Nasproti svetu delavcev – kapitalistov

Svet bi bil mnogo lepši, če bi vsak delavec bil hkrati tudi lastnik kapitala. Delavci bi bili na dolgi rok deležni koristi od povečevanja vrednosti kapitala in bi se čutili mnogo bolj povezani z delovanjem gospodarstva. Interesi delavcev bi se mnogo bolj skladali z interesi tistih, ki vodijo podjetja, bilo bi manj neenakosti v premoženju, delavci pa bi čutili mnogo večjo pripadnost načelom lastninskih pravic in vladavini prava. Predvsem pa bi delavci našli novo dimenzijo svobode in dostojanstva v svojih življenjih.
Karl Marx je imel povsem prav, ko je dejal, da če bi delavci na trgih lahko prodajali zgolj svoje delo, bi se mnogo med njimi čutilo odtujenih od družbe. Se pa je zelo zmotil v prepričanju, da kolektivno lastništvo premoženja ljudem lahko daje občutek varnosti in nadzora nad njihovimi življenji. Osvoboditev delavcev pomeni dati jim dostop, da v svobodnem gospodarstvu vsak posameznik osebno postane samostojni lastnik premoženja kapitala.
Kriza pokojnin, ki se širi po vsem svetu, ponuja idealno priložnost, kako dati ljudem tak dostop, ne da bi pri tem uporabili sredstva razlastitve ali nasilnih revolucij. V večini držav so zaposleni že sedaj prisiljeni prispevati med 10 in 30 odstotki svojih plač v pokojninsko blagajno pay-as-you-go sistema (prvi steber, op. p.). Preobrazba teh sistemov visečih dolgov v sisteme, kjer bi vsak posameznik akumuliral svoje premoženje na svojem zasebnem računu, lahko prinese nov vzorec: svet delavcev – kapitalistov.To je bilo naše glavno vodilo, ko smo leta 1980 v popolnosti spremenili državni pay-as-you-go pokojninski sistem v sistem zasebnih pokojninskih računov, ki jih upravlja zasebni sektor.Od njihove uvedbe v letu 1981 so pokojninski skladi v Čilu dosegli povprečni letni donos okrog 10 odstotkov nad inflacijo. Vrednost premoženja v teh pokojninskih skladih je zrasla do te mere, da je v letu 2007 predstavljala že okrog 80 odstotkov bruto domačega proizvoda. Kot rezultat teh in drugih vzporednih reform, se je gospodarska rast Čila v primerjavi s svojim dolgoletnim povprečjem podvojila in več kot desetletje dosegala stopnjo sedmih odstotkov.Seveda pa je učinek pokojninske reforme prešel zgolj mejo impresivnih ekonomskih kazalcev. Vodil je v prerazdelitev moči od države k ljudem, s tem, ko je delavce preoblikoval v samostojne lastnike kapitala v državi, pa je ustvaril politično in kulturno atmosfero, ki je mnogo bolj konsistentna z idejo svobodnih trgov in svobodno družbo.
Čilski vzorčni model predstavlja zaokroženo in izčrpno alternativo socialističnemu kolektivizmu, ki ga je ob koncu devetnajstega stoletja vzpostavil nemški kancler Otto von Bismarck in je bil model, ki so ga uporabljale socialne države 20. stoletja.
S tem, ko se pretrga povezava med individualnim prispevkom in koristmi – med vlaganjem naporov in nagrado – in z zaupanjem državi, ne samo odgovornosti, ampak tudi upravljanja teh kompleksnih programov, je Bismarckov pay-as-you-go sistem postal osrednje orodje socialnih držav, kjer je možnost zmage na volitvah s kupovanjem volilnih glasov z denarjem drugih – tudi z denarjem naslednjih generacij – pripeljala do inflacije podeljevanja socialnih pravic in upravičenj ter tako do ogromnih nepokritih in prikritih obveznosti države.V Čilu se je nova ureditev, ki jo je povzročila uvedba pokojninske reforme, že razširila tudi na področje invalidnega in življenjskega zavarovanja, kakor tudi zdravstvenega zavarovanja in nezaposlenosti.Na začetku 1990-ih let je nekaj latinskoameriških držav sledilo poti, ki jo je odprl Čile, danes pa je že 12 držav uvedlo delni ali celovit sistem zasebnih pokojninskih računov.Konec 1990-ih let pomeni še eno mejno točko, saj so se klubu zasebnih pokojninskih računov priključile tudi Madžarska, Poljska in Kazahstan. Danes ima že 13 nekdanjih komunističnih držav srednje in vzhodne Evrope sistem zasebnih pokojninskih računov.
