Svobodometer - marec

Ocena: 1,5

Ko takole razmišljam o vprašanju, kako to, da se je socializem vseh mogočih oblik sploh uspel pojaviti in tako močno razširiti po vsem svetu, ne morem kaj, da odgovora ne bi šel poiskati v psihologijo razmišljanja in delovanja ljudi. V osnovi imamo dva tipa: ustvarjalca in uničevalca. Prvi je razumsko in moralno samostojen, drugi je razumsko in moralno odvisen. Ustvarjalec za svoje preživetje uporablja razum in ima visoko postavljene vrednote življenja, ki jih z razumom brani, medtem ko uničevalec za svoje preživetje zahteva uporabo sile, njegove vrednote pa temeljijo na mentalnem in materialnem nadziranju, torej na zanikanju razuma. Zanimivo je to, da se uničevalec zelo jasno zaveda inferiornosti lastnih sposobnosti razmišljanja glede na sposobnosti ustvarjalcev, vendar ima močno željo po nadziranju in je za ohranitev svoje pozicije pripravljen storiti tudi nemoralna dejanja, celo laž, krajo in umor kot najbolj okrutne. Cilj uničevalca je vzpodbujanje strahu in grajenje dogme o lastni mogočnosti. Ko pri ljudeh preseže neko kritično stopnjo strahu, postane večni vladar njihovega razuma, v superiornost katerega se ne dvomi. Še več, uničevalec si bo razum ljudi podredil do te mere, da mu bodo podrejeni pripravljeni ustreči pri izvajanju vseh mogočih dejanj.
Če ste morda kdaj v življenju dobili občutek, da ste naredili nekaj, čemur vaš razum nasprotuje in ste to storili z namenom ugajanja, potem ste v rokah uničevalca, ki želi z vašim razumom manipulirati – ugajali ste uničevalcu. In postali ste uničevalec. Kakršnakoli vrsta diktiranja, od navidezno najbolj nedolžnega do skrajno nasilnega, je uničujoča za moralo ljudi, saj pelje v vedno večjo podreditev razuma, kjer ljudje izgubljajo sposobnost reševanja lastnih problemov in urejanja lastnih življenj, ter se za vsako vprašanje po odgovor zatekajo k uničevalcem. Ko nadzor in manipuliranje postaneta način vsakodnevnega življenja, govorimo o nesvobodni družbi – o družbi uničevalcev razuma in morale.
Kakorkoli, podrobnejše spremljanje delovanja naše države in vrednotenje stopnje svobode ustvarjanja [oziroma stopnje moči nadzornikov] me vedno znova prepričuje v to, da je Slovenija dejansko družba nadzornikov in nadziranih. Družba torej, kjer prevladujejo uničevalci in kjer se pozicije ne delijo glede na sposobnosti in vrline, temveč glede na to, kdo bo bolj poslušen avtoriteti in kdo ji bo v večji meri pripravljen predati svoj razum. Temu konec koncev pritrjuje tudi Spendometer, ki je v letu 2008 že presegel tri milijarde osemsto milijonov evrov bogastva, ki je nasilno prešlo od rok ustvarjalcev k nadzornikom. Največ so ga seveda dobili tisti, ki so podrejeni in odvisni od volje avtoritete. Pri slednjem gre za vse vrste poslov, ki jih dodeljujejo birokrati in za vse tiste zaposlene v javnem sektorju, ki so v službi oviranja ustvarjalcev.
V marcu je gotovo najbolj odmevala odredba, ki je stopila v veljavo 8. marca in s katero sta minister za promet in minister za notranje zadeve prepovedala prevoz tovornjakov na relaciji Pesnica - Dolga vas tudi v soboto od osme ure zjutraj dalje. Vsak tovornjak pomeni nekaj ton iz nič ustvarjene vrednosti, ki jo je nekdo z idejo proizvedel za nekoga drugega, ki to potrebuje za izdelavo nečesa spet tretjega. Vsak tovornjak pomeni delo za desetine ljudi različnih ras, veroizpovedi, narodnosti in je ključno sredstvo komunikacije med njimi, saj brez njega delitev dela med vsemi v proizvodni verigi v tej obliki ne bi bila mogoča. Kdorkoli zahteva in kdorkoli ukaže prekinitev takšne in podobnih komunikacij, je uničevalec. Če to stori z denarjem in v imenu drugih ljudi, je uničevalec brez osnovne morale, saj uničuje nekaj tretjega v imenu in na račun nekoga tretjega. Moralno je uničevati edino svoje stvari in za svoje lastno ime, pa še to v tistih izjemno redkih okoliščinah, kadar se s tem ne povzroča škoda nikomur drugemu kot samo lastniku.
