Dogodivščine Jonathana Gullibla

Merryberry

Medtem ko je Jonathan premišljeval o tem, v katero smer zdaj, se mu je previdno približala nekoliko okrogla in zanemarljivo oblečena ženska. Gnili vonj po močvirju in njeni slabo negovani mastni lasje so Jonathana odvračali. Miško se je kar zapodil vstran. »Hej! Se želiš dobro počutiti?« je nekoliko nervozno zašepetala. Jonathan se je s studom nekoliko odmaknil. Z nenaravnim glasom je ponovila: »Se želiš dobro počutiti?«
Po policistovem opisu nemoralnosti je bil nekoliko v zadregi in ni vedel, kaj bi odgovoril. Edino, v kar je bil prepričan, je bilo to, da mu tale odvratna ženska gotovo ni poskušala prodati seksualnih storitev. Odkrit, prijazen in občutljiv deček, kakršen je Jonathan bil, ji je odgovoril: »Ali se ne želimo vsi ljudje počutiti dobro?«
»Pridi z mano,« mu je dejala in ga trdno prijela za roko. Peljala ga je čez sprehajališče in skozi neka temačna vratca. Jonathan, ki se je medtem spomnil ropa, se je nekoliko obotavljal in ob smradu, ki je prihajal od nje, zadrževal dih. Še preden je sploh poskusil protestirati, je ženska že zaklenila vrata. Jonathanu je namignila, naj se usede za mizo. Iz svoje torbice je potegnila zavoj obilnih cigar. Izbrala je eno, ji pregriznila konico, jo prižgala in zadovoljno potegnila dolg dim.
Jonathan, ki se je neudobno premeščal po stolu, je naenkrat vprašal: »Kaj želite od mene?«
Energično je izdihnila oblak dima in osorno odvrnila: »Ali hočeš Merryberry?«
»Kaj je to Marryberry?« je vprašal Jonathan.
Od sumničavosti so se ji nekoliko zožile oči.: »Ali res ne veš, kaj je to Merryberry?«
»Ne,« je rekel Jonathan in se pripravil, da bo odšel. »Sicer pa nisem prepričan, če me to sploh zanima, tako da se vam zahvaljujem.«
Ženska mu je ukazala, naj sede nazaj, kar je Jonathan proti svoji volji tudi storil. Med kajenjem cigare ga je od blizu preletela in dejala: »Povej mi, ti nisi od tukaj, ali ne?«
Jonathan je obstal in se zbal, da ta ženska morda ni ugotovila, da je novi prišlek. Vendar, še preden ji je utegnil odgovoriti, je zavpila: »Napačen signal! Doobie, pridi ven.«
Izza visokega, ozkega ogledala so se naenkrat odprla skrivna vrata in skozi njih je v sobo skočil uniformirani policist. »Kako ste kaj?« je dejal in Jonathanu ponudil roko. »Jaz sem Doobie, to pa je moja partnerica, Mary Jane. Oprostite za nevšečnosti, ki sva vam jo povzročila. Sva tajna agenta in preganjava trgovino z Merryberry.« Obrnil se je k Mary Jane in dodal: »Sestradan sem. Dajva se temu mladeniču odkupiti in si privoščimo malo osvežitve.«
Iz kredenc v sobi sta pričela vlačiti škatle, pakete, steklenice in kozarce vseh mogočih oblik in velikosti. Hrana! Jonathan je začutil olajšanje, iz ust pa so se mu ob pogledu na pojedino začele cediti sline. Dvojica si je pričela streči. Na mizi je bilo hrane vseh vrst, od svežega kruha, masla, marmelade, koščkov sira, čokoladnih mešanic in drugih slastnih dobrot. Doobie je pograbil velik kos biskvita, ki ga je na debelo namazal še z maslom in marmelado. »Dečko, daj, zakoplji v hrano,« je s polnimi usti dejal. »Nobenega čakanja v politkafejih za ekipo, ki preganja Merryberry, ni tako Mary Jane?« je dejal in zamahnil z roko. Z usti, polnimi bonbonov, mu je Mary Jane lahko zgolj prikimala.
