Mednarodna trgovina kot motor za razvoj

Govor, ki ga je imel ambasador Terry Miller 19. maja 2008 na zasedanju Združenih narodov United Nations Review Session o tretjem poglavju montereyskega konsenza v New Yorku.

Mednarodna trgovina dokazuje svoje potenciale kot najpomembnejši vir zunanjega financiranja razvoja in prekaša vse ostale zunanje vire skupaj. V prvih petih letih od sprejetja montereyskega konsenza se je po podatkih Mednarodnega denarnega sklada izvoz iz t.i. razvijajočih se trgov in držav v razvoju povečeval po povprečni letni stopnji 11 odstotkov. Tem istim državam se je med letoma 2002 in 2006 tekoči račun plačilne bilance popravil z 78,4 milijarde dolarjev na 596 milijard.

Ti porasti slikajo pomembno dejstvo, še posebej zato, ker so se pojavili kljub dosedanjemu neuspehu o nadaljnji liberalizaciji svetovne trgovine v okviru Dohinega kroga. In sicer to, da že imamo mednarodno trgovinsko okolje, ki je dovolj odprto, da skozi trgovino zagotovi podjetjem iz razvijajočih se držav bistvene priložnosti za njihovo rast in razvoj. Te priložnosti niso omejene na eno samo regionalno skupino. Države v razvoju iz Afrike so imele leta 2006 na tekočem računu plačilne bilance presežek v vrednosti skoraj 29 milijard dolarjev, države v razvoju z zahodne hemisfere so pridobile 44,9 milijard dolarjev, razvijajoča se Azija pa osupljivih 278 milijard. Izvozne priložnosti so tukaj; obljuba iz Montereya je bila iskrena obljuba.

Toda, na žalost se je Dohin krog izrodil, kot se to pri trgovinskih pogajanjih rado zgodi. Izrodil se je v bitko med posameznimi interesnimi skupinami, ki jim zakonodaja v mnogih državah zagotavlja privilegiran položaj, in katere so se močno borile za ohranitev svojih privilegiranih položajev. Tisti, ki uživajo varnost pred konkurenco, bodisi zaradi carin, kvot, subvencij ali zaradi necarinskih ovir za trgovanje, so seveda nenaklonjeni temu, da bi se tem privilegijem odrekli. Poraženci tako postanejo predvsem povprečni državljani, potrošniki in tisti z dna, revni. In le malo je držav z dovolj pogumnim in močnim političnim vodstvom, ki bi se zoperstavilo protekcionističnim pritiskom teh posameznih interesnih skupin.

Pa vendar bi bilo v interesu njihovih državljanov, da bi to storili. Svetovna banka ocenjuje, da bi nadaljevanje zniževanja carin na proizvodne dobrine, odprava subvencij in ostalih necarinskih omejitev in zmerno, 10–15-odstotno globalno znižanje carin na kmetijske proizvode, do leta 2015 za države v razvoju pomenilo skoraj 350 milijard dolarjev dodatnega dohodka.

In ta dodatni dohodek držav v razvoju bi bil izključno posledica njihovega povečanega izvoza. Tako predstavlja izvoz tem državam, kot se je razpravljalo v Montereyu, pomemben vir financiranja njihovega razvoja. Tukaj pa je še eden pomemben koncept, ki je bil izpostavljen v okviru montereyskega konsenza – gre za učinkovito uporabo sredstev za razvoj. Podobno kot v primeru pomoči, je tudi učinkovita uporaba sredstev od trgovine odvisna od dobrega političnega okolja v samih državah v razvoju. Za to je potrebna vladavina prava, pošten sistem pravil in spoštovanje zasebne lastnine. Po drugi strani je učinkovita uporaba sredstev odvisna tudi od odprtosti držav v razvoju za uvoz. Uvoz znižuje cene za potrošnike, kar vodi do višjega življenjskega standarda za državljane z vseh dohodkovnih ravni. To je pomemben faktor, če želimo doseči milenijske razvojne cilje. Okolje, ki je odprto za uvoz, zraven tega znižuje tudi cene proizvodov za vmesno uporabo, ki jih uporabljajo podjetja v državah v razvoju, kar dodatno izboljšuje njihovo stopnjo konkurenčnosti in spodbuja odprtost okolja za uvoz produktivnosti. Produktivnost je najpomembnejši posamični dejavnik za doseganje vztrajne rasti. Pridobitve za blaginjo, ki nastajajo zaradi odprtosti meja za uvoz, so tako izjemne, tako da je liberalizacija trgovine koristna za posamezno državo, in sicer ne glede na to, kaj počnejo ostale države.

Naj ponovim: liberalizacija trgovine je koristna za posamezno državo, ne glede na to, kar počnejo ostale države.

V časih, ko je napredek pri pogajanjih o mednarodnih trgovinskih sporazumih težko doseči, lahko države v razvoju bistveno pospešijo blaginjo za svoje državljane. In sicer z nasprotovanjem protekcionističnim impulzom, ki prihajajo s strani posebnih interesnih skupin in ekonomskih elit in z odprtjem svojih gospodarstev svetu. Odprte meje so revolucionarna pot do razvoja, pot skozi katero se maksimirajo načrti montereyskega konsenza mednarodne trgovine kot motorja za razvoj.

Terry Miller

z dovoljenjem Hilsdalle Colege objavljeno v Tribunalu, 21. avgusta 2008