Odgovorna podjetja višajo dobiček

Leta 1970 Milton Friedman v New York Timesu objavi znameniti članek z naslovom The Social Responsibility of Business is to Increase its Profits, s katerim kritično oceni splošno razširjeno dogmo o t. i. družbeni odgovornosti podjetij, ki bi naj zraven ustvarjanja dobička skrbela za uresničevanje splošnih političnih ciljev, kot so: skrb za zaposlovanje, odpravljanje diskriminacije, zniževanje onesnaževanja, zniževanje revščine ipd. Tovrstne dogme, ki jih z namenom krepitve lastnega vpliva v družbi širijo "socialno ozaveščeni" politiki, so zelo razširjene predvsem v razvijajočem se svetu, kjer svoboda kot temeljna vrednota osebnostnega razvoja in razvoja družbe šele postaja del vrednostnega sistema ljudi.
Friedman začne razpravo z vprašanjem: "Kaj sploh pomeni reči, da je podjetje družbeno odgovorno?" Ob kratkem premisleku se nam odgovor ponudi kar sam: "Ni. Dejansko sploh ne more biti." Friedman pravilno ugotovi, da smo edino ljudje lahko nosilci različnih vrst odgovornosti, medtem ko imajo podjetja kot umetne tvorbe lahko zgolj umetno odgovornost, v katero se ne spušča.
Debato raje usmeri na osnovno podstat delovanja vsakega podjetja, tj. na odnos med lastnikom podjetja in menedžerjem. V tem odnosu je menedžer neposredno odgovoren lastniku in skrbi za kar se da učinkovito izpolnjevanje pričakovanj lastnika, v čigar službi je. Odgovornosti menedžerja so zapisane v prostovoljni pogodbi, ki jo sklene z lastnikom.
Če je menedžer pri vodenju podjetja agent v službi lastnika (principala) in mora zasledovati njegove cilje in pričakovanja, je v svojem zasebnem življenju in pri razpolaganju s svojim dohodkom popolnoma svoboden. Tako je lahko član kakršnih koli organizacij, ki jih lahko podpira na poljubne načine. Lahko je torej poljubno socialno osveščen in "družbeno odgovoren". Friedman poudari, da v zasebnem smislu konkretna oseba ni več v vlogi agenta, temveč postane principal, ki z lastnim denarjem zadovoljuje lastne potrebe.
Vendar, menedžerji v vlogi upravljavcev podjetij pogosto preskočijo mejo med zasebnimi željami in vlogo, ki bi jo naj opravljali kot agentje lastnikov. V tem kontekstu se Friedman vpraša, kaj v praksi pomeni to, da menedžer pri vodenju podjetja namesto ciljev lastnika zadovoljuje potrebo po lastnem "družbeno odgovornem" obnašanju? Odgovor je sila preprost. Takšna percepcija vloge menedžerja namreč nujno pomeni, da na nek način mora delovati vsaj nekoliko v nasprotju z interesi lastnika podjetja. Kot primere tovrstnega ravnanja navaja: neracionalno držanje cen navzdol z namenom zadovoljevanja "družbenega cilja" nizke inflacije, nerazumno trošenje za namene "družbenega cilja" čistega okolja, ki bistveno presega zakonske okvirje varovanja okolja, neracionalno zaposlovanje manj podkovanih delavcev namesto bolje podkovanih z namenom doseganja "družbenega cilja" odprave revščine ipd. Friedman nas opozori, da v tem primeru menedžerji trošijo denar drugih ljudi za zadovoljevanje nekega "družbenega interesa" oziroma krepitev lastne "družbene odgovornosti"; v kolikor družbeno ozaveščena dejanja menedžerjev višajo ceno izdelkom, gre to na račun potrošnikov, v kolikor zaradi slabših poslovnih rezultatov nižajo vrednost podjetja na borzi, gre to na račun lastnikov, v kolikor znižujejo plače pa gre to na račun zaposlenih. Vse to brez soglasja vpletenih.
Sprejemanje odločitev o trošenju tujega denarja za namene zadovoljevanja "družbenih ciljev" je po Friedmanu stvar političnega procesa določanja družbeno sprejemljivega obsega potrošnje za skupno dobro, kjer se skupni cilji izvršujejo skozi večplasten politični proces; zakonodajalec uzakoni višino davkov in strukturo javnih izdatkov, vlada pobira davke in izvršuje skupno potrošnjo, sodišča pa skrbijo za zakonitost celotnega procesa.
