Z izbiro do boljše izobrazbe

Vprašajte se, v katerem primeru ste do sedaj sprejeli boljšo odločitev, izbrali bolj kakovosten izdelek ali storitev ali pa bili deležni cenejšega nakupa: ko ste dobrine in storitve kupovali pri nekom, ki deluje na tržnih temeljih, ali ko ste obiskali katerega monopolista? Posvetimo se temu vprašanju, pri tem pa si pomagajmo z nekaj primeri iz povsem vsakodnevnih opravil v življenju.

Ker je pred nami finalni krog predsedniških volitev, začnimo z izbiro političnih kandidatov. Si predstavljate, kakšnega predsednika države bi imeli, če bi imeli na izbiro samo enega kandidata, kar je enako, kot če volitev sploh ne bi bilo? V redu, mogoče se strinjate, da je po ustavi predsednik Slovenije zgolj reprezentativna figura, brez večje formalne moči, zaradi česar volitve (ali pa tudi sam institut predsednika) sploh niso potrebne. Torej, kakšnega premierja bi imeli in v kakšnem okolju bi živeli, če ne bi bilo parlamentarnih volitev in bi bil na voljo samo en kandidat? Bi odobravali stanje, da slabega premierja ljudje na volitvah ne bi mogli zamenjati, pa četudi je njegovo življenje, kakor tudi življenje njegovega državnega aparata povsem odvisno od davkov, ki bi jih plačevali? Če ste mnenja, da vam to ne bi škodovalo, poglejte v Severno Korejo, Burmo, mnoge afriške države.

Se še spomnite zgodbe prihoda Simobila na trg mobilnih operaterjev v letu 1998. Takrat je prišlo do takojšnjega znižanja cen storitev mobilne telefonije, kakor tudi dviga kakovosti in uvajanja novih storitev ter izboljšanja pokritosti omrežja po Sloveniji. Kakšna je zgodba v velikih trgovskih centrih? Ali mislite, da bi potrošniki bili na boljšem, v kolikor bi kateremu od velikih trgovskih verig podelili ekskluziven monopol pri prodaji? Danes je v povprečnem trgovskem centru mogoče kupiti več kot 40.000 različnih izdelkov in storitev, medtem ko so ti postali tudi pravi centri druženja. Se morda spominjate, koliko stvari ste lahko kupili v trgovini leta 1980, ko so »vladali« t. i. TOZD-i in SOZD-i? V časih, ko se je celotno življenje odvijalo po različnih državnih in centralnih planih in kjer beseda konkurenca ni bila poznana, je bila v sklopu monopolizacije celotnega gospodarstva uvedena tudi monopolizacija trgovine. V tem času potrošniki nismo imeli možnosti, da bi se v trgovini odločali niti o tako preprosti stvari, kot je, kakšno mleko bomo kupili. Še vedno se spominjam mleka v belo-modri vrečki in obveznega pripomočka, ki ga je verjetno imela vsaka družina: rumene posode. Ali je mleko takrat bilo polnomastno, polmastno ali zdravju prijazno, ne vem. Tudi ne vem, ali je bilo mleko vitaminizirano ali kako drugače obogateno. Tudi ne vem, kakšna je bila siceršnja kakovost mleka in kakšna njegova cena. Kakor tudi ne vem, kako so mleko kupovali tisti, ki jim edino mleko s police ni bilo po okusu, ali ga zaradi različnih zdravstvenih razlogov niso smeli piti. V bistvu takrat vse to niti ni bilo pomembno, saj druge izbire kot kupci pri nas tako nismo imeli. Bili smo oropani za tako preprosto stvar, kot je na primer nakup mleka. Mnogi so se po možnost izbire in prednosti, ki jih ta prinaša (višja kakovost in nižje cene) vozili celo v Italijo in Avstrijo. Večina pa je kupovala po pravilu: vzemi ali pusti. Torej vzemi.

Kakšna je zgodba z nakupom mleka danes, ko med ponudniki velja prosta konkurenca in je možno izbirati tudi med mlekom iz Češke, Slovaške, Poljske, Italije ali drugod? Se vam zdi, da ste kot potrošnik na boljšem ali slabšem? Vsekakor na boljšem. V kolikor imate raje nemastno mleko in ste zanj tudi pripravljeni plačati, lahko kupite nemastno mleko. Če vam bolj odgovarja trajno mleko, lahko kupite trajno mleko. Tistim, ki je bližje vitaminizirano mleko, ga kupijo. Če vam katero mleko ne ustreza, ga preprosto zbrišete iz svojega nakupovalnega spektra itd. Skratka, možnost konkurence in izbire, ki vsakemu posamezniku omogoča, da kupi natanko tisto mleko, ki se mu zdi najboljše. Seveda, če je za to tudi pripravljen plačati. Seveda prosta konkurenca in z njo možnost izbire poskrbi tudi za ceno. Ker proizvajalci in trgovine tekmujejo za potrošnike, se trudijo, da svoje izdelke prodajajo po nižjih cenah od konkurence, kar cene dobrin, mleka v tem primeru, bistveno znižajo, ob tem pa kupcem ponudijo tudi druge ugodnosti. Torej smo kupci mleka zaradi konkurence in možnosti izbire bistveno na boljšem.

