Poprava krivic? Ne, povzročanje novih krivic

Igranje s čustvi ljudi predstavlja najbolj podlo dejanje, ki ga politiki vseh strank vsakodnevno uporabljajo za upravičevanje svojih dejanj, povečevanje davkov, postavljanje vedno novih omejitev in krepitve svoje moči. Robert Heinlein je nekoč pomenljivo dejal, da je ni večje tiranije kot te, da nekdo prisili nekoga, da plača za nekaj, česar ne želi, izključno zaradi tega, ker politični zavojevalec misli, da je to dobro zanj. Seveda to ne velja zgolj za politike, saj so ti preprosto samo navadni ljudje, izkoriščanje čustev predstavlja tudi zelo pogosto dejanje vseh drugih ljudi, kjer za uveljavitev svoje volje primanjkuje tehtnih argumentov. V teh primerih je uporaba čustev in sklicevanje na moralo in solidarnost, pri čemer predmet solidarnosti določijo politični zavojevalci, instrument, s katerim se med množicami, ki jih politični zavojevalec želi podjarmiti, ustvarja občutek neke kolektivne krivde. Pri tem pa se ljudem kot rešitev ponudi ideal njihovega osebnega žrtvovanja za tiste skupine, ki jih politični zavojevalci določijo kot pomoči potrebne. Takšno žrtvovanje posameznika za njemu neznane in nedefinirane cilje pa pomeni instrument počasnega polaščanja posameznikovega razuma in začetka oblikovanja njegove volje po preferencah političnih zavojevalcev. V tem stanju posamezniki izgubijo svojo lastno identiteto in svoje ideale, začnejo pa živeti za pričakovanja in ideale političnih zavojevalcev.

