Poprava krivic

V članku se želim posvetiti vprašanju poprave krivic, ki so se dogajale med vojno in po njej. Še posebej pa stanju v Sloveniji, ki jo še vedno vidim kot eno glavnih kršiteljev človekovih pravic in državo, ki je še vedno pod močnim vplivom komunistične ideologije.

Z razpadom Jugoslavije – ne morem reči, da je s tem prišlo tudi do konca komunizma – je bilo treba opredeliti odgovornost za vsa grozodejstva, ki so jih povzročali komunisti – umore, konfiskacije in zatiranje svobode in človekovih pravic na Slovenskem in to slovenskemu narodu – in popraviti škodo.

Povsem drži, da so škodo sicer zakrivili komunisti in njihovi zagovorniki, vendar so jih ljudje dolgo let volili skoraj enoglasno. Zato je tudi odgovornost, kakor tudi dobrobit, ki so je v tem času bili deležni ljudje, na ljudeh samih. In iz tega vidika je prav, da ljudje dobijo občutek, kakšen je bil sistem, ki so ga podpirali, mnogi med njimi pa se ga še vedno spominjajo v presežnikih. Rekel bi, da je celo zaželeno, da je popravljanje krivic in plačevanje odškodnin boleče. Namen tega popravljanja ni toliko pobiranje tistega »drobiža«, ki ga komisarji t. i. Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic milostno ponujajo, po sicer zelo zapletenih procedurah in v megleno zapisanih »sklepih«, ki jih praktično sploh ni mogoče izvajati, ampak zato, da bi spomin na bolečino v prihodnje preprečil, da se daje oblast in politično moč v roke raznim političnim diktatorjem, ki bi tako surovo poteptali osebno svobodo posameznikov, kot so jo komunisti Kardelj, Kidrič in Ribičič.

Namen takšnega dejanja je torej enak, kot je bilo bombardiranje nemškega civilnega prebivalstva v drugi svetovni vojni. Čeprav je bombardiranje civilnega prebivalstva vedno bilo in bo ostalo barbarsko dejanje, je nemški narod moral biti na ta način seznanjen z dejstvom, da [lahko] ima zločinska agresija neprijetne in tragične posledice. Nemško bombardiranje Varšave, Beograda, Londona in Coventryja je imelo posledice, ki so se čutile v Dresdnu, Berlinu, Hamburgu in drugih nemških mestih. Vsepovsod je trpelo v glavnem civilno prebivalstvo. Strateški pregled ameriškega letalstva po vojni je ugotovil, da je imelo bombardiranje Nemčije zgolj minimalen vpliv na končno zmago zaveznikov. Albert Speer je po vojni povedal, da če bi namesto splošnega bombardiranja civilnega prebivalstva ameriško letalstvo osredotočilo svoje napade zgolj na nekaj kritičnih tovarn, recimo tovarne krogličnih ležajev v Schweinfurtu, bi nemški vojni aparat bil paraliziran.

Prav tako so japonska divjaštva v Nankingu, na Kitajskem, in na Filipinih in mrtvaški marš neoboroženih vojnih ujetnikov iz Bataana, kjer so japonski vojaki s samurajskimi sabljami sekali glave omaganim ameriškim ujetnikom, imela za posledico bombardiranja japonskih mest, kot tudi uničujoče razdejanje, ki sta ga povzročili atomski bombi, s čimer so usodno prizadejali vse tiste, ki so s fanatizmom podpirali Hirohita. Trpljenje nemškega in japonskega naroda bo zaradi zločinov njihovih voditeljev še dolgo ostalo v spominu ljudi, ki si bodo drugič mogoče premislili preden bodo svojim politikom dovolili da uganjajo grozodejstva.

Padec Berlinskega zidu, ki ga naivneži smatrajo za konec komunizma, seveda ni bil posledica komunistične tiranije take vrste, kot sta jih doživeli Nemčija in Japonska. Nasprotno! Komunisti so uvideli, da z le nekaj kozmetičnimi popravki in razpustitvijo ekonomsko neučinkovitih koncentracijskih taborišč lahko ohranijo svoje položaje.

Vrnimo se k »trpljenju« današnje slovenske generacije, ki naj bi ga do neke mere povzročale uborne odškodnine in vračanja na silo odvzetega premoženja. Do sedaj se je vrnilo prav malo premoženja. Povsem nepojmljivo pa je, zakaj bi bilo krivično, da se nekomu vrne zemlja, ki jo je njegova rodbina obdelovala morebiti petsto let. Zemlja je vendar še vedno tam, kjer je bila, in komunisti, kakor so že iznajdljivi v kraji, je niso mogli nikamor odnesti. Res je sicer, da so na zemlji sedaj tujci, Slovenci nove generacije, ki pa si te zemlje niso prislužili. Na obsežnem imetju Černetove družine v Mestnem Logu pri Ljubljani, na primer, je danes postojanka Veterinarske fakultete, Univerze Edvarda Kardelja in se »ne more« vrniti, ker morajo poskusne živali imeti lepe pašnike, da se v Murglah »dobro počutijo«. Tudi hiša, ki stoji zraven ameriške ambasade, last industrialca, diplomata in mecena, ki je z družino že leta 1943 pravočasno odšel v Italijo, se »ne more« vrniti, ker je v njej vrtec in bi bili njihovi starši, državni uradniki, ki se vozijo v mesto iz svojih podeželskih dač, diskomodirani, če bi morali biti otroci v kakem vrtcu na periferiji.

