Dogodivščine Jonathana Gullibla

Plačilo za grehe

Jonathan je zapustil razgrajaško množico Avditorija in se odpravil vzdolž dolgega hodnika. Na skrajnem koncu so bile klopi, na katerih so sedeli za noge vklenjeni ljudje. So to kriminalci, ki čakajo na sojenje? Morda pa bi mu kdo od tukajšnjih uradnikov lahko pomagal povrniti ukradeni denar.
Ob klopi z leve strani so bila vrata, na katerih je pisalo »Urad za težko delo«. Ob koncu klopi so stali uniformirani stražarji, se potihoma pogovarjali in ignorirali svoje mirujoče ujetnike. Masivni okovi so ujetnikom zagotavljali malo možnosti za pobeg.
Jonathan je pristopil k najbližjemu ujetniku, dečku starem okrog deset let, ki nikakor ni bil videti kot kakšen kriminalec. »Kaj pa delaš tukaj?« ga je nedolžno vprašal Jonathan.
Deček je pogledal navzgor proti Jonathanu in, preden je odgovoril, bežno pogledal proti stražarjem: »Ujeli so me pri delu.«
»Kakšno delo pa te je lahko spravilo v tolikšne težave?« je močno presenečen vprašal Jonathan.
»Skrbel sem za zalogo v Jackovi blagovnici,« je odgovoril deček. Želel je povedati še več, vendar je okleval in se obrnil proti sivolasemu možakarju, ki je sedel zraven njega.
»Jaz sem ga najel,« je z globokim glasom dejal Jack, nepopustljiv možakar srednjih let.
Še vedno je bil oblečen v umazan delovni predpasnik – in v okovje, ki je bilo priklenjeno tudi na dečkovo nogo. »Deček je želel postati podoben svojemu očetu, ki je bil vodja skladišča v tovarni. Nič bolj naravnega, bi lahko dejal. Ko so tovarno zaprli, je oče težko našel novo službo. Pa sem si dejal, da bi dečka zaposlil, kar bi lahko družini nekoliko pomagalo. Priznati moram, da je pomagalo tudi meni, saj so velike trgovine močno pritiskale in sem potreboval nekoliko cenejšo pomoč. Zdaj je vsega konec.« Obraz mu je prekril občutek vdanosti.
»V šoli me za računanje in branje nikoli niso plačali,« je zapiskal deček, »Jack mi pa je. Urejal sem mu zaloge. In obljubil mi je, da bom lahko tudi naročila pobiral, če bom trdno delal. Pa sem začel brati revije in oglase o tem, kako se prodaja. Srečeval sem se z mnogimi ljudmi, ne samo z otroki v šoli. Jack me je povišal in očetu sem pomagal plačevati najemnino – zaslužil sem celo dovolj za kolo. Če ne bi bil plačan za delo, bi me vsi hvalili kot prostovoljca. Ker pa sem za delo dobil plačilo, me zaničujejo.« Med gledanjem v tla mu je glas pojenjal: »In sedaj me silijo k pretvarjanju.«
»Pretvarjanje sploh ni tako slabo, sinko, če pogledaš tvoje možnosti,« je izjavil prisrčen gospod s košarico, polno povešenih belih gardenij. On je bil priklenjen na dečkovo drugo nogo. »Preživljati se je težko. Nikdar nisem maral delati za druge. Končno sem se odločil, da bom to počel s svojim vozom z rožami. Prodaja na mestnem trgu mi je šla precej dobro od rok. Ljudem, torej strankam, so bile moje rože všeč. Vendar moja konkurenca ni bila všeč lastnikom trgovin. Svet Guvernerjev so prepričali, da je prepovedal krošnjarje. 'Krošnjar!' Da, tako me kličejo, ker si ne morem privoščiti trgovine. Drugače bi bil 'lastnik trgovine' ali 'trgovec'. Nimam v mislih žalitve, vendar moj način prodajanja je mnogo starejši od tvojega. Kljub temu so me imeli za nadlogo, umazan trn v peti, potepuha in sedaj za kriminalca! Si lahko predstavljaš, da vse to zame in za moje rožice? Vsaj nisem živel od dobrodelnosti.«
»Vendar, prodajal si neposredno na pločnikih,« je odvrnil Jack. »Pločnike bi moral pustiti proste za moje stranke.«
»Tvoje stranke? Ti si lastiš stranke, Jack? Seveda, bil sem na lastništvu Sveta. To bi naj pripadalo vsem, vendar to ne drži, ali ni tako, Jack? V resnici pripada tistim, ki jih podpirajo Guvernerji.«
Jack se je porogal: »Vendar ti ne plačuješ visokih davkov na lastnino, ki jih plačujemo lastniki trgovin.«
»In koga za to kriviti? Mene ne!« je ostro in z jezo odvrnil krošnjar.
