjše sposobnosti zadovoljevanja potreb potrošnikov v konkurenci z ostalimi podjetji na trgu.
- Trg ni omejen samo na transakcije v domačem okolju, ampak vključuje tudi prosto mednarodno trgovino in prosto gibanje ljudi.
- Monetarni sistem temelji na tržno določenem blagu (recimo zlatu ali srebru), bančni sistem pa je v zasebni lasti, je predmet konkurence in ni nadzorovan oziroma reguliran s strani države.
- Državna oblast je omejena v svojih aktivnostih na varovanje varnosti, zaščito svobode in zasebne lastnine.

Če upoštevamo to definicijo, trenutno ni nobena država, niti ZDA niti katera koli druga država, tržna družba. Postavi se torej vprašanje, kakšen tip ekonomskega sistema imamo? Mises to razlaga v svoji zbirki esejev Critique of Interventionism iz leta 1929:

»Skoraj vsi pisci na temo ekonomske politike in skoraj vsi državniki in strankarski vodje težijo k idealnemu sistemu. Ta po njihovem prepričanju ni niti kapitalistični niti socialistični sistem, ki naj ne bi temeljil niti na [neomejeni] zasebni lastnini nad proizvajalnimi sredstvi niti na javni lastnini. Prizadevajo si za sistem zasebne lastnine, ki ni prosta, ampak je regulirana in usmerjena skozi državno intervencijo in z drugimi družbenimi silami, kot so delavski sindikati. Takšno obliko ekonomsko-političnega intervencionizma imenujemo sistem oviranega tržnega reda.«


INTERVENCIJSKO GOSPODARSTVO

Intervencijsko gospodarstvo bi lahko definirali v spodnjih sedmih točkah:
- Zasebna lastnina nad proizvajalnimi sredstvi je omejena oziroma odvzeta s strani politične oblasti.
- Uporaba proizvodnih sredstev zasebnih lastnikov je predmet državne prepovedi oziroma regulacije.
- Uporabnikom proizvodnih sredstev je onemogočeno, da bi sledili izključno potrošniškemu povpraševanju.
- Oblast vpliva na oblikovanje cen potrošnih dobrin in/ali proizvodnih dejavnikov, vključno z delom, oziroma ga nadzira. Oblast zmanjšuje pomen ponudbe in povpraševanja na uspeh oziroma neuspeh številnih podjetij, medtem pa povečuje svoj vpliv in nadzor nad tržnimi izidi. In to s pomočjo takšnih umetnih sredstev, kot je regulacija cen in proizvodnje, omejevanje prostega vstopa v panogo, z neposrednimi in posrednimi subvencijami in s prerazdeljevanjem premoženja.
- Potencialna tuja podjetja odvrača od prostega vstopa na domači trg oziroma jih pri tem omejuje preko sistema uvoznih prepovedi, carin ali kvot. Prepovedano oziroma okrnjeno je tudi prosto gibanje ljudi.
- Država regulira monetarni sistem tako, da določa, kaj se uporablja kot plačilno sredstvo, z določanjem vrednosti denarja in z določanjem stopnje povečevanja oziroma zniževanja denarne mase. Vse to kot orodje, ki vpliva na raven zaposlitve, dohodka in rasti gospodarstva.
- Vloga države ni omejena na varovanje varnosti, zaščito svobode in zasebne lastnine.

Pomembno je poudariti, da se lahko tak intervencionističen sistem izvaja le z uporabo nasilnih sredstev. Samo ustrahovanje oziroma uporaba sile lahko ljudi prisilita v to, da začnejo zasledovati določene cilje, ki se razlikujejo od tistih, ki bi jih sprejemali sicer, če ne bi bilo državne intervencije. Zatorej velja, da medtem ko se intervencija običajno razlaga pod rubriko »javna politika«, ni pri tem nič »javnega«. Gre le za politiko prisile, ki jo izvajajo politiki in birokrati.

Soočimo intervencionistično politiko s politiko svobodnih trgov oziroma gospodarstvom brez omejitev. Kar je tukaj najbolj osupljivega je sama narava spontanosti resnično tržno naravnanih družbenih sporazumov. Uporaba nasilja oziroma ustrahovanje z njim sta pri tržno naravnanih sporazumih zmanjšani na minimum, posameznik pa je prepuščen prostemu ustroju svojega življenja in je prost, da izboljšuje svoj položaj preko prostega združevanja z ostalimi.
Z našimi rojaki državljani moramo deliti jasen in prepričljiv pogled na pomen svobodne družbe in tržnega gospodarstva. Če bomo pri tem uspešni, se bo era intervencionistične države zamenjala z novim obdobjem svobode ljudi.

Richard Ebeling

z dovoljenjem Freemana objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008