Korupcija pri prodajanju državnega premoženja

Česarkoli se lotijo slovenski politiki, na koncu izpade kot ogromna polomija. Govorimo o globalnem segrevanju, pred vrati pa nam naletava sneg. Pred leti so govorili o ozonski luknji, pa se je izkazalo, da je šlo za prazno govorjenje.
Gospodarstvenike, ki so še pred kratkim prejemali prestižne nagrade za uspešno poslovanje in prispevke pri gospodarski rasti, sedaj zapirajo. Četudi so mnogi med njimi sklepali posle v pogajanjih z vladnimi birokrati in preko javnih razpisov ter dodelanih postopkov, danes govorijo, da so direktorji gradbenih podjetij oškodovali Slovence za milijarde njihovega denarja! Avtoceste, mostovi, pločniki, veličastne birokratske zgradbe in mnogi drugi gradbeni objekti so se ves čas gradili brez vsakršne analize smotrnosti gradnje, niti smotrnosti porabe denarja. Politiki na lokalni in državni ravni pa so vse takšne trenutke pridno izkoriščali za nabiranje političnih točk, pa čeprav so se postavljali z denarjem, ki ni bil njihov. Tej priložnosti se ni odrekla nobena vlada, prav tako pa niti noben župan.
V Sloveniji je prisotna inflacija, ki ljudem pomembno znižuje življenjski standard, za katero so povsem brez argumentov vsi okrivili podjetnike in se sklicevali na zunanje okoliščine, predvsem cene nafte. Glede na to, da vsaj Američani ne morejo »amortizirati« visokih cen nafte s šibkim dolarjem, bi ob vsem skupaj človek pomislil, da bo stopnja inflacije v ZDA presegla 10, 15 ali celo 20 odstotkov. Pa jih ni.
V januarju smo lahko poslušali razprave o nizkih plačah zaposlenih. Politiki so govorili o mizeriji delanja za 400 evrov na mesec, pri tem pa kazali delavce murskosoboške Mure. Ministrica Cotmanova se je celo udeležila stavke v podporo sindikatom. Le nekaj mesecev kasneje se taista ministrica skupaj s svojimi kolegi in kolegicami po Sloveniji prevaža v luksuznih avtomobilih, katerih polletni najem za čas predsedovanja EU stane 4,5 milijona evrov! Samo za primerjavo: glede na to, da je v Muri zaposlenih 4100 delavcev, znaša to 1098 evrov na zaposlenega in če to razdelimo na šest mesecev, koliko traja najem avtomobilov, znese to 183 evrov na vsakega zaposlenega delavca Mure na mesec. Seveda pa so k tem zapravljenim milijonom prispevali tudi zaposleni v Muri!

Pohlep, zavist, izkoriščanje in korupcija politikov
V povezavi s privatizacijo in še posebej menedžerskimi odkupi so zelo pogosto omenjane besede pohlep, izkoriščanje in podobno. Demagogije o pohlepnem tujem in domačem kapitalu in o vseh drugih pohlepnežih, ki želijo kupiti slovenska podjetja, so se že zdavnaj polastila političnega mišljenja.
Ampak, kaj je sploh pohlep? V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je pod besedo pohlep napisano »strastna želja prisvajati si dobrine«. Po tej definiciji je torej prav vsak posameznik pohlepen. Definicija tudi ne daje nobene normativne sodbe, ali je to dobro ali slabo, pravično ali nepravično. Ali je bil Primož Peterka sredi najboljše forme nepravičen, ker tekmecem ni prepustil zmagati na več tekmah? Ali so športniki nepravični, ker si prizadevajo za najboljše rezultate? Ali so nepravični, ker želijo biti uspešni, bogati in slavni? Ali so podjetniki nepravični, ker želijo postati najboljši, uspešni, bogati in slavni? Zakaj bi bili, saj oboji izkoriščajo izključno svoje danosti, pri tem pa neizmerno tvegajo. Eni uspejo, drugi ne.
Dejansko je v vsakem posamezniku prisotna želja po uspešnosti. Manekenka ima željo priti na modne piste Milana, Londona, New Yorka. Košarkarji imajo željo zaigrati v Severnoameriški košarkarski ligi. Frizer ima željo odpreti najbolj priljubljen frizerski salon v kraju, pek pic najboljšo picerijo. Nekdo, ki se ukvarja s financami, ima željo biti uspešen v svojem poslu, bodisi v Ljubljani, Londonu ali New Yorku. Skratka, ne glede na status ljudi ima vsak posameznik interes postati uspešen v poslu, ki ga opravlja. In to je povsem legitimno in z ekonomskega vidika zelo zaželeno, saj prinaša napredek.
V našem kontekstu opiše SSKJ pojem izkoriščati kot »neplačano si prilaščati proizvode tujega dela«. Ali se komu zdi, da pri nas velja pravilo, da si menedžerji ali športniki in drugi neplačano prilaščajo proizvode tujega dela? Ne bi ravno rekel. Vidimo torej, da večine podjetnikov, menedžerjev in drugih, ki so zaposleni v podjetjih, ne moremo označiti kot izkoriščevalskih; delavci so zaposleni v skladu z veljavnimi pogodbami, kjer je med drugim določena tudi njihova plača; kupcem je na policah navedena cena izdelkov in storitev, ti pa se odločijo, ali je zanje sprejemljiva, ali ne; potencialni kupec premoženja, banke, zavarovalnice ali katerega drugega podjetja, vsem lastnikom ponudi denar v zameno za lastnino, ki jo želi kupiti. Skratka, igra na noben način ni izkoriščevalska in poteka po tržnih principih: ponudba – protiponudba – nakup (ali pa tudi ne), kjer je glavno merilo korist in strošek, ki je potreben za dosego te koristi.
Poštena igra racionalno egoističnih, a poštenih in nepohlepnih posameznikov se konča, ko se vanjo vključijo politiki in državni birokrati. Frederic Bastiat je bistvo države lepo opisal z besedami, da je država velika izmišljotina, kjer si vsakdo prizadeva, da bi živel na račun vseh ostalih. Politiki in birokrati so neposredno tisti, ki jim to uspe. In ne samo to, s svojimi dejanji neprestano govorijo, kaj je dobro za vse druge. S pobiranjem davkov pa natanko ustrezajo definiciji izkoriščanja: neplačano si prilaščati proizvode tujega dela!