V trgovskih centrih je danes mogoče kupiti takšne stvari in urediti zadeve, ki s klasično trgovino nimajo nobene povezave. Centri imajo svoje strategije, kako si pridobiti kupce in zagotoviti njihovo lojalnost. Ali mislite, da bi tudi v primeru, ko bi tem trgovskim centrom bil podeljen lokalni monopol, ti imeli takšne spodbude, da ustrežejo kupcem?

Prav tako ne doživimo pogosto, da bi nas na vratih kakšnega državnega urada pričakal prijazen uslužbenec, ki bi nas sprejel in tudi obravnaval dostojno. Lahko se vprašamo zakaj, ampak odgovor se ponuja v (ne)konkurenci in (ne)zmožnosti izbire: zakaj pa bi nas, ko pa za to nima nobene spodbude. Na žalost potrošnikov in prebivalcev se zelo dobro zaveda, da mnogo upravnih stvari ne moremo iti urejati nikamor drugam, tako da smo odvisni samo od njega. To pa mu daje izjemno »pogajalsko« moč. Rezultat: zaradi pomanjkanja konkurence smo ljudje na slabšem. Ob tem pa je tudi cena birokratskega postopka zelo visoka.

Imamo obilo dokazov iz vsakodnevnega življenja, ki pritrjujejo temu, da so potrošniki mnogo na boljšem v primeru, kadar izdelke in storitve ponujajo zasebniki. Ne samo, da imajo ljudje večjo izbiro, kar poveča možnosti, da se odločijo za tisto stvar, ki se najbolj približa njihovim željam, ampak lahko izberejo tudi tisti izdelek, ki jim je tudi cenovno najbolj ugoden. Seveda jim je v primeru konkurence to zagotovljeno v bistveno večji meri, saj se podjetniki dobro zavedajo, da več možnosti, ki jih ponudijo potrošnikom, poveča verjetnost, da si bodo pridobili njihovo naklonjenost, medtem ko se prav tako zavedajo, da jih visoki stroški in slaba ponudba vodita v propad.

In tako pridemo na organiziranost slovenskega šolstva, ki je na osnovnošolski in srednješolski ravni praktično v celoti javno, ter na možnosti izbire in vse slabosti, ki jih prinaša državni monopol. Kakor so bili centralno-planski monopoli usmerjeni proti ljudem, ki so drago plačevali za nizkokakovostne izdelke, tako je javno šolstvo usmerjeno proti otrokom, ki so obravnavani še slabše. Čeprav je bil centralno-planski sistem izredno krut do potrošnikov, pa so si ti z obiskom Avstrije ali Italije kljub temu lahko kupili možnost izbire, medtem ko otroci danes nakupa takšne možnosti nimajo.

Rešitev za slovenski šolski sistem ne leži v denarju in višjih plačah učiteljev, kar radi poudarjajo sindikati, saj šole tega potrošijo bistveno preveč (več o tem v Tribunalovem očesu). Do rešitve lahko pripelje izključno vpeljava konkurence, do katere lahko privedejo le zasebne šole. S tem bo učencem in njihovim staršem dopuščena možnost izbire, šole pa si bodo prisiljene prizadevati za izboljšanje kakovosti in znižanja stroškov delovanja. Seveda bodo starši še vedno imeli možnost, da bodo svoje otroke vpisovali v javne šole. Ne bo pa to več njihova edina možna izbira. To pa bo pomenilo pritisk na dvig kakovosti tako javnih kot tudi zasebnih šol ter znižanje stroškov delovanja vseh. S tem pa bodo pridobili tudi davkoplačevalci. Velja namreč, da se potrošnike ščiti tako, da se zaščiti konkurenco in ne posameznih ponudnikov storitev.
Seveda se večina ljudi strinja, da je na osnovnošolski ravni treba zagotoviti javno financiranje, kar pa nikakor hkrati ni tudi zahteva za monopolizirano državno proizvodnjo izobraževanja. Tudi se strinjamo, da mora biti financiranje vojaške opreme za slovensko vojsko javno, kar pa ni tudi zahteva za to, da moramo imeti državno tovarno, ki bi proizvajala to vojaško opremo. Torej vas sprašujem: kaj je narobe s tem, da imajo starši, glede na javna sredstva, ki so na voljo, pravico, da svojega otroka vpišejo v šolo po svoji izbiri?

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 8.11.2007