Volitve polne humanitarnosti … z giljotino

V sedemnajstem stoletju je bila Francija absolutistična monarhija s kraljem Ludvikom XIV. na čelu. Od njene politične ureditve je bilo za ljudi in podjetnike mnogo bolj pomembno dejstvo, da je bila država prežeta z zelo potratno in uničujočo merkantilistično ekonomsko paradigmo, podprto s skupnim zasledovanjem ideje nacionalnega interesa. Finančni minister, Jean-Baptiste Colbert, je verjel, da lahko z državnim nadziranjem gospodarstva pospeši gospodarsko rast in izboljša blaginjo ljudi, potratno državo in nacionalni interes pa financira z visokimi davki. Kljub prepričanju, da bo na tak način gospodarstvo doživelo razcvet, je financiranje nacionalnega interesa z visokimi davki resno ogrozilo učinkovitost francoskih podjetnikov, s tem pa ogrozilo tudi učinkovitost celotnega gospodarstva. Takšno stanje je prisililo Colberta, da je nastopil pred obubožanimi podjetniki, kjer jih je kot minister izzval z vprašanjem, kaj lahko država in on kot minister storita za njih. Zanimivo, morda pričakovani odgovor, dajte nam denar, ki bi v popolnosti podelil legitimnost državnega ropanja in prerazdeljevanja ter jima dodal novih moči, ni bil slišan. Seveda, ljudje so spoznali, da so oni tisti, ki vse plačujejo. Toliko bolj pa je bil slišan odgovor Le Gendra, vodje obubožanih podjetnikov: »Pustite nas na miru!« oziroma laissez-nous faire. Zahteva podjetnikov se je kasneje v 1750-ih letih uresničila, saj je bilo odpravljenih večina trgovinskih in drugih podjetniških omejitev, ki so zavirale gospodarsko aktivnost, reklo pa od takrat predstavlja simbol svobodnih trgov.


POMANJKANJE MORALE

Za razliko od takšne osvobojene Francije – ironično pri tem je, da tudi današnja Francija sodi v skupino držav kontinentalnega socializma – je značilnost današnjih politikov ponovno uvajanje primesi uničujočega merkantilizma, ki se pri nas prek nacionalnega interesa in gospodarskega šovinizma ter sovražnega odnosa do tujcev slika v sila podobni luči kot v monarhistični Franciji 17. stoletja.

Ko ima nekdo podeljeno moč prisile, ki jo lahko prosto uporablja, v ospredje stopi vprašanje njegove morale in morale tistih, ki vodijo takšno politiko, s katero si drznejo vstopiti v polje posameznikovega življenja in ga uravnavati po svojih preferencah. Morala posameznikov, še posebej tistih, ki imajo moč političnega odločanja, je ključna determinanta tako svobode posameznikov, kot tudi napredka v družbi. Kjer ni morale, tam ni svobode in tam ni napredka. Tam je korupcija, in to na vseh ravneh, do koder seže volja nemoralnih politikov. Morala ljudi določa, kaj ti verjamejo, da je prav in kaj narobe. Če jedro problema zožimo na njegovo bistvo, tj. na načine, kako posamezniki pridobivajo sredstva za življenje, potem se osnovno vprašanje, ki določa raven morale posameznikov, glasi, na čigave stroške poteka življenje ljudi? Ali si nekdo svoje potrebe financira z rezultati svojega dela, ali pa jih financira z nasilnim odvzemom rezultatov dela drugih in v kakšnem obsegu in po kakšnem pravilu poteka prerazdeljevanje?

O nizkotnosti morale slovenskih strankarskih veljakov dovolj nazorno govori podatek, da ti ljudem vsako leto prisilno odvzamejo in potem po svojih preferencah razdelijo več kot 40 odstotkov celoletne ustvarjene vrednosti. Seveda ne smemo pozabiti, da tudi (ne)posredno nadzirajo večji del slovenskega gospodarstva. In to pod krinko družbenega dobrega. Že večkrat sem zapisal in bom še enkrat, to je barbarsko in zločinsko dejanje in uzakonjena kraja brez primere, ki je povsem enakih razsežnosti, kot je bil nasilni odvzem premoženja ljudem po vojni, ali pa kot predsednikovanje Chaveza v Venezueli. Ne glede na kritike svojih predhodnikov, ki so prav tako jemali uspešnim posameznikom, so dejanja današnjih strankarskih plenilcev povsem enako nizkotna, kot so bili roparski pohodi povojnih plenilcev. In tega se morajo politiki zavedati in oboje je treba strogo obsoditi. Obenem sklicevanje na družbeno korist in nacionalni interes pri takšnem zadovoljevanju svojih lastnih egoističnih interesov na račun drugih izraža tudi veliko mero cinizma do ljudi, ki se svojega suženjskega odnosa sploh ne zavedajo, bahaštvo politikov pa nemočni plačujejo.