Januarja 2001 je Švedska, ki je nekoč predstavljala steber socialne države, svojim zaposlenim dovolila, da 2,5 odstotne točke od 18,5 odstotne prispevne stopnje namenijo na zasebne pokojninske račune. Švedski parlament je zakon sprejel s kar 85-odstotno podporo.Domino učinek v Latinski Ameriki
V državah, ki so uvedle sistem zasebnih pokojninskih računov, se je struktura zasebnega pokojninskega sistema zelo približala shemi v Čilu, v vseh primerih pa ti že začenjajo dajati pomembne prispevke k izgradnji ekonomije svobodnih trgov. Seveda se značilnosti tranzicijskega procesa med državami razlikujejo, zaradi različnih ekonomskih, socialnih in političnih izhodišč v posameznih državah v času, ko so uvedle reforme. Na kratko bom komentiral o učinkih reform v posameznih državah.
Mehika in El Salvador sta sprejela dva pomembna ukrepa čilskega reformnega paketa. Prvič, delavci, ki so se odločili za sistem zasebnih pokojninskih računov, ne prispevajo v državno pokojninsko blagajno pay-as-you-go sistema in, drugič, vsi novi zaposleni so avtomatično vključeni v sistem zasebnih pokojninskih računov. Oba ukrepa skupaj zagotavljata, da je po koncu prehoda v sistem zasebnih pokojninskih računov star pay-as-you-go sistem ukinjen, to pa za sabo pušča samo sistem, kjer je velika večina zaposlenih v državi vključena v sistem zasebnih pokojninskih računov. Peru je sprejel prvo točko, ni pa se odločil tudi za drugo točko. V Kolumbiji, Argentini in Urugvaju so zaposleni vključeni v oba pokojninska sistema; gre za delno privatizacijo pokojninskega sistema.Mehika, navkljub zelo dolgi tradiciji očetovsko skrbne (paternalistične) države, je leta 1997 sprejela ključni reformni paket, s katerim je povsem odpravila javni pokojninski sistem za delavce v zasebnem sektorju in jih nadomestila s sistemom zasebnih pokojninskih računov, ki jih upravljajo zasebna in med seboj tekmujoča podjetja. Vsi zaposleni v zasebnem sektorju, ki so pred tem bili vključeni v sistem pay-as-you-go, so morali 11,5 odstotka svoje plače prispevati na svoje pokojninske račune, na katere je prispevala tudi država. Leta 2007 je bil zakon dopolnjen in je v sistem zasebnih pokojninskih računov vključil tudi zaposlene v javnem sektorju. Tako ima danes sistem zasebnih pokojninskih računov 35 milijonov udeležencev, kar je več, kot jih ima katerakoli država v regiji.El Salvador – država, ki je bila razcepljena zaradi državljanske vojne v 1980-ih letih – je uvedla svojo pokojninsko reformo leta 1998, pri tem pa dobila celo glasove nekaterih spreobrnjenih komandantov nekdanje gverile v Kongresu. Značilnosti njihovega sistema so zelo podobne čilskemu sistemu, delavci pa prispevajo 10 odstotkov svojih plač na svoje zasebne račune.Peru – prva država, ki je posnemala čilsko pokojninsko reformo – je ustanovil svoj sistem zasebnih pokojninskih računov leta 1993. V Peruju se lahko delavci odločijo, da se vključijo v zasebni sistem, kjer njihova sredstva upravljajo podjetja po njihovi lastni izbiri, pri tem pa tisti, ki se odločijo, dobijo varstvo v obveznicah. Zaposleni v Peruju prispevajo 10 odstotkov svojih plač na svoje zasebne račune in nič ne plačujejo v državno blagajno. Kljub temu je program pay-as-you-go sistema ostal v veljavi za nove zaposlene, kar pušča odprta vrata za vnovično vzpostavitev sistema