Povrh vsega sta ministra očitno pozabila na to, da bosta s prepovedjo vožnje tovornjakov na relaciji, ki je že v osnovi ozko grlo, povzročila razlitje tovornjakov po vsem širšem območju in stroške težko merljivih dimenzij. Gre za osnove fizike, ki jih razume vsak vodovodni tehnik, vsak gradbeni tehnik, nenazadnje vsak, ki je kadarkoli uporabljal lijak: pri konstantnem dotoku curka v lijak bo zoženje grla lijaka na neki točki povzročilo nekontrolirano razlitje tekočine čez rob lijaka. Ekoloških stroškov razlitja tovornjakov po širšem območju, agonije voznikov in vseh stroškov čakanja proizvodnih procesov, ki so vezani na prevoz teh tovornjakov, seveda ministra ne bosta poravnala, ker gre za razlivanje v imenu tretje osebe, v našem primeru iz naslova nasilnega pobiranja davkov in na račun ljudi iz Dolge vasi.
Vlada je marca sprejela nov način plačevanja uporabe avtocest, in sicer s pomočjo vinjet. Nalepke za tehnične preglede so torej zamenjale nalepke za vožnjo po avtocestah. Pred koncem mandata je vlada torej izničila edino pravo reformo, ki jo je izvedla – odpravo nalepk za tehnično ustreznost vozil, s to razliko, da bo v primeru vinjet posel bolj donosen, saj bo teh nalepk letno mnogo več, saj je zraven domačih uporabnikov treba upoštevati še ves tranzit, ki poteka čez Slovenijo.
Sistem plačevanja z vinjetami pomeni, da tisti, ki avtoceste manj uporabljajo financirajo uporabo tistim, ki avtoceste uporabljajo več. Vlada torej uvaja nepošten način plačevanja storitve prevoza po avtocesti, kjer bomo ljudje plačevali praktično neodvisno od uporabe. Zavoljo znižanja stroškov neuporabe vinjete se bo mnogo več voznikov odločilo za vožnjo po avtocestah in maksimiralo kilometre vožnje po avtocesti, tudi ko bi sicer to bilo neracionalno. Alokacija porabe goriva in avtomobila za namene prevoza iz enega kraja v drugi kraj bo s tem postala manj učinkovita, saj bo cena kilometra vožnje po avtocesti upadala s številom prevoženih kilometrov in ne bo znana vnaprej. Teoretično bi se za neskončno prevoženih kilometrov s pomočjo ene vinjete cena enega prevoženega kilometra približala nič evrom. V primeru znane cene prevoženega kilometra, ki bi se prilagajala glede na obremenjenost konkretne avtoceste [ob konicah višja tarifa in obratno], bi ljudje cesto razumno uporabljali, saj bi vsak trenutek cena bila znana, kot je znana cena vsakega nakupa v trgovini, odločitev pa z vseh vidikov najbolj učinkovita in poštena, saj bi ljudje avtocesto uporabljali točno toliko, kot bi je potrebovali. Pri vinjetah gre za ignoriranje osnovnega mehanizma ponudbe in povpraševanja, kar je podobno ignoriranju značilnosti delovanja lijaka.