Povojni poboji in druge krivice
Povsem skladno s takšno politično korupcijo in tiranijo nad posameznikom so ambicije za popravo krivic, ki so se zgodile med drugo svetovno vojno in po njej. Pri nas ga slika zadnji osnutek o povračilu premoženjske škode iz druge svetovne vojne. Še posebej zaradi tega, ker zaradi krutosti dogodkov, ki so se dogajali med vojno in po njej, ta čas predstavlja eno najbolj občutljivih področij za mnoge ljudi. Pa ne samo tistih, ki so bili neposredno ali posredno udeleženi v različnih režimskih obračunavanjih, ampak tudi večini drugih ljudi. Življenje namreč ljudem pomeni najbolj plemenito in nedotakljivo vrednoto.
Vprašanje povračila premoženjske škode iz tega obdobja odpira več vprašanj. Osnovni koncept pravne države je, da zaščiti lastnino in premoženje ljudi, pri tem pa vsakršno povzročeno škodo na lastnini sankcionira ter oškodovancu omogoči, da se mu povrne prvotno stanje. Preprosto, če nekdo nekomu ukrade avto, je oškodovanec upravičen, da se mu ukraden avto, ko ga najdejo, vrne. Seveda pa »poprava« zgodovinskih krivic, ki so se zgodile v nekem povsem drugem ekonomsko-političnem sistemu, ni tako preprosta, kot pa je poprava krivice, ki se nekomu zgodi danes. In to iz preprostega razloga, saj žrtve in storilci v mnogih primerih niso več živi, ob tem pa se je bistveno spremenil tudi predmet, ki je bil ukraden. V teh primerih poštena »poprava krivic«, kjer ne bi prihajalo tudi do nastajanja novih krivic do posameznikov, ki pri samem nastanku škode niso sodelovali, oziroma, v tistem času sploh niso živeli, sploh ni možna.
Dogodki, kjer žrtve in storilci niso več živi, odpirajo novo pomembno vprašanje naslednikov na obeh straneh. Če je logično, da so v primeru povzročitve jasno določene škode, kjer žrtev umre, upravičenci do povračila nasledniki žrtve, pa ne moremo trditi, da so nasledniki storilca tudi odgovorni za dejanja, ki so jih storili njihovi predniki. Seveda pa tudi ne moremo trditi, da so navadni ljudje odgovorni za nastalo škodo, od njih pa tudi ne moremo zahtevati, da škodo, ki je niso storili, poravnajo. To bi bilo zelo krivično in tudi zelo nemoralno dejanje.
Iz zgodovine so znani primeri zatiranja posameznih skupin ljudi: žensk, črncev, Židov in mnogih drugih. Kakor ni krivda današnjih moških, da nosijo breme krivde svojih predhodnikov, ki so zatirali ženske, tako tudi ni pravica današnjih žensk, da na podlagi zatiranja njihovih predhodnic zahtevajo kakršnokoli povračilo škode iz naslova poprave »zgodovinskih krivic«. Ker ima vsak posameznik mater in očeta, bi to pomenilo, da bi po materini strani vsakdo lahko podajal zahtevke za popravo krivic iz tega naslova, po očetovi strani pa bi vsakdo tudi prejel zahtevek za plačilo škode. Seveda enako velja tudi za vse druge nekoč zatirane skupine ljudi in njihove naslednike.
Če se osredotočimo samo na popravo krivic, ki jih je pri nas povzročil komunistični sistem, se takšno dejanje zdi še toliko bolj nesmiselno, saj je komunizem vsem ljudem prizadejal ogromno škode, tako materialne, kot tudi osebnostne, katere posledice bodo občutile še mnoge prihodnje generacije. Vsekakor žrtev komunizma ne moremo zreducirati samo na umorjene posameznike, politične zapornike ali tiste, katerim je bilo vzeto premoženje. Vsi prebivalci, razen vladajoče elite, so bili žrtve sistema in vsem so bile storjene krivice. Komunizem, kakor vsak drug totalitarni sistem, je posameznikom v popolnosti odvzel njihovo osebnost in osnovno dostojanstvo, mnogim tudi spremenil njihove vrednote. Ljudje so bili prikrajšani za uporabo svojega razuma pri ustvarjanju in kreiranju novega znanja. Zaradi tega je mnogo idej ostalo neizkoriščenih, ljudje z idejami pa so ostali »prikrajšani« za rezultate svojih potencialov. Kako obravnavati te posameznike in kako ovrednotiti škodo, ki jim je bila povzročena? In seveda, komu naložiti plačilo odškodnine in s kakšno obrazložitvijo?
Kamorkoli je komunizem prišel, je s konceptom socializacije odgovornosti za sabo pustil pravo gospodarsko razdejanje, katerega posledice so prav tako čutili vsi prebivalci in jih še vedno. Inflacija je zmanjševala vrednost premoženja ljudi in ustvarjenega proizvoda. Pay-as-you-go sistem je zelo resno ogrozil prihodnost ljudi, ko bodo morali živeti kot upokojenci. Ne samo, da so nekaterim posameznikom odvzeli premoženje, tudi vsi tisti, ki so hoteli, niso smeli postati lastniki kapitala. Ljudem je bila odvzeta možnost izbire. Čeprav je morda najbolj očitno in vidno, da je prišlo do odvzema fizičnega kapitala, je komunizem največji strošek pustil na nevidnem kapitalu, tj. človeškem kapitalu, kakor tudi na kapitalu in ustvarjalni moči novih generacij. Ljudem je bilo vsiljeno ideološko izobraževanje, zaradi česar je danes v tržnem gospodarstvu cena njihovega znanja zelo nizka. Povsem nesmiselno je naštevati vse krivice, ki jih je ljudem povzročilo vodenje komunistične politike, jasno pa je, da so bili žrtve sistema vsi prebivalci, kakor tudi nekatere prihodnje generacije.
Zaradi vseh krivic, ki jih je na ljudeh pustil komunistični sistem, je ustvarjanje kolektivne krivde za poplačilo le nekaterih krivic, ki bi jih morali ljudje plačati preko davkov, do njih zelo nemoralno in krivično. Iz ljudi, ki so prav tako bili deležni krivic, bi takšno stališče ustvarilo krivce, obenem pa jim povzročilo nove krivice. Seveda pa vsakršno zadolževanje za plačilo krivic pomeni, da iz generacij, ki še niso bile rojene, že ustvarjamo krivce za dogodke, ki so se dogajali njihovim dedkom, pradedkom in drugim prednikom, ki jih nikoli niso poznali.
Kako torej rešiti zablode komunizma? Samo čas se ponuja kot odgovor na v preteklosti storjena dejanja, kjer ni mogoče identificirati in sankcionirati storilcev, bodisi določitve predmeta krivice. Ne moremo se namreč vrniti v preteklost in narediti srečnega začetka. Treba je začeti od danes in si prizadevati za srečen konec. Preobremenjevanje s preteklostjo in s popravo krivic, ki so bile storjene v komunističnem sistemu, bo oropalo izgradnjo prihodnosti. Povrh vsega pa vsakršne finančne odškodnine povzročajo nove krivice novim generacijam. In če povzamem Roberta Nozicka, kar ne izhaja iz pravičnih situacij in kar ni pridobljeno preko pravičnih dejanj, tudi ni pravično. In predlog povrnitve škode ljudem in sorodnikom vojnih in povojnih dejanj, ki gre na račun celotnega prebivalstva, ni pravičen in je škodljiv. Vsak, ki nekomu jemlje in daje nekomu drugemu, s tem ustvarja krivice prvemu.

Politična nemoralnost
Pravilo političnega posilstva nad ljudmi je preprosto: obvladuj čustva ljudi in obvladoval boš celotne množice. Ko boš to dosegel, boš obvladoval državo. Politiki ne živijo za pravičnost in srečo ljudi, saj uspeh svobodnega posameznika ni odvisen od politične koruptivnosti, ampak od vrlin njega samega. Slabi politiki so odvisni od nesreče ljudi in nesrečni ljudje potrebujejo politike. Zato si politiki prizadevajo za ustvarjanje nesreče in poudarjanje žrtvovanja za neke višje cilje, ki so navadnim ljudem dovolj blizu in dovolj abstraktni, da jih ne razumejo. Na svetovni ravni lahko v to skupino vključimo podnebne spremembe, pri nas pa poleg tega še ustvarjanje bogastva in seveda medvojne in povojne dogodke. Pri tem pa namesto razuma kot argument ljudem ponujajo čustva s poudarjenim altruizmom.Ker ljudje altruizma nikoli ne morejo doseči, saj se vedno znova pojavljajo novi »družbeni problemi«, takšen način ohranja suženjski odnos ljudi v primerjavi s politiki. Čeprav si ljudje prizadevajo, da bi našli srečo, je nikoli ne najdejo. To pa nepošteni in nemoralni politiki, ki ljudi sicer prepričujejo o visokih ravneh njihove lastne morale, s pridom izkoriščajo za ohranjanje svojega položaja zatiranja ljudi.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 3.aprila 2008