ustvarjanja dolga do prihodnjih upokojencev, ki ga utegnejo politiki nekoč ponovno zlorabiti.Kolumbija – celo pod grožnjo s strani marksistične gverile, ki so jo podpirali karteli mamilskih botrov – je leta 1994 izpeljala pokojninsko reformo. Reforma je delavcem dovoljevala možnost izbire, da 10 odstotkov od svojih plač prispevajo na svoje pokojninske račune. Povsem edinstvena in nekoliko problematična značilnost njihovega sistema je ta, da delavcem dovoljuje, da preskakujejo med sistemoma javnih in zasebnih pokojnin, kar povzroča večne spore med državno agencijo in zasebnim sektorjem, ob tem pa ohranja pay-as-you-go sistem.Argentina – pod vodstvom vlade, ki je naredila delni umik od populizmov katastrofalnega obdobja družine Peron – je uvedla sistem zasebnih pokojninskih računov leta 1994. Argentinski zaposleni imajo možnost, da 11 odstotkov od svojih plač vplačajo na svoje zasebne račune. Kljub temu je pay-as-you-go sistem obstal pri življenju, ki vsem zaposlenim, vključno s tistimi v javnem, kot tudi zasebnem sektorju, zagotavljajo t. i. »osnovno pokojnino«. Njihov pokojninski zakon narekuje, da morajo vsi zaposleni vložiti 16 odstotkov od svojih plač v javni pokojninski sistem. Tisti, ki so se odločili ostati v javnem pokojninskem sistemu, morajo skupno plačati 27-odstotno prispevno pokojninsko stopnjo, pri tem pa na osnovno pokojnino prejmejo še dodatke. S tem, ko ohranjajo javni sistem pokojnin pri življenju, argentinska vlada nadaljuje s povečevanjem nekritih obveznosti do prihodnjih upokojencev.Urugvaj – latinskoameriška država, ki je pod največjim vplivom evropskega socialnega modela – je leta 1996 uvedla delno reformo, podobno tisti v Argentini, kjer prav tako ohranja javni pay-as-you-go sistem pri življenju za vse zaposlene, pri tem pa dopušča, da zaposleni del svoje plače preusmerijo na svoje zasebne pokojninske račune.Poudariti je treba, da mnogo od teh reform vsebuje pomembne hibe, ki bi jih bilo treba odpraviti preden pride do izraza njihov popoln potencial. Kljub temu je osnovna različica zasebnih pokojninskih računov trdno v veljavi, nove sestave zaposlenih, podjetnikov in drugih strokovnjakov, ki so se pojavile, pa dajejo zagotovila, da jih bodo branila tudi v prihodnje. Če se bosta Mehika in El Salvador izkazala kot uspešna, se bodo pokojninske reforme prej ali slej razširile po vsej Srednji Ameriki.
Najbolj zaostala država na ameriškem kontinentu ostaja Brazilija. Čeprav nekatera podjetja svojim zaposlenim ponujajo zasebne pokojninske račune, pa najštevilčnejša in največja država v Latinski Ameriki trpi pod težo nepoštenega in nepreskrbljenega pay-as-you-go javnega pokojninskega sistema, ki posluje s primanjkljajem okrog 5 odstotkov bruto nacionalnega dohodka. Pred eksplozijo je socialne in ekonomske težave brazilska vlada do sedaj reševala s krpanjem sistema, kar pa je način, ki se že približuje svojim mejam.Od komunizma do lastninskih pravic

V poznih 1990-ih letih so Madžarska, Poljska in Kazahstan, kot del njihove tranzicije iz kolektivistične družbe v tržni sistem, reformirale svoje pay-as-you-go pokojninske sisteme ter zaposlenim dopustile, da del prispevnih stopenj namenijo za izgradnjo njihovega osebnega pokojninskega računa. Kasneje se je reforma pokojninskih sistemov razširila po regiji na še deset držav.