Koruptivna privatizacija NKBM in Telekoma
V skupino političnega pohlepa in izkoriščanja za namene pridobivanja političnih točk sodi tudi privatizacija Telekoma, kjer se obeta podoben scenarij, kot smo ga lahko videli pri delni prodaji NKBM: prodaja državljanom.
Seveda govorijo, da je bila takšna neposredna prodaja največje darilo, ki so ga ljudje lahko dobili, ter zaradi tega najbolj pošten način prodaje polovice banke. Ampak to ne drži. Takšna prodaja, ki ne maksimira prodajne cene, dejansko oškoduje večino tistih, ki si niso uspeli, ali mogli, kupiti delnic podjetja, medtem ko se nagradijo tisti, ki si jih lahko kupijo in si jih tudi kupijo.
Zamislite si zaposlenega v Muri z neto plačo 450 evrov in poslanca v Državnem zboru, ki ima neto plačo 3000 evrov. Če odmislimo, da mora prvi delati tako za svojo plačo, kot tudi za poslančevo, je več kot očitno, da si oba za svojo plačo ne moreta kupiti enakega deleža delnic. Sicer lahko vsakdo pri banki najame kredit, ampak še vedno si bo poslanec bistveno lažje kupil večji delež delnic od zaposlenega v Muri, če bo informacija o možnosti nakupa delnic do njega sploh prišla. Nazoren je primer prodaje NKBM, kjer je delnice kupilo »le« 100.000 posameznikov, medtem pa jih 1,9 milijona od prodaje ni imelo nobene koristi. Lahko pa bi jih imeli, v kolikor bi se za celoten znesek kupnine znižala davčna stopnja. Pri tem bi bila korist za posameznika tem večja, čim višja bi bila prodajna cena. Ker pa se pri prodaji ni maksimirala cena, so bili na račun 100.000 »srečnežev« vsi ostali oškodovani.
Takšno neracionalno prodajanje državnega premoženja pa ima tudi globljo plat, ko se oškodovanja državne lastnine, katere lastniki smo vsi, dogajajo z namenom pridobitve osebne koristi posameznikov; v tem primeru pridobitve političnih točk tistih posameznikov, ki državno premoženje prodajajo.

Odškodninska odgovornost politikov
Uspešna podjetja in posamezniki so tisti, katerih projekti temeljijo na analizi koristi in stroškov. Če bi gledali samo na koristi, potem bi verjetno storili praktično karkoli, saj vsaka stvar, pa četudi je še tako zgrešena, zagotovo prinaša kakšne koristi. Zaradi tega je treba koristi ovrednotiti glede na stroške, ki so pri tem potrebni. Pri privatizacijah državnega premoženja je stroškov več vrst: prenizka kupnina, slaba lastniška struktura, kar pelje do poslovne neučinkovitosti in višjih cen ter slabše kakovosti za potrošnike. Za minimizacijo neracionalnega trošenja politikov bi bilo treba prakticirati odškodninsko in tudi kazensko odgovornost politikov za sprejetje očitno slabih odločitev. Konec koncev morajo tudi ti ljudje začutiti, da je pri sprejemanju odločitev treba sprejeti tudi odgovornost, predvsem pa odgovarjati za slabe odločitve. Zakonodaja je na tem področju dokaj dobro napisana, treba jo je samo izpolnjevati.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 6. marca 2008