Vladni in parlamentarni možje nadaljujejo z omejevanjem zaposlovanja državljanov držav, ki niso članice EU-ja, EEA-ja in Švice. Takšni ukrepi so nemoralni, uničevalski in diskriminatorni, saj preprečujejo, da bi službe pri naših podjetnikih dobili ljudje iz drugih držav, in to samo zaradi dejstva, ker se niso rodili v EU-ju, EEA-ju ali v Švici. Sam imam recimo nemški priimek. Koliko sem zaradi tega bolj upravičen do dela pri slovenskih podjetjih v Sloveniji kot nekdo drug z nemškim priimkom, ki pa se je rodil na Hrvaškem? Si predstavljate, kako bi ministrica za delo, ki je podpisala to nehumano uredbo, reagirala, če se bi se recimo z nekim ruskim delodajalcem dogovorila za delo pri njih v Rusiji, potem pa bi jo ruske oblasti zavrnile, zaradi preprostega dejstva, ker bi kvote za delo tujcev v Rusiji že bile presežene, in to kljub temu, da bi ustrezala vsem kriterijem podjetja? Kako bi v podobnih situacijah reagirali vi? Očitna nemoralnost, ki je v nasprotju z osnovnim človeškim razumom.
Vladni možje so se v imenu vseh, ki ustvarjajo, odločili kupiti zemljišče za izgradnjo Nordijskega centra Planica v vrednosti 3 milijonov evrov. Znesek je na videz majhen, vendar velika večina ustvarjalnih podjetnikov ne doseže teh treh milijonov evrov letnih prihodkov, pri čemer se trudijo in delajo tudi po cele dneve. Ni mi treba povedati, da je Planica projekt, ki bi se moral v celoti financirati sam in da bi ti trije milijoni evrov morali ostati tam, kjer so nastali, torej v podjetjih. Tako pa so za vse ustvarjalce, ki so jih s svojim trudom in tveganjem ustvarili, za vedno izgubljeni.
Nadaljujejo se dajanja koncesij, torej ekskluzivnih lokalnih monopolov. Ironično, vendar sedaj, ko to pišem, ene skupine državnih uradnikov vse svoje napore vlagajo v to, kako vzpostavljati enakovredne tržne deleže med podjetji in kako tista podjetja, ki so si pridobila večje tržne deleže od predpisanih, kaznovati, medtem ko neke druge skupine državnih uradnikov nekje na drugem koncu v tem istem času razmišljajo o tem, kako in komu podeliti ekskluziven lokalni monopol za opravljanje recimo dimnikarskih storitev, na primer v občini Slovenj Gradec. Rešitev za najboljše izdelke in storitve za potrošnike je odprt boj med podjetji za naklonjenost potrošnikov, kar pomeni nič drugega kot prost vstop v panogo brez omejitev.
Domnevno v dobro tistih z najnižjimi osebnimi dohodki je državna birokracija dvignila minimalne plače. Povedano drugače: nadzornik v Sloveniji zahteva od ustvarjalca v Sloveniji, da mora svojemu zaposlenemu plačati najmanj 566,53 evra, drugače ga bo nadzornik kaznoval. Ironija je, da nadzornik ob teh svojih zahtevah misli, da opravlja plemenito delo in da ščiti zaposlene. V resnici s takšnim početjem najbolj prizadene ravno najbolj ranljive ljudi, katerim bi naj pomagal, saj minimalne plače praviloma izplačujejo najmanj produktivna podjetja iz najbolj konkurenčnih panog, kjer se tovarno lahko v hipu prestavi v državo, kjer so ljudje pripravljeni delati za mnogo manj kot pri nas [recimo Muro iz Murske Sobote na Kitajsko]. Terjati od Murinega vodstva naj zviša plače svojim zaposlenim dobesedno sili k odpuščanju zaposlenih in nato k izselitvi proizvodnje v tujino, kjer so ljudje manj zahtevni glede plačila in vsaj podobno produktivni. Je pač tako, da obstaja mnogo ljudi s podobnimi sposobnostmi, kot jih imajo zaposleni v Muri, ki bi za dvig svojega standarda bili prostovoljno pripravljeni prevzeti nižje plačilo za popolnoma isto delo, kot ga trenutno opravljajo zaposleni v Muri.
V marcu je dokončno propadel poskus uvedbe tipa vavčerskega šolstva, saj je Državni zbor dokončno potrdil zadnjo vladino dikcijo zakona o organiziranosti in financiranju vzgoje in izobraževanja brez členov o financiranju zasebnih šol. Glede na prevladujočo filozofijo pod Alpami, ki namesto razuma, logike in morale spodbuja pasivnost, vdanost avtoriteti in nadzor, kaj drugega niti ni bilo za pričakovati.
Ocena je slabo točko in pol, vendar pada.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 3. aprila 2008