Tribunalovo oko

Boris Rižnar, sindikalni zastopnik Fidesa v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, je 28. marca 2008 napoved zdravniške stavke, ki bo 18. aprila, pospremil z besedami:

»… in zdaj je treba plače dvignit za 30 procentov, porkaduš, za sto procentov je treba plače dvignit.«


Vsak študent prvega letnika ekonomije spozna, da je velikost plače, ki jo podjetnik lahko izplača zaposlenemu, odvisna od velikosti ustvarjene vrednosti, ki jo ustvarita zaposleni in podjetje. Pri tem velja preprosta logika: več kot je ustvarjene vrednosti, večje so lahko nagrade za opravljeno delo. Osnovni cilj odgovornega podjetja namreč izhaja iz njegove odgovornosti do lastnikov podjetja, ki so investirali svoja sredstva in s tem sploh omogočili delovanje podjetja. Brez investicij pač ni proizvodnje, s tem pa tudi ne delovnih mest. Verjetno si le stežka predstavljamo proizvodnjo avtomobilov, pralnih strojev ali katerega koli drugega izdelka brez proizvodnih hal, strojev in ostalih potrebnih stvari.
Seveda lahko podjetje ta svoj cilj maksimiranja vrednosti doseže le v okolju, ki bo predstavljalo njenim zaposlenim poseben izziv in jim bo hkrati omogočalo, da v njem v popolnosti razvijejo svojo ustvarjalno kreativnost in druge cilje, ki so si jih zastavili. To namreč povišuje njihovo osebno zadovoljstvo, podjetju in njegovim lastnikom pa prinaša nadpovprečne donose. Lahko bi rekli, volk sit in koza cela.
Pri vsem tem pa je zelo pomembna politika plač podjetja. Kaj hitro se lahko namreč zgodi, da zaposleni na delovnem mestu ne bodo več tako prizadevni in da posledično ne bodo več v popolnosti usmerjeni k iskanju produktivnih rešitev. To je slabo, tako za podjetje, ki tako ne bo uspelo realizirati vseh možnosti, ki se mu ponujajo, pa tudi za posameznega delavca, ki zaradi manjše zagnanosti ne bo izkoristil vseh svojih potencialov.
Uspešna svetovna podjetja, kot je na primer Koch Industries, tako svoje zaposlene plačujejo v skladu s sorazmernim deležem, ki ga ti prispevajo k vrednosti podjetja, zaradi česar so tisti, ki k celotni vrednosti podjetja prispevajo več, tudi bolje plačani. Hočeš nočeš, konkurenca med podjetji za zaposlene tudi ostala podjetja prisili k temu, saj vsem, ki so zaradi kakršnega koli razloga nezadovoljni s trenutnim zaposlovalcem, olajša menjavo službe. To je, predvsem v tujini, pogost pojav. Tako, na primer, v ZDA, za katere obstaja zelo dober nabor podatkov, približno šestdeset odstotkov vseh zaposlenih zamenja službo, ne da bi vmes postali brezposelni.
Povsem drugačna pa je zgodba v javnem sektorju. Za razliko od podjetij se je tukaj uveljavil sistem, ki uspešnosti posameznikov ne meri po njihovem prispevku k skupni vrednosti, kot je to pretežna praksa v podjetniškem sektorju, ampak po čisto drugih kazalcih, ki imajo z uspešnostjo bolj malo skupnega. Tako se, na primer, premier Janša hvali z delavnostjo celotne vlade in jo argumentira kar s številom sprejetih zakonov in raznih drugih uradnih dokumentov, ki da jih je ta vlada sprejela več kot ostale. Karikirano bi lahko dejali, da se je uveljavil princip več fasciklov napolniš, boljši si. Ne glede na njihovo vsebino. S tem dejansko ostaja edina skrb javnih uslužbencev, kako potrošiti celoten davkoplačevalski denar, celoten sistem pa tako v popolnosti onemogoča sledenje in posledično tudi nagrajevanje dejanske produktivnosti zaposlenih.
Pri politiki plač pa se je v javnem sektorju uveljavila še ena posebnost, in sicer sistem količnikov, ki so v prvi vrsti odvisni od stopnje formalne izobrazbe, delovne dobe, delovnega mesta in podobnimi drugimi dejavniki, ki kvečjemu površno slikajo produktivnost posameznika. Sposobnost ljudi je težko merljiva kategorija, ki se v času tudi spreminja. Poleg formalnega tipa izobrazbe, ljudje pridobivajo še neformalne oblike znanja, se učijo ob delu in podobno, kar jih dela edinstvene. Seveda se tega v javni upravi ne upošteva, zaposleni pa tako niso plačani po tem, koliko dejansko ustvarijo, ampak po plansko določenem količniku, ki predstavlja osnovo njihove plače. Tak sistem nagrajevanja zaposlenih ne spodbuja k zagnanosti in iskanju produktivnih rešitev, rezultat pa je slaba kakovost storitev, ki jih nudijo. Samo pomislimo, s čigavimi storitvami smo manj zadovoljni: pri vsakodnevnem nakupu v trgovini ali pri obisku na upravni enoti. Seveda bi s takšnim načinom poslovanja vsako normalno delujoče podjetje, ki mu skrb za dobro počutje strank in minimiziranje stroškov predstavlja dnevno preokupacijo, kaj hitro propadlo.
Na koncu pa še en pomislek. Minister Virant se rad pohvali z izobrazbeno strukturo zaposlenih pri njem, kar potem pri ljudeh trži kot glavni argument v prid njihovim visokim dohodkom. Ob zadnjih zahtevah zaposlenih javnega sektorja za višje plače ni bilo nič drugače. Sicer pa, kdo si pa sploh želi visoko usposobljene (ni nujno enako izobražene) birokrate? Za vsakega zaposlenega, ki dela v javnem sektorju, namreč velja, da je odtrgan od produktivnega ustvarjanja novih stvari. Zato bi bila velika škoda, če bi se za zaposlitev v javnem sektorju odločali najbolj sposobni posamezniki. Ti naj raje proizvajajo iPode kot pa polnijo in prelagajo fascikle. Pri vsem tem čudi le to, da se je pri ljudeh do danes oblikovala neka primerjalna mera za velikost plač pri predsedniku in drugih politikih, torej pri neustvarjalnih enotah v državi, ki živijo izključno na račun drugih, in ne uspešnih poslovnežih, ki edini ustvarjajo dodano vrednost, obenem pa tudi »hranijo« prve. Čudno.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 3. aprila 2008