Pri tem je treba poudariti, da komunistični teror v njihovem sistemu seveda ni veljal kot krivica, ampak kot uveljavljanje njihovega marksističnega načrta o uničevanju razrednih sovražnikov. V tem smislu še danes razmišlja večina Slovencev, ki so odobravali diktaturo proletariata.

Mnogih akterjev komunizma, ki so izvajali teror, danes ni več mogoče doseči, ker so bodisi pomrli, ali pa so na zavarovanih položajih. Drži pa tudi, da so bili zločini storjeni v imenu države, katere pravna naslednica je Slovenija. Seveda Slovenci nasledstvo za dejanja Jugoslavije priznavajo zelo selektivno, kakor jim je pač po godu. Bilo je prav smešno, kako se je Slovenija hotela vrniti k proslavi ameriške invazije v Normandiji, kot naslednica Titove Jugoslavije – ta naj bi se smatrala kot »zaveznica« Angležev, Američanov in Francozov, čeprav je dobro znano, da je dala Angležem vedeti, da bi se Tito povezal z Nemci, da jih odbije, če bi se ti skušali izkrcati na jugoslovanski obali. Povsem nasprotno pa Slovenci ne želijo slišati, da bi, kot nasledniki komunističnega režima, vrnili ukradeno premoženje. Slovenija je še vedno taka, kot je vedno bila; namreč avtohtoni protagonist domačega nasilja.

V pravu je že dolgo znano, da je odgovornost lahko tudi dedna. Če je nekdo lastnik zemljišča, na katerem je izkopal jamo, ki je ni dobro označil in zakril, in če je nekdo potem po nesreči padel v to jamo, ki ni bila dobro zavarovana in označena, in se pri tem poškodoval, je lastnik dolžan ponesrečencu plačati odškodnino. Če medtem, ko se agenti zavarovalnice in advokati prerekajo o višini odškodnine, lastnik zemljišča umre, s tem nikakor tudi ne ugasne pravica oškodovanca do odškodnine. Dediči jo morajo plačati preden dobijo čisto pravico do podedovane lastnine svojega prednika.

Povsem isto pa velja za državo in njene državljane, ki morajo računati tudi na to, da bodo morali prevzeti odgovornost za poplačilo dolgov, ki so jih naredili »enoglasno« izvoljeni »ljudski tribuni« in narodni »heroji«, ki so premoženje pokradli, ga spravili na varno, sedaj pa jih v tej ukradeni lastnini slovenska država ščiti. Povsem nerazumljivo je, da večini ljudi ne pride na misel, da bi iz ukradenih hiš preprosto deložirali vse tiste, ki jih niso pošteno kupili, temveč so jih s pomočjo države preprosto ukradli in se naselili vanje. Osebno si ne morem predstavljati, kako bi mogel živeti v hiši, ki je bila ukradena nekomu drugemu.

V zanimivem – iz mnogih pravnih vidikov – filmu Sodba v Nürnbergu, kjer igrajo Spencer Tracy kot sodnik, Maximilian Shell kot pravnik, Burt Lancaster kot obtoženi nacistični sodnik in Marlene Dietrich kot žena generala, ki so ga obesili zaradi Malmedyjskih ubojev vojnih ujetnikov in mu začasno zasegli hišo, je zanimiva scena, ko Spencer Tracy ob prihodu v Nürnberg v hišo Dietrichove vpraša, od kod ta hiša. Ko mu povejo, da so jo zasegli – začasno za njegovo namestitev – je Tracyju neprijetno. Pozneje sreča v hiši Dietrichovo, ki je prišla po nekaj oblek, knjig in spominov. Galantni Američan takoj vzame težko škatlo z njeno revščino in jo ponese v avtomobil – ki je bil prej njen – ter šoferju naroči, naj damo pelje kamorkoli želi. Kaj takega se v Sloveniji zagotovo ne bi zgodilo niti v tisoč letih. NN [zakrito ime, op. ur.], ki se je usedel v stanovanje mojih staršev, bi Dietrichovo surovo nagnal, verjetno pa tudi fizično napadel in zahteval, da se še njo zapre.
Še o odgovornosti. Pred kakšnimi sto leti je bil velik požar na Vačah. Požar so zakrivili otroci, ki so se igrali z vžigalicami. Vse hiše so gorele, na eno pa so lastniki dajali mokre rjuhe in jo močili, da se ni vnela, kar bi se lahko zgodilo že zaradi vročine. Dobri sosed, ki je videl, kako ta družina brani svoj dom, je zagrabil goreče poleno in ga zagnal proti dotični hiši z besedami: ”Ali se hudič ne boš vnel?” Recimo, da bi se hiša potem vnela. Kdo bi bil odgovoren? Ali bi lahko smatrali, da je bila to splošna naravna katastrofa, ki je prizadela vse? Nikakor ne. Tisti, ki je zagnal poleno, bi bil odgovoren. Če bi pa dotični bil recimo policist, župan ali pa samo občinski pisar, potem bi za požar tiste hiše vsaj delno bila odgovorna tudi občina. Res pa je, da bi bilo to težko dokazati in advokati bi zagotovo služili lepe vsote.

Vladislav Bevc

objavljeno v Tribunalu, 15. maja 2008