Tribunalovo oko

Žiga Turk, minister za razvoj in vodja Sveta za konkurenčnost, je 21. maja 2008 na skupni seji Sveta za konkurenčnost in razvojnih skupin izjavil:

»Javna sredstva bomo usmerjali v perspektivne niše.«

V dnevih, ko se toliko govori o trošenju davkoplačevalskega denarja, nas je skoraj nevidno zaobšel razpis Javne agencije za raziskovalno dejavnost z naslovom »Konkurenčnost Slovenije 2006–2013«, ki nas bo v letih 2008 in 2009 stal 6,5 milijona evrov davkoplačevalskega denarja. Če povzamem avtorje razpisa, je njegov cilj »pridobiti raziskovalne projekte, ki bodo podpora vladi in drugim relevantnim akterjem pri oblikovanju in izvajanju razvojnih politik javnega interesa.«
Vera v moč države kot tiste institucije, ki je sposobna s centralno-planskimi metodami identificirati slabosti družbe in poiskati najboljše rešitve zanje, področja raziskav ni zaobšla. Prej nasprotno, saj se je njena vloga osrednjega patrona, ki drži vse vajeti nad celotnim področjem v svojih rokah, po koncu druge svetovne vojne še posebej okrepila. Kot rezultat tega se je pojavila cela vrsta velikopoteznih nacionalnih resolucij, strategij, razvojnih načrtov in razpisov, ob katerih izpade teh 6,5 milijona evrov davkoplačevalskih sredstev za omenjeni razpis Agencije le manjši del vseh sredstev, ki jih država velikodušno namenja raziskovalnim projektom.
Nemoč centralnega planiranja proti moči trga na področju raziskav je v svoji knjigi lepo ponazoril Terence Kealey in za ilustracijo uporabil kar zgodbo o izumu letala. Takrat je zvezna vlada namenila direktorju Smithsonian Instituta, Samuelu Pierpontu Langleyu, 73 tisoč ameriških dolarjev za izdelavo letala. Izmed vseh šestih prototipov, ki so bili izdelani v okviru instituta, noben poskus ni uspel – 7. oktobra 1903 se je ponesrečil še zadnji poskus. Dva meseca kasneje sta tehnika za kolesa (!!!) uspela izvesti prvi uspešen polet in s tem postavila temelje celotnemu razvoju letalstva. Seveda je govora o bratih Wright, Orvillu in Wilburju. In njun budget? Nekje 1000 ameriških dolarjev.
Sam primer dovolj zgovorno potrjuje, da centralno planiranje napredka ni resna alternativa vlogi trga in da se napredka ne da diktirati od zgoraj navzdol. Ideje namreč zmeraj prihajajo iz posameznikov samih. Eden izmed razlogov za to neučinkovitost centralnega planiranja izhaja iz tega, da se sredstva v okviru centralne agencije, kot je pri nas Javna agencija za raziskovalno dejavnost, razdelijo tistim posameznikom, ki so najbolj uspešni pri lobiranju, in ne nujno tistim, ki so sposobni problem najbolje razrešiti. Podobna zgodba, torej, kot v primeru bratov Wright. Tem kritikam pritrjuje tudi ekonomska stroka, ki na raziskave sicer gleda kot na nujni element doseganja gospodarske rasti, vendar morajo biti te proizvod zasebne iniciative, saj državno financiranje projektov nima veliko skupnega s pospeševanjem podjetniške inovativnosti.
Zato pa toliko bolj prispeva k rasti dohodkov tistih, ki opravljajo omenjene raziskave. To je posledica dejstva, da se večji del teh finančnih sredstev namenja za plače raziskovalcev. Podobno pravi tudi ameriški ekonomist Austan Goolsbee, profesor na University of Chicago, sicer pa tudi ekonomski svetovalec demokratskega predsedniškega kandidata Baracka Obame. V prispevku, ki ga je leta 1998 objavil v ugledni reviji American Economic Review, namreč ugotavlja, da se lahko za plače raziskovalcev nameni celo do 80 odstotkov vseh sredstev, ki so namenjene raziskovalnemu sektorju, zaradi česar vodi povečanje proračunskih sredstev za sektor raziskav izključno do transferja denarja od davkoplačevalcev do raziskovalcev.
Tako postaja jasno, da gre pri zavzemanju posameznikov za več davkoplačevalskih sredstev, ki bi bila namenjena sektorju raziskav, le za njihov osebni interes, da si na tak način izboljšajo svoj življenjski standard. Sezona razpisov na Agenciji pa tako postane pričakovana s takšno gorečnostjo kot otvoritev lova na lisice v Angliji. Življenje na tuj račun, ki raziskovalce postavi samo med ene v nizu interesnih skupin, ki si želijo preko lobiranja pri oblasti izključno izboljšati svoj položaj.
Sistem državnega sponzoriranja znanstveno-raziskovalne sfere tako ni usmerjen k spodbujanju kreativnosti, ampak v vsem sijaju slika delovanje družbe kot sistema »second-handerjev«. In sicer kot nasprotje sistema ustvarjalnih posameznikov. V čem je razlika? Če se še enkrat vrnem na primer razvoja letala. Brata Wright za svojo stvaritev ne potrebujeta državne agencije, ki deli davkoplačevalska sredstva, saj njuno ustvarjanje poganja ideja sama. Medtem pa je ustvarjanje second-handerja odvisno od volje drugih, v tem primeru tistih, ki upravljajo z davkoplačevalskimi sredstvi, saj brez podpore ne bo ustvarjanja.
Primerov »second-handerstva« oziroma polaščanja rezultatov drugih (v najširšem pomenu besede) je v znanstveni sferi ogromno. Če se ustavim samo pri nekaterih najbolj očitnih primerih. Recimo soavtorstvo k znanstveno-raziskovalnim člankom, h katerim raziskovalec ni prispeval, z izključnim namenom ohranjanja svojega ugleda pred strokovno javnostjo. Podobno je tudi z avtorjevim dopuščanjem sopodpisovanja člankov z izključnim namenom ugajanja »soavtorju« ali pa spreminjanje rezultatov študije po naročilu nadrejenih tudi z namenom ugajanja v stilu je to to, kar nadrejeni pričakuje? Tako bi lahko govorili o družbi parazitov, ki ne prispevajo k napredku, ampak si namesto tega prizadevajo živeti na račun in v očeh drugih brez lastnega jaza, če si sposodim besede Ayn Rand. Von Hayek se je ob takšnih primerih, kot ga slika delovanje slovenske znanstveno-raziskovalne sfere, začudeno vprašal: »Why the worst get on top?«

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 12. junija 2008