Tovrstni menedžerji, namesto posvečanja potrebam in ciljem lastnikov, dejansko igrajo vlogo določevalca višine in vrste davkov, vlogo izvrševalca javne potrošnje in vlogo arbitra – vse v eni osebi in vse brez predhodne izvolitve preko veljavnega političnega procesa. Še več, Friedman opozori, da imajo lahko njihova dejanja povsem nasprotne učinke od želenih ter poudari nezmožnost določitve pravega razmerja med "obdavčitvijo" potrošnikov, lastnikov, zaposlenih in menedžerjev samih.
Friedman nadaljuje z razmišljanjem, da zavedanje o kompleksnosti tovrstnega izvajanja "družbene odgovornosti" z denarjem drugih dejansko pokaže na največjo krepost svobodnega gospodarstva, ki je v tem, da prisili ljudi v sprejemanje odgovornosti za lastna dejanja. Odgovorni ljudje delujejo dobro v vseh svojih aktivnostih in, kar je zelo pomembno, izključno na svoj račun in ne z denarjem podjetij oziroma davkoplačevalcev.
V praksi je doktrina "družbene odgovornosti" podjetij, ugotavlja Friedman, često povezana s popolnoma drugačnimi razlogi, kot bi jih zagovorniki družbeno ozaveščenega delovanja menedžerjev pričakovali. Pri tem navede primer pomembnega podjetja, ki v majhni lokalni skupnosti strateško namenja sredstva za izboljšanje privlačnosti ekonomsko političnega okolja regije, v kateri deluje. Pri tem računa na dolgoročnejše učinke ugodnejše zakonodaje glede plačila plač zaposlenim, dvig storilnosti zaposlenih ipd. Visoke izdatke podjetij za dobrodelne namene in zmotnost dogme o družbeni odgovornosti podjetij podkrepi z argumentom davčne prisile, ko lastniki podjetij zaradi ugodne davčne obravnave ustrezen del dobička raje kot v državni proračun namenijo v njim ljube organizacije. V tem primeru so izdatki podjetij za namene uresničevanja "družbenega dobrega" upravičeni. V danih okoliščinah se pač obnašajo racionalno. Se pa Friedman z občudovanjem postavi na stran tistih lastnikov podjetij, ki takšni institucionalni ureditvi nasprotujejo in se zavzemajo za uveljavitev principov svobodne družbe.
Friedmana močno preseneča na nek način shizofren karakter mnogih menedžerjev, ki so sposobni zelo natančnih in treznih presoj glede stvari, ki se neposredno tičejo njihovega posla, vendar popolnoma zmedeni in kratkovidni glede učinkov različnih zunanjih dejavnikov, ki lahko ogrozijo normalno delovanje podjetij, katera vodijo. Med slednjimi izpostavi pogoste zahteve po uravnavanju plač in cen, posebej pa poudari njihovo javno nastopanje, kjer v velikem slogu razširjajo dogmo o "družbeni odgovornosti" podjetij, pri čemer se ne zavedajo, da s tem ravnanjem dodatno krepijo prepričanje o nemoralnosti dobičkov, ki jih je treba nadzirati. Ko se takšno razmišljanje razširi, ugotavlja Friedman, postane ta zunanja sila, ki skrbi za moralno delovanje podjetij, nihče drug kot železna pest državnih uradnikov.
Friedman se zaveda, da idealna družba svobodnih posameznikov, kjer ne bi bilo državne prisile in kjer bi se odnosi med ljudmi odvijali izključno po principu medsebojne odgovornosti, ni mogoča, zato sprejme nujnost obstoja političnega mehanizma. Pri tem pa jasno poudari, da vse splošno sledenje dogmi o družbeni odgovornosti pomeni širjenje političnega mehanizma v vse pore našega življenja. Pri tem poudari, da se dogma v filozofskem smislu ne razlikuje od kolektivizma.
"Obstaja samo ena vrsta družbene odgovornosti podjetij, tj. uporaba lastnih sredstev v aktivnostih, ki zvišujejo dobičke in ki so v skladu s pravili igre, torej, sodelovanje v prostem tržnem boju brez prevar in/ali brez svetohlinstva."

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. februarja 2007.