Ves lačen si je Jonathan vzel kos kruha z marmelado. Z namenom nadaljevati s pogovorom je nekoliko postal in ponovno vprašal: »Kaj je to Marryberry?«
Mary Jane si je natočila skodelico kave in vanjo vsipala tri zvrhane žlice sladkorja. Med dodajanjem neke kreme v skodelico je odgovorila: »Ali resnično ne veš? Torej, Merryberry je vrsta nelegalnega sadja. Če bi prej od mene želel kupiti Merryberry, potem bi za deset ali dvajset let bil poslan v ZOO.«
Po vsej sobi se je zaslišalo, kako je Jonathan v hipu pričel goltati. Ravnokar je za las ušel ZOO-ju! Marry Jane in Doobie sta se za trenutek spogledala in se začela na ves glas režati.
»Vendar, kaj je tako narobe z Merryberry?« je zahteval Jonathan. »Ali zaradi nje ljudje postanejo bolni? Nasilni?«
»Slabše od tega,« je rekel Doobie in si med govorjenjem v rokav obrisal ostanke marmelade in masla, ki so se mu nabrali na bradi. »Marryberry spreminja počutje ljudi, da ti samo sedijo in sanjarijo.«
»Ostudno,« je dodala Marry Jane, ko je Doobieju prižigala cigaro. Ob mazanju maslenega peciva s kremnim sirom je zamrmrala: »Gre za beg pred realnostjo.«
»Tako je,« je s polnimi usti peciva zamomljal Doobie in si ob tem popravljal pas s pištolo. Jonathan še nikoli ni videl, da bi si kdo tako hitro basal hrano v usta. »Mladi danes nimajo več nikakršne odgovornosti do lastnih življenj. Ko želijo s pomočjo Merryberry ubežati realnosti, jih mi hitro vrnemo nazaj. Aretiramo jih in jih pospravimo za rešetke.«
»Je to bolje za njih?« je vprašal Jonathan in Doobieju diskretno ponudil robček.
»Seveda,« je odgovorila Mary Jane. »Hočeš zvrniti kozarček viskija, Doobie?« Doobie se je samo zarežal in ji dal kozarček. Do roba ga je napolnila z rjavo vsebino in sicer iz steklenice, ki ni bila označena z nalepko. Vrnila se je k Jonathanovemu osnovnemu vprašanju in odvrnila: »Veš, Merryberry povzroča odvisnost.«
»Kaj to pomeni?«
»To pomeni, da je hočeš vedno več. Počutiš se, kot da brez Merryberry sploh ne moreš nadaljevati z življenjem.«
Jonathan je razmišljal: »Mislite, da je to podobno kot da bi bili ljudje brez hrane?« je komaj slišno dejal, saj je Doobie medtem precej močno rignil.
Slednji se je ob požiranju drugega kozarčka viskija in hlastanju cigare ves zadovoljen nasmihal: »Ne, ne. Merryberry nima nobene hranilne vrednosti in je morda celo zdravju škodljiva. Daj, Mary Jane, mi želiš podati pepelnik?«
»In, če je Merryberry dejansko škodljiva,« je rekla Marry Jane in si s koščkom piškotka mešala kavo, »potem bi mi vsi tem zavrženim ubožčkom plačevali zdravljenje in to ne glede na škodljivost in neumnost njihovega vedenja in njihovih navad. S tem bi bili breme vseh nas.«
»Če ljudje škodijo samim sebi, zakaj bi potem vi morali to njihovo norost plačevati?« je bleknil Jonathan.
