Tribunalovo oko

Blanka Doberšek, novinarka RTV Slovenija, je za TV-Dnevnik 7. avgusta 2008 otvoritev Olimpijskih iger v Pekingu pospremila z besedami:

»Trdno sem prepričana, da bodo po jutrišnjem dnem Kitajci povsem zasenčili Severnokorejce, ki veljajo za mojstre množičnih predstav.«

Kot prazen je izpuhtel nagovor kitajskega predsednika Hu Jintaoa novinarjem, ko jim je zagotovil, da se politika ne bo vmešavala v sam potek olimpijskih iger, saj je »neizogibno, da imajo ljudje različne poglede na stvari, ki se lahko razrešijo le na osnovi medsebojnega spoštovanja, z zmanjševanjem teh razlik in s širjenjem skupnih točk.« Tako pa je njegov komunistični režim že pred samim začetkom poskrbel za to, da tok dogodkov na samem prizorišču ne bi skrenil v kakšne manj planirane smernice, igre pa s tem zelo približal tistim iz leta 1936, ko je nacistični režim pod taktirko nemškega ministra za propagando, Josepha Göbbelsa, izkoristil celotno olimpijsko manifestacijo za promocijo idej nacizma in superiornosti »nove Nemčije«.

Če se najprej ustavim pri berlinski olimpijadi. Športniki (ne vsi!), turisti, novinarji in ostali sodelujoči so se navduševali nad nepozabnimi igrami. Vse udeležence je pričakalo lepo urejeno mesto, očiščeno vseh protijudovskih emblemov, za čas iger je v mestu nehal izhajati celo protijudovski časopis Der Stürmer, padali so rekordi, olimpijska himna je nastala izpod peres samega Richarda Straussa, Leni Riefenstahl je poskrbela za medijsko pokritost dogodka … Stroški organizacije iger so dosegli enormno vrednost. Po ocenah Zarnowskega so igre stale 217 milijonov dolarjev (iz leta 1982), kar je vrednost, ki so jo presegle šele igre v Rimu leta 1960! V ta namen so organizatorji zgradili olimpijski kompleks v izmeri preko 1,3 kvadratnega kilometra z veličastnim osrednjim Olimpijskim stadionom z več kot 100.000 sedeži. Vse to za dobro počutje obiskovalcev.

Na stadionu pa ni bilo prostora za predsednika nemškega Olimpijskega komiteja, Theodorja Lewalda, ki ni ustrezal merilom nacističnega režima. Razlog: njegova babica je bila Židinja. Organizatorjem so se za nesprejemljive zdeli tudi vsi tisti nemški športniki, ki niso bili arijskega porekla, s tem pa so v »slačilnici« pustili nekaj izjemnih športnikov, na primer nemško rekorderko v skoku v višino, Gretel Bergmann, ki je med drugim tudi spadala v ožji krog favoritov za medalje. Kot potrditev, da je bilo nacistom bolj malo mar za športni vidik iger, toliko bolj pa za propagando režima in prikaz superiornosti arijske rase. Seveda se to ni potrdilo, Jesse Owens pa je domov odnesel štiri zlate medalje.

Če se je posebna gostoljubnost kazala na vsakem koraku, pa je širšim množicam ostala prikrita stroga cenzura vseh medijev, še posebej pa ustanovitev zapora za berlinske cigane, ki so ga posebej za potrebe olimpijskih iger postavili v berlinskem predelu Marzahn, v bližini dogajanja pa se je tudi že začela gradnja koncentracijskega taborišča Sachsenhausen, kamor so še isto jesen začeli zapirati politične zapornike. Vse, kar je temu sledilo, je sedaj že zgodovina, pa vendar je večina novinarjev in drugih obiskovalcev uživala v najbolje organiziranih olimpijskih igrah do tedaj.

Podobno kot berlinske se tudi pekinške igre opisujejo s samimi presežniki. Konec koncev so tudi Kitajci za organizacijo potrošili rekordno vrednost, 40 milijard dolarjev. Kitajska se kaže kot gostoljubna, odprta in razvijajoča se država, medtem pa je prizorišče, podobno kot v Berlinu, očiščeno vseh tistih posameznikov, ki bi lahko med obiskovalci skazili pogled na »cvetočo« državo.

Kitajska v zadnjem času sicer dosega izjemno visoke stopnje gospodarske rasti, predvsem na krilih vlaganj tujcev, pa vendar se te rasti dogajajo na nizkih osnovah, tako da je bil njen dohodek na prebivalca po kupni moči za leto 2007 ocenjen na nekje 5.300 dolarjev, kar je manj kot dvajset odstotkov vrednosti, ki jo ustvarimo v Sloveniji, in dobrih enajst odstotkov ameriškega dohodka na prebivalca.

Izboljšanje ekonomskega položaja pa ni odpravilo političnega nadzora nad vsakodnevnim življenjem ljudi, kot je recimo cenzura medijev, govora in političnega udejstvovanja.

Kitajci so od nacistov podedovali tudi diskriminacijo kot orodje za izkazovanje svoje superiornosti, za razliko od berlinskih dogodkov pa so bili tokrat v glavnih vlogah nastopajoči. Tako so novinarji med drugim razkrili, da je bil organizatorjem sporen zunanji videz punce, ki je pela na otvoritvi, kar jo je oddaljilo od nastopa v živo. Podobno torej kot židovske korenine v primeru Lewalda v Berlinu. Seveda so se tudi kitajski fantiči, ki bi naj prikazovali etnično heterogenost države, izkazali za skrbno izbrane pekinške dečke ipd.

Takšna dvojnost je v primeru nemške zgodbe postala »fasadna gostoljubnost«, nič drugače pa ni niti tokrat. Vsesplošno občudovanje nad podvigi tokrat »nove Kitajske«, ki sicer na vsakem koraku krši osnovne človekove pravice.
V to zgodbo pa je skrajno nemoralno vmešavati obubožano Severno Korejo, državo, ki z nekaj več kot 23 milijoni prebivalcev ustvari nominalno bistveno manj dohodka kot Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev, medtem ko njihovi južni bratje ustvarijo dohodek na prebivalca na ravni Slovenije. Državo torej, ki v popolnosti zanika obstoj posameznika, obstoj posameznikovega razuma, s tem pa tudi sposobnost njegovega kreativnega ustvarjanja. Še manj moralno pa se je naslajati ob »dosežkih« njihovega komunističnega režima. Sicer pa, morala je stvar vrednot vsakega posameznika, torej tega, kar vsak misli, da je prav oziroma narobe.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008