Takšno nemoralno prerazdeljevanje pa vpliva tudi na ustvarjalnost posameznikov in raven prevzemanja odgovornosti posameznikov. Zavedati se je treba, da vsako dejanje pusti določene posledice, ki jih je treba upoštevati. Vsakršno jemanje, tj. kaznovanje uspešnosti, drastično zmanjšuje napore posameznikov po kreativnem ustvarjanju. Napačno je mišljenje, da več kot se ljudem jemlje, bolj se bodo ti trudili, da bi ohranili svoj status nespremenjen. Ne bodo se. Na drugi strani pa velika vreča denarja predstavlja zelo mamljiv plen za vse tiste, ki s podkupovanjem politikov stremijo k hitremu in poceni zaslužku, kar povzroči, da lobiranje in podkupovanje počasi izpodrivata podjetniško ustvarjalnost. Seveda pa vsakršno dajanje denarja ljudem vpliva na motiviranost ljudi za ustvarjanje. Tako imamo stanje, kjer kaznujemo ustvarjalnost, nagrajujemo »lenobo«, pri tem pa postanemo tarča iskalcev lahkega denarja, ki se razporeja na »popoldanskih piknikih« in mnogim politikom prinaša dodaten vir zaslužka. Jasno je, da vse troje ne more prispevati k napredku in dvigu standarda ljudi, ampak uničuje potenciale in vzdržuje trenutno stanje. Takšna država je podobna deščici na vodi, ki je povsem odvisna od smeri in jakosti toka reke. In ljudje, ki živijo v takšnem neperspektivnem okolju, v katerem je kraja prevladujoče vodilo zadovoljevanja potreb njenih članov, se morajo zamisliti nad svojo prihodnostjo.


HUMANITARNOST Z GILJOTINO

Poskusimo se v teh okoliščinah obrniti proti bližajočim se parlamentarnim volitvam. Pri tem nikakor ne morem ubežati misli o humanitarnosti z giljotino in o »dobrih« politikih, ki bodo ljudem za pridobljen glas velikodušno ponujali svoje usluge in spraševali, kaj vse lahko storijo za dobro počutje ljudi, po izvolitvi pa postali »teroristi v svojih dejanjih«. Seveda je povsem legitimno, če nekdo s SVOJIM denarjem uresničuje svojo podjetniško vizijo, pri tem pa ljudem takšno vedenje daje neko korist. Nenazadnje, podjetniki to počno vsakodnevno. Povsem nekaj drugega pa je, kadar nekdo nekomu najprej vzame denar, potem pa ga prepričuje, da ga troši za njegovo dobro počutje.

In tako se ponovno vrnemo na začetek komentarja. Kljub temu, da je dialog med Le Gendrom in Colbertom nastal nekje okrog leta 1680, torej je od njega minilo že 328 let, pa se tik pred parlamentarnimi volitvami zdi, da je pri nas merkantilizem z vsemi svojimi negativnimi primesmi, tj. nacionalni interes in močno regulirana ter potratna država, v popolnoma enaki meri zasidran v glavah strankarskih mož. Ker v monarhični Franciji ni bilo volitev, ni bilo potrebe po strankarskih nastopih in barantanju za glasove in gospodarsko moč, kot to počno danes, ko sicer imamo volitve, nimamo pa svobode.

V knjigi The March of Freedom je Ed Feulner poudaril, da je delovanje svobodnih trgov za napredek gospodarstva skozi leta potrdilo svojo veljavnost na enak način, kot se je potrdila Kopernikova teorija o gibanju Zemlje okrog Sonca – preprosto zaradi tega, ker odraža neizpodbitno stvarnost. Kot vse zlobne sile, uperjene proti napredku, niso mogle preprečiti uveljavitve fizikalnih dognanj, tako je samo vprašanje časa, kdaj bo razum premagal tudi današnjo nazadnjaško in uničujočo strankarsko »humanitarnost«. Skratka, gospoda: PUSTITE LJUDI PRI MIRU!

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008