Vzpon in padec "velike države"

Večina ljudi povezuje korenine države blaginje z obdobjem po letu 1945. V resnici so bistveno starejše. Njeni začetniki so Bismarck, Lloyd George in Leon Blum v Nemčiji, Veliki Britaniji in Franciji. V slednjih pred drugo svetovno vojno, v primeru Nemčije pa celo pred prvo svetovno vojno. Vendar pa drži, da so se moderni sistemi države blaginje v svojem polnem razcvetu razvili šele po letu 1945. S tem mislim na državo kot monopolnega ponudnika (ali tako dominantno pozicijo na trgu, da je dejansko monopolna) vseh temeljnih človekovih potreb, razen morda prehrane in oblačil. Sicer pa vode, električne energije, stanovanj, množičnega prevoza, izobraževanja, zdravstva, kreditov, komunikacij, brezposelnosti, nezmožnih za delo, življenjskih zavarovanj ipd. Zakaj ne bi država zagotavljala teh zasebnih dobrin le pomoči potrebnim? Zakaj jih ne bi preprosto kupila na prostem trgu od konkurenčnih ponudnikov in zagotovila, da jih tisti, ki jih potrebujejo, dobijo v politično določenem minimumu? Takšna rešitev je bila zavrnjena. Namesto tega je postala država monopolen oziroma dominanten ponudnik mnogih čisto zasebnih dobrin, ki so postale vsem na razpolago. Neverjetna utopija, če pogledamo nazaj.

Verjamem, da en razlog, da smo v tistih časih kolektivno zaupali v državo, leži v tem, da nismo znali boljše. Razprava o zmožnosti (oziroma nezmožnosti) državnega planiranja med Friedrichom Augustom von Hayekom in Oscarjem Langejem je bila mlajša od deset let. Sovjetska zveza je bila na vrhuncu svoje moči in prestiža. Ko je von Hayek leta 1947 zbral nekaj preživelih liberalcev skupaj v Mont Pelerinu v Švici, je njegova konferenca privabila le 39 ljudi, kar je bilo vse, kar je ostalo od liberalne tradicije. Vsi ostali so bili prepričani, da je država boljša rešitev. Tako ne preseneča, da je postala država dominanten ponudnik stvari vseh vrst. Danes ima Mont Pelerin Society več kot 500 članov, izmed katerih jih na stotine vodi uspešne think-tanke, s čimer širijo signal dobesedno tisočim liberalnih mislecev po vsem svetu. Ideje vodijo svet, kot je priznal sam Keynes. Leta 1945 nismo poznali boljšega, toda kasneje, ko so se primeri državnih neuspehov začeli množiti, so se ljudje množično preusmerili v ideje, ki sta jih von Hayek in Mont Pelerin Society tako previdno ohranjala. In k idejam, ki so sod sedemdesetih let naprej zrasle iz šole javne izbire Jamesa Buchanana in Gordona Tullocka.

Poleg našega preziranja (ne)učinkovitosti države je obstajalo tudi veliko zahtev po »družbeni pravičnosti« – bogati naj plačujejo za blaginjo revnih. Veliko je bilo napisanega o moralni superiornosti državno sponzorirane dobrodelnosti (prejemniki se ne bodo več počutili ponižane, donatorjem ne bo več treba skrbeti za problem zastonjkarstva ipd.). Strmo naraščajoči progresivni davki na dohodek so se smatrali za popolnoma naravne in pravične. Ko je v Britaniji prišla na oblast Thatcherjeva, je lahko mejna davčna stopnja teoretično dosegla 83 odstotkov dohodka posameznika. Podobno je bilo tudi do nedavnega v Franciji, in sicer predvsem zaradi visoke obdavčitve kapitala. Končno, zakaj bi pa bogatim dovolili, da obdržijo svoje premoženje? Ko pa je njegova mejna produktivnost toliko višja v rokah revnih! Na žalost je v Veliki Britaniji do leta 1979 takšna blaznost o dohodkovni enakosti uspela uničiti večino zasebne industrije. In volivci so končno bili pripravljeni poslušati Lady Thatcher.

Tako velik pohlep po enakosti je odkrival dejstvo, da je velika raznovrstnost, ki jo proizvajajo trgi, leta 1945 predstavljala prekletstvo družbenih inženirjev. To je bil še en dober razlog, da se je zamenjalo trge z monopolom države, ki bo vsem zagotovila enakomerno, homogeno oskrbovanje srednje do nizko kvalitetnih izdelkov. Konec koncev, zakaj bi bogati morali imeti boljšo oskrbo z zdravstvom oziroma s šolstvom? Zato je država naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da sta zasebno zdravstvo in izobraževanje postala tako draga. Ponekod je s svojo »brezplačno« državno financirano alternativo uspela v celoti iztisniti zasebno ponudbo.

Ko se je država blaginje enkrat postavila in je bila v teku, ni trajalo dolgo, da se je politični razred iz obeh strani političnega spektra spodbudil in si z lahkoto zagotovil ponovno izvolitev v takrat trdovratnih časih: politične stranke z obeh strani, desne in leve, so kar tekmovale pri obljubljanju ugodnejšega zdravstvenega pokritja, ugodnejših pokojnin, ugodnejših nadomestil za brezposelnost, boljšem življenjskem zavarovanju, boljšem izobraževalnem sistemu, boljših sanjah … Če k temu dodamo normalno dozo lobiranja interesnih skupin, nas ne sme presenečati, da je država le rasla in rasla. Do osemdesetih ni bilo več nobenega dvoma o obdavčevanju bogatih in plačevanju revnim. Davki so se tako močno razširili, da so dosegli vsakogar in iznašel se je splošen davek na dodano vrednost. Država blaginje je postala tisti, ki pinji in je obdavčevala vsakogar in dajala vsakomur. Seveda je dajala bistveno manj zaradi administrativne potrate.

Od leta 1945 do danes država blaginje suvereno vlada. Čeprav sta Ronald Reagan in Margaret Thatcher v svojih državah v osemdesetih izvajala deregulacijo in privatizacijo, države blaginje nista reformirala.

Kakor koli, Reagan in Thatcherjeva sta začela z igro davčne konkurence. Oba sta bila popolnoma prepričana, da so davki dosegli stopnjo negativnega dela na Lafferjevi krivulji, in sta »prodala« idejo nižjih davkov zaradi – osupljivo za tisti čas – povečanja obsega pobranih davkov. Argumentacija je danes poznana, toda takrat je bila zelo kontroverzna, saj je veljalo prepričanje, da če obdavčiš tiste z visokimi dohodki, bodo ti delali še več, da bi ohranili svoj življenjski standard, in da so podjetja, ko so enkrat ustanovljena, za davčno oblast okorne race, ki nimajo interesov spreminjanja vedenja. Te kratkoročne domneve niso upoštevale oportunitetne izgube v izgubljenem proizvodu, ki je bil posledica višjih davkov. Davki so se skozi celotno obdobje 25-ih let zniževali, medtem pa so se davčni prihodki povečali, kakor je napovedal Arthur Laffer. Obstoječa sredstva so se zaradi nižjih davkov vrnila nazaj v gospodarstvo, s tem pa se je ustvarila nova vrednost.

Toda, nikakor se ne sme pozabiti, da je točka optimalne obdavčitve na Lafferjevi krivulji točka maksimalne države, ki pa ni nujno enaka temu, kar želijo volivci, niti ni nujno kompatibilna z dolgoročno rastjo bogastva. Dejansko je Lafferjev argument statičen v smislu, da govori o mejnih stopnjah zaposlovanja neaktivnih resursov nazaj v gospodarstvo ob spreminjanju razmerja med delom in prostim časom. Kot pri vseh izračunih z mejnimi vrednostmi, so tudi tukaj lahko učinki le majhni. Bistveno bolj pomembni so zato dolgoročni učinki, ki se razvijejo šele po generaciji ali dveh, in katerih vpliv je vse prej kot nepomemben.

Avstrijska šola daje velik poudarek na dolgoročne učinke kršenja lastninskih pravic, kot jih pomenijo žaljivo visoki davki. Popolna nepravičnost takšnega davčnega sistema se konča s popolno demotiviranostjo ljudi in jih prisili v podjetno iznajdljive davčne izogibance (legalne) in davčne utajevalce (nelegalne). To spreminja njihovo obnašanje in obnašanje njihovih otrok, morda celo za vedno. Nadarjeni in tisti manj nadarjeni namenjajo velik del svojega časa in napora tem aktivnostim, kar vključuje: sprejemanje neobdavčljivih dohodkov namesto obdavčljivih dohodkov, uživanje več prostega časa, delanje z manj napora oziroma nič, sprejemanje manjših obvez, ki vodijo do nižjega zaslužka, izogibanje dodatnemu usposabljanju, naročanje storitev davčnih strokovnjakov, prikrivanje prihrankov iz tujine, ukvarjanje z neposredno blagovno menjavo, aktivno sodelovanje v podzemni ekonomiji kot ponudnik ali kupec, emigracijo, vključevanje v neučinkovite oblike zaposlitve ipd.

Implikacija analize Avstrijske šole je, da postanejo celotni stroški visokih davkov vidni šele po eni oziroma dveh generacijah, kar je dovolj, da se pri večini ljudi zabriše povezava med vzroki za nastalo situacijo in posledicami.

Davčne oblasti zgubljajo na obeh straneh. Ne samo, da je podzemna ekonomija večja, kot bi bila sicer, tudi uradni nacionalni dohodek je bistveno nižji. Poleg tega je proces zelo odziven in spreminjajoč. Dandanes je situacija za davčne urade še slabša, saj lahko davkoplačevalci preprosto odidejo v drugo državo oziroma tja preselijo svoja finančna imetja, s čimer povečajo gospodarsko rast v tuji državi in zmanjšajo v domači. To je dejanski razlog, zakaj se visoko obdavčene države borijo proti davčni konkurenci, pojasni pa tudi združene mednarodne napore, da jo preprečijo.
Čeprav se naši voditelji gotovo teh trendov zavedajo, jih nič ne skrbi, da bi novico o njih delili s svojimi volivci. Pokoren volivec, ki je bil vzgojen v veri v državo blaginje, ima v njo še vedno popolno zaupanje in ne bo hotel slišati nič drugega kot zelo površinske gostilniške debate. Posledično se je država zalepila na socialno blaginjo in danes v povprečju potroši približno petindvajset odstotkov vsega bruto domačega proizvoda [trinajst odstotkov v sedemdesetih letih, op. p.]. Kakorkoli, obdobje počasne gospodarske rasti v »stari Evropi« pomeni, da države ne uspejo pobrati dovolj davkov, da bi z njimi financirale vse trenutne in bodoče socialne zahtevke. Tako večina evropskih držav vodi proračunske primanjkljaje in bremeni svoja gospodarstva z naraščajočimi primanjkljaji. Te države bodo le stežka nadaljevale pot po tej poti, še posebej zato, ker se jih večina ubada z demografskimi spremembami. Kot vsi vemo, bosta nekje med leti 2020 in 2040, odvisno od države, le še dva zaposlena na vsakega upokojenca.

Victoria Curzon-Price

z dovoljenjem Hayek Institut objavljeno v Tribunalu, 3. aprila 2008