»To je edina humana stvar,« je rekel Doobie, ki je že bil nekoliko opit. Ob vsaki misli, ki mu je prišla na pamet, so mu roke začele opletati po zraku sem ter tja. »Mi rešujemo probleme ljudi. Guvernerji morajo skrbeti za financiranje visokega števila problemov s tem, ko dajejo denar za naše plače in denar za velik ZOO, veš sinko. Ne pozabi, kako so bili lansko leto prisiljeni reševati tobačno industrijo in industrijo sladkorja, ki sta se znašli v težavah. Ljudi je treba nahraniti, saj to vendar ja veš? In vse te probleme, ter seveda še mnogo drugih, rešujejo davki. Davki skrbijo za bolne ljudi. To je edini spodoben in civilizacijski način. Marry Jane, daj, podaj viski.«
Marry Jane je prikimala in mu podala viski. Z ostankom prejšnje si je prižgala novo cigaro. Dobbie je bil v elementu. »Ker smo dolžni vsakomur pomagati, je pač treba vršiti močan nadzor in spremljati početje ljudi.«
»Mi?« je vprašal Jonathan.
»Eeeh!« je kolcnil Doobie. »Oprosti mi za trenutek.« Iz svojega srajčnega žepa je potegnil stekleničko z zdravili. »Ko rečem mi, s tem ne mislim tebe in mene osebno, temveč to, da nam guvernerji določijo, kako se smemo vesti in to, kdo mora plačati za odpravo neustreznega vedenja. Dejansko je tako, da dobro vedenje plačuje za slabo vedenje. Saj to je smiselno, Marry Jane, ali ne? Kakorkoli, guvernerji se pri teh odločitvah ne motijo, kot se motimo mi, navadni ljudje.« Dobbie je za trenutek prenehal govoriti in pogoltnil dve rdeči tabletki. Postajal je vse manj razločen. »Smešno, kako vedno rečem 'mi', ko govorim o teh rečeh. Marry Jane, bi tudi ti vzela kakšno tabletko za pomiritev?«
»Hvala, vendar ne bi,« je prijazno odvrnila. Vrgla mu je prefinjeno oblikovano kovinsko škatlico in dodala: »Moja prelepa rožnata pomirjevala delujejo mnogo hitreje. Komaj sem sposobna začeti dan, če ne popijem kave in vzamem ene izmed teh. Lahko poskusiš, če hočeš. Gre za najnovejši izdelek uradno potrjene kemijske industrije.«
Jonathan se je spomnil politikov, ki jih je na svoji poti srečeval. »Ali so guvernerji res toliko modri, da so sposobni vsem ljudem določati, kako se je treba vesti?«
»Nekdo to mora početi!« je zarjovel Dobbie, ob tem, ko se je nekoliko opotekel na svojem stolu. Vzel je še eno rundo viskija, si z njim poplaknil piškotke in rožnato tabletko, ter se srepo zazrl v Jonathana. »Če se ljudje ne bodo pravilno vedli, bomo tej nesnagi že pokazali odgovornost s tem, ko jih bomo vrgli v ZOO!« Doobie ju je začel nagovarjati, naj se mu pridružita ob pitju.
»Ne, hvala,« je rekel Jonathan. »Kaj ste mislili z odgovornostjo?« Marry Jane je vstala, da bi si v kavo nalila nekaj viskija in dodala še več sladkorja in kreme. »Ne vem, kako bi … daj, Doobie, ti razloži.«
»Hmm, naj pomislim.« Doobie se je nagnil nazaj in potegnil svojo cigaro. Če ne bi skoraj izgubil ravnotežja, bi bil Doobie v tem položaju videti moder. Ko se je uspel obvladati, je dejal: »Odgovornost je sprejemanje posledic za lastno vedenje. Tako je to. To je edini način, kako človek odraste, se uči.« Dim okoli njega je postajal vse gostejši, ko je ob vnetem premišljevanju o odgovornosti hitel kaditi.
»Ne, ne,« ga je prekinila Marry Jane, »to je preveč sebično. Odgovornost je skrbeti za druge. Ko jih odvračamo od tega, da bi škodili samim sebi in jih s tem obvarujemo pred njimi samimi.«
»Kaj je bolj sebično,« je vprašal Jonathan, »to, da skrbimo zase ali to, da se brigamo za to, kaj počnejo drugi?« »Obstaja samo en način, kako odgovoriti na to vprašanje,« je razložil Doobie. Kot strela se je vstal in s stolom sunil ob tla. »Peljiva ga k Velikemu Osvajalcu. Če kdo, potem bo on gotovo vedel, kaj je to odgovornost!«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008