Leta 1998 je bila Madžarska prva med nekdanjimi komunističnimi državami v Evropi, ki je dopustila, da zaposleni del svoje plače investirajo na svoje zasebne pokojninske račune. Njihov državni pay-as-you-go sistem je že v 1990-ih letih deloval z izgubo, poleg tega pa prispeval k uvedbi 30-odstotne prispevne stopnje. Ker je Madžarska imela že zelo staro prebivalstvo, bi morala prispevno stopnjo dvigniti na neizvedljivih 55 odstotkov, vsak upokojenec pa bi bil vzdrževan s posamičnim zaposlenim v letu 2035. Zaposleni so imeli možnost izbire: ostati v obstoječem sistemu ali pa se preseliti v sistem zasebnih pokojninskih računov. Prišleki na trg delovne sile se vključijo izključno v novi sistem. Kljub temu še vedno vsi zaposleni prispevajo v državni pay-as-you-go sistem. 24 odstotkov plače tistih, ki so vključeni v zasebne pokojninske sisteme, še vedno gre v pay-as-you-go blagajno, medtem ko gre samo 6 odstotkov na njihove zasebne račune. Največja slabost madžarskega pokojninskega sistema je podobna tistima iz Argentine in Urugvaja: visoke prispevne stopnje se uporabljajo za ohranjanje javnega pokojninskega sistema, s tem pa onemogočajo ustvarjanje novih delovnih mest, sistem pa ostaja nezaščiten pred političnimi manipulacijami.Kazahstan – z nafto bogata nekdanja sovjetska republika – se je odločila za pokojninsko reformo leta 1998, s katero je zaposlenim dovolila, da 10 odstotkov od svojih plač namenijo na svoje zasebne pokojninske račune, ki jih upravljajo zasebni skladi, ki med seboj tekmujejo, medtem ko morajo zaposleni še vedno plačevati 15 odstotkov svojih plač v državni pay-as-you-go sistem. Kot v Argentini in Mehiki, obstaja državni sklad upravljanja s pokojninskimi računi, pri tem pa konkurenca do zasebnih podjetij ni poštena.Poljska – najuspešnejša država nekdanjega Varšavskega pakta – je sistem zasebnih pokojninskih računov uvedla leta 1999. Zaposleni, ki so bili v času sprejemanja reforme v starostnem obdobju med 30 in 50 let, so imeli možnost izbire, da tudi v prihodnje popolnoma ostanejo v državnem pay-as-you-go pokojninskem sistemu, kjer bi morali plačevati 19,52-odstotno prispevno stopnjo, bodisi se odločijo, da bodo 7,3 odstotka od svojih plač namenjali na svoje zasebne pokojninske račune, 12,2 odstotka pa plačevali za izgradnjo »navideznih« zasebnih računov v državni pokojninski sistem. Mladi zaposleni se morajo vključiti v zasebni pokojninski sistem osebnih računov, medtem ko morajo starejši zaposleni ostati v pay-as-you-go sistemu. Skoraj 12 milijonov zaposlenih (70 odstotkov vseh, ki so imeli možnost izbire svojega pokojninskega računa, tj. ljudi v starostnem obdobju med 30 in 50 let) se je odločilo za zasebne pokojninske račune.
Tudi Rusija je vzpostavila en del čilskega pokojninskega sistema. Kitajska že dalj časa proučuje načine uvedbe zasebnih pokojninskih računov, ki bi rešili njeno prihajajočo pokojninsko krizo. Prihajajoča kriza v Zahodno EvropoGlobalni demografski trendi, kot so daljša življenjska doba in zmanjšana stopnja rodnosti, bodo pospeševali krizo pay-as-you-go pokojninskih sistemov, še posebej v starajočih se državah Evrope, ZDA in Japonske. Nekdanji ameriški sekretar za trgovino, Pete Peterson, je dejal: »Strošek globalnega staranja prebivalstva bo prešel sposobnosti tudi najbogatejših držav sveta, v kolikor se trenutni pokojninski sistem privilegijev drastično ne spremeni. Nezmožnost reformiranja, da se pripravimo dovolj hitro in izrazito, bo zanetila ekonomsko krizo, ki bo zasenčila gospodarski krizi, ki sta doleteli Azijo in Rusijo … Zaradi takšnih ali drugačnih razlogov svetovno staranje prebivalstva ne bo samo postalo najpomembnejše ekonomsko vprašanje 21. stoletja, ampak tudi najpomembnejše politično vprašanje.«V popolnem nasprotju z nekaterimi njihovimi vzhodnimi sosedi in državami latinske Amerike, pa so bile politične elite v zahodni kontinentalni Evropi povsem nepripravljene lotiti se strukturnih pokojninskih reform. Za Evropejce bo politična paraliza katastrofalna, v kolikor se bo še nadaljevala, saj bo kriza pokojninskega sistema najbolj neprizanesljiva prav v tem delu sveta.