Jonathan je z vprašanjem posegel v debato in upal, da se bo ohladila. »Torej so vas aretirali na licu mesta?«
»Najprej sem prejel nekaj opozoril. Vendar nisem želel igrati po njihovih notah. Ja za koga pa se imajo, za moje gospodarje? Jaz hočem delati za sebe in ne za nekega smrdljivega šefa. Mimogrede, človeški vrt [zapor z ljudmi, op. p.] je v redu. Ni mi treba delati in poleg sobe dobim še tri obroke dnevno, vse na stroške lastnikov trgovin. Dovolj čudno je to, da upravnik vrta misli, da mi dela uslugo. Pravi, da me bo pomilostil, da bom lahko nekaj prispeval k družbi. Pri tem misli davke, ne rožice.«
Mladi mož je pričel tarnati: »Ali bodo tudi mene odpeljali v vrt?«
»Ne skrbi dečko,« ga je pomiril prodajalec rož, »če te bodo, se boš tam gotovo naučil trgovanja v praksi.«
Jonathan se je obrnil proti sosednji skupini žensk, oblečenih v delovne halje: »Zakaj ste tukaj?«
»Imamo majhen ribiški čoln. Nek uradnik me je ustavil med dvigovanjem težkih košar na nabrežju pristanišča,« je dejala žilava robata ženska s predirljivimi modrimi očmi. »Rekel mi je, da sem kršila pravila o varnosti pri delu.« Pomignila je k svojim sodelavkam in dodala: »Pravila bi nas naj varovala pred zlorabami na delovnem mestu. Uradniki so nas dvakrat zaprli in v obeh primerih smo uspele uiti. Vrnile smo se nazaj in pripravile vse potrebno za prihajajočo sezono. Ponovno so nas ujeli in nas zavoljo naše zaščite strpali v zapor.«
Na glas se je spraševala: »Kaj bodo naredili z mojim otrokom? Star je komaj tri leta in tehta več kot tisti zaboji, ki sem jih dvigovala. Nihče se ni pritoževal, ko sem ga nosila naokoli!« Skušala je zakriti solze in dodala: »Sedaj bodo morali najti nekoga drugega, da ga bo nosil.«
»Najti nekoga drugega sploh ni tako preprosto,« je rekel možakar, katerega brada ni mogla skriti obraza, polnega brazgotin od prebolelih koz. S komolcem je dregnil v mladeniča, ki je sedel zraven njega in dejal: »George je bil pri meni delno zaposlen dve zimi, kot neke vrste vajenec. Pomagal mi je pri pripravljanju strank in ohranjanju čistoče v brivnici. Ko sem ga skušal naučiti posla, sva naletela na težave, ker še ni član cehovske organizacije.« Ogorčen je zamahnil z rokama.
Mladi George je z žalostnim izrazom na obrazu potožil: »V takšnih okoliščinah in s tožbo na vratu licence ne bom nikoli dobil.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 3.aprila 2008