Po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) so dolgovi do bodočih upokojencev v Evropi enormni – več kot 200 odstotkov bruto domačega proizvoda v Franciji in Italiji, več kot 150 odstotkov v Nemčiji. Leta 2025 bo skoraj tretjina evropske populacije upravičena do prejemanja pokojnine. V tridesetih letih bo v Nemčiji in Italiji vsakega upokojenca podpiral posamezen delavec. Če upoštevamo zelo radodarne koristi, ki jih posamezne države dajejo upokojencem, in zelo šibek oz. nikakršen delež zasebnega varčevanja za stara leta, bodo samo za vzdržnost pokojninske blagajne potrebna drastična zvišanja davčnih stopenj, bodisi rezi v potrošnji države. Italijani, ki so že sedaj soočeni s 33-odstotno prispevno stopnjo za pokojnine, bodo morda deležni povišanja te stopnje na 48 odstotkov. V regiji, ki je soočena z visoko stopnjo nezaposlenosti, bi takšen ukrep samo še poslabšal ustvarjanje novih delovnih mest.
Čeprav države kontinentalne Evrope za financiranje pokojnin trošijo tudi do 15 odstotkov bruto domačega proizvoda – številka, ki lahko v naslednjih 40 letih v nekaterih državah celo preseže 18 odstotkov – so politiki v teh državah do sedaj uvedli zgolj nekaj prikladnih ukrepov. Nemčija, na primer, je pred kratkim predlagala dvig prispevne stopnje, pri tem pa bi tudi s pomočjo javnih sredstev spodbujala zaposlene, da del denarja naložijo tudi na zasebne račune. Seveda ni treba poudariti, da takšni ukrepi le s težavo rešujejo prihajajočo krizo v Nemčiji, kjer pokojninski sistem stane 11,5 odstotka bruto domačega proizvoda, kar je več kot dvakratnik deleža v ZDA.Španski pay-as-you-go pokojninski sistem, ki je najbolj potraten program v španskem državnem proračunu, daje zaposlenim zgolj minimalno stopnjo donosa. Navkljub dejstvu, da so bili ekonomski učinki smotrnosti prehoda v sistem zasebnih pokojninskih računov prikazani in utemeljeni in da se je vlada zavezala k ekonomski liberalizaciji na drugih področjih, je pri spremembi pokojninskega sistema prevladala politična vztrajnost.V Italiji, državi z najnižjim prirastom prebivalstva na svetu, predstavljajo letni izdatki za pokojnine približno 14,5 odstotka bruto domačega proizvoda. Še več, v sistem se je dobesedno naselila zelo močna korupcija. Leta 1997 je študija finančnega ministrstva razkrila, da država plačuje invalidne pokojnine več kot 30 tisoč mrtvim ljudem. Sprotna preverjanja 15 tisoč prejemnikov teh pokojnin zaradi invalidnosti tudi razkrijejo, da si je več kot 5 tisoč prejemnikov preprosto izmislilo svojo invalidnost, vključno z mlado damo, ki je prejemala pokojnino za slepoto, medtem pa opravljala delo šoferke.
Tudi francoski pay-as-you-go sistem je v velikih težavah. Zelo velikodušen sistem javnih pokojnin bo po letu 2010 prešel v primanjkljaj. Poskusi posameznih vlad, da bi zakrpali sistem, so bili izničeni z vsesplošnim nasprotovanjem. Ker vzporeden sistem zasebnih pokojninskih računov praktično ne obstaja, se bodo prihodnjim upokojencem razmere bistveno poslabšale.Kot je leta 1997 dejal britanski ekonomist Tim Congdon: »Če vlade evropskih držav niso sposobne rešiti problema pokojnin, tudi ne bodo sposobne nadzirati povečanih fiskalnih težav, niti preprečiti dviga davčnih stopenj, ki bodo razrušile njihova gospodarstva.«

Jose Pinera

objavljeno v Tribunalu